Jedro

Stranka, ki bi bila aktivno legitimirana kot predlagatelj obnove postopka, je samo takratni inšpekcijski zavezanec – investitor, ki mu je bil izdan inšpekcijski ukrep odstranitve objekta, ne pa tožeča stranka, ki je ta objekt pridobila šele s kupoprodajno pogodbo dne 14. 2. 2006, in kateri je bil izdan šele sklep o dovolitvi izvršbe, ki pa ni predmet obnove postopka.

Inšpekcijska odločba, ki je predmet obnove postopka je postala dokončna in s tem izvršljiva dne 24. 12. 1998, kar pomeni, da je zamujen objektivni triletni rok za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, ki jo je potrdila pritožbena odločba tožene stranke je odločeno, da se predlog A.A. s.p. (tožnika v tem sporu) za obnovo postopka končanega z odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Celje, Izpostava Slovenske Konjice, št. 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998 zavrne. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da gre za ponovljeni postopek na podlagi predloga za obnovo postopka z dne 25. 7. 2008, ki se opira na vlogo za izdajo potrdila o priglasitvi del z dne 15. 7. 1982, potrdila št. 351/a-277/82-2/4 z dne 10. 8. 1982, Oddelka za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine Slovenske Konjice, s katerim je potrjen sprejem priglasitve postavitve stanovanjskega provizorija, elektroenergetsko soglasje št. Š/SF358-82 z dne 2. 8. 1982 in soglasje IX-335/82-MS/MM z dne 12. 7. 1982 za priklop provizorija na obstoječe kanalizacijske vode in elektroenergetske vode, vse kot nov dokaz, ki ga je predlagatelj pridobil v juliju 2008. Predlagatelj navaja, da je brunarico kupil, in da je bil v kupoprodajni pogodbi napačen zapis, da je brunarica nelegalna gradnja. Navaja še, da so mu bile listine neznane do 22. 7. 2008, ker je verjel prejšnjemu lastniku. Dne 5. 5. 2009 je bil predložen nov dokaz pridobljen iz Zgodovinskega arhiva Celje, odločba SO Slovenske Konjice, št. 351-9/81-2/4 z dne 30. 4. 1981, izjava B. z dne 21. 4. 1981, odločba 351-9/81-2/3 SO Slovenske Konjice z dne 30. 4. 1981 in odločba SO Slovenske Konjice št. 351-9/81-2/3 z dne 30. 4. 1981, iz katere je razvidno, da je bil sporni objekt legalno zgrajen v okviru pripravljalnih del za gradnjo depandanse A3 na … in iz nobenega dokumenta ni bilo razbrati, da bi bilo treba objekt odstraniti. V nadaljevanju navaja, da je o zadevi že odločalo Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju, ki je zapisalo, da je vprašanje parcelacije parc. št. 1095/3 k.o. … novo dejstvo in nov dokaz, s katero se upravni organ niti pred izdajo inšpekcijskega ukrepa in tudi pri odločanju o obnovi postopka ni ukvarjal. Iz pridobljenih podatkov naj bi bilo razvidno, da je parc. št. 1095/3 k.o. … evidentirana v evidenci zemljiškega katastra z dne 1. 4. 1993 v parc. št. 1995/96 k.o. … , torej pred izdajo inšpekcijske odločbe v letu 1998. Prvostopenjski organ tako ponovno ugotavlja, da je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da so bili navedeni dokumenti že sestavni del pritožbe na odločbo št. 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998, ki jo je vložil C. d.d. na drugostopenjski upravni organ. Objekt, ki je predmet tega inšpekcijskega postopka ni provizorij. Ne gre za objekt začasnega značaja oziroma za pomožni objekt, temveč za objekt, za katerega bi moral investitor imeti lokacijsko dovoljenje.

Listine na katere se predlagatelj sklicuje tako niso nova dejstva in novi dokazi, ker so bili uporabljeni in presojeni že v prvem postopku. Te listine so bile znane že ob izdaji inšpekcijske odločbe št. 35600/0133/98 z dne 13. 11. 1998. Tudi na novo predložene listine, pridobljene iz Zgodovinskega arhiva Celje, ne dokazujejo, da naj bi bil sporni objekt zgrajen legalno, kot to trdi inšpekcijski zavezanec. Odločba št. 3351-9/81-2/4 z dne 30. 4. 1998 opredeljuje samo to, da je bila izdana odločba le za pripravljalna dela za pripravo gradbišča, kar je nedvomno razvidno iz izreka gradbenega dovoljenja. To dovoljenje tako dovoljuje le dela in objekte, katere je treba po končani gradnji odstraniti. To pa ni dokaz, ki je obstajal že v prejšnjem postopku pa se zanj ni vedelo.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja celotni potek pridobitve tega objekta v letu 2006 v okviru stečajnega postopka, ki je tekel zoper pravnega prednika C. d.d. v stečaju, ko je kupil stanovanjski provizorij na parc. št. 1095/96 k.o. … . Razlaga postopek upravnih postopkov na prvi in drugi stopnji ter odločitev sodišča, ki je izrecno naložilo inšpekcijskemu organu, da se pri ponovnem odločanju opredeli do vprašanja, da je nepremičnina parc. št. 1095/96 k.o. … (ki je bila naknadno še enkrat deljena na več posameznih parcel), nekoč bila del nepremičnine parc. št. 1095/3 k.o. … , na katero se nanašajo listine, katere je predložila tožeča stranka. Inšpekcijski organ pri ponovnem odločanju o predlogu tožeče stranke tega ni upošteval oziroma se do tega vprašanja, kljub izrecnemu napotilu sodišča ni opredelil. Opravil je samo poizvedbe o tem, ali je bil ukrep odstranitve črne gradnje v letu 1998 že zaveden v katastru ali ne, kar je v tem postopku nesporno. Po tej ugotovitvi pa inšpekcijski organ zaključuje, da vprašanje parcelacije ni v ničemer vplivalo na samo pravilnost odločitve. S tem pa je prvostopni organ obšel navodilo sodišča. Ni upoštevano tudi nadaljnje navodilo, da mora preveriti oziroma dopolniti svoje ugotovitve, na kateri objekt, če ne na sporni objekt, katerega lastnik je postal predlagatelj, se potem potrdilo nanaša. Postopek za odstranitev črne gradnje se je vodil izključno zaradi spornega objekta, ki pa je bil postavljen na podlagi zahtevanih dovoljenj in soglasij. Iz listin predloženih predlogu za obnovo postopka, predvsem iz zazidalnega načrta RTC … iz meseca julija 1980 je razvidno, da sporni objekt predstavlja objekt, ki je v zazidalnem načrtu označen kot objekt s številko 43. S tem je bil evidentiran kot stalni objekt in ne zgolj objekt začasne narave. V nobenem dovoljenju in soglasju ni navedeno, da bi se sporni objekt po zaključku gradbenih del moral odstraniti. Stal je kar 100 m stran od predvidene lokacije objekta št. 43, kot to navaja organ prve stopnje, pri tem pa ne razloži na podlagi česa je prišel do takšnega zaključka. V preteklosti je namreč že bilo ugotovljeno, da ravno ta objekt predstavlja objekt št. 43 iz Zazidalnega načrta RTC … iz meseca julija 1980. Poudarja, da je prvostopni upravni organ v ponovnem postopku izdal odločbo zelo na hitro, predvsem pa mimo napotil, ki jih je naslovno sodišče v sodbi z dne 4. 1. 2010 dalo inšpekcijskemu organu. S tem so bile kršene pravice tožeče stranke kot stranke upravnega postopka. Prav zaradi tega hitenja inšpekcijskega organa je ponovno prišlo do napak pri izdaji izpodbijane odločbe, ki je vsebinsko nepravilna ter v popolnem nasprotju s predloženimi listinami in dokazi.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, in da se odločba organa prve stopnje spremeni tako, da se predlogu za obnovo postopka ugodi in se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, Izpostava Slovenske Konjice, št. 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998 razveljavi, inšpekcijski postopek zoper zavezanca A.A. s.p. pa ustavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe naslovnega sodišča dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje zakonita, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja upravni organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta. Predlog za obnovo postopka po določbi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je bil vložen dne 25. 7. 2008, kot to izhaja iz listin upravnega spisa. Predmet obnove postopka je odločba urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Celje, Izpostava Slovenske Konjice, št. 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998, s katero je bilo investitorju C. v 1. točki izreka naloženo, da mora do dne 23. 12. 1998 odstraniti leseni objekt tlorisnih dimenzij 9,20m x 4,20m z zazidanim vetrolovom tlorisnih dimenzij 5m x 1,30m, na zemljišču s parc. št. 1095/96 k.o. … ter vzpostaviti v prejšnje stanje na lastne stroške. Kot izhaja iz Sklepa o dovolitvi izvršbe izdanega tožniku A.A., št. 069122-3092/2007 1215 (povezava 35600/0113/98 0602 01) z dne 4. 3. 2008, je postala ta odločba, ki je predmet obnove postopka, izvršljiva dne 24. 12. 1998. Določba 261. člena ZUP določa v prvem odstavku, da lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Nadalje določa 263. člen ZUP, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze ter nadalje v četrtem odstavku 263. člena ZUP je določeno, da po preteku treh let po dokončnosti odločbe, se obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti.

Iz dosedanjih navedb in listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik pridobil sporni objekt dne 14. 12. 2006 na podlagi kupoprodajne pogodbe. Inšpekcijska odločba, ki je predmet obnove, št. 35600/0113/98 z dne 13. 11. 1998 je bila izdana investitorju C., ki je bil stranka v postopku inšpekcijskega odločanja. Odločba je postala dokončna in s tem izvršljiva dne 24. 12. 1998, in ker je tožeča stranka pravni naslednik investitorja, je bil Sklep o dovolitvi izvršbe z dne 4. 3. 2008 izdan tožeči stranki.

Po določbi prvega odstavka 263. člena ZUP, lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v določenih rokih. Stranka v postopku ukrepanja takratne urbanistične inšpektorice pa je bil investitor C. To pomeni, da bi lahko bila stranka, ki bi bila aktivno legitimirana kot predlagatelj obnove postopka samo takratni inšpekcijski zavezanec – investitor, ki mu je bil izdan inšpekcijski ukrep odstranitve objekta, ne pa tožeča stranka, ki je ta objekt pridobila šele s kupoprodajno pogodbo dne 14. 2. 2006, in kateri je bil izdan šele zgoraj navedeni sklep o dovolitvi izvršbe, ki pa ni predmet obnove postopka. Objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka je določen v četrtem odstavku 263. člena ZUP, in določa, da se po preteku treh let po dokončnosti odločb, obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Kot je že navedeno, je postala inšpekcijska odločba, ki je predmet obnove postopka dokončna in s tem izvršljiva dne 24. 12. 1998, kar pomeni, da je zamujen objektivni triletni rok za obnovo postopka. Že Upravno sodišče je v zvezi s tem postopkom v sodbi U 327/2008-9 z dne 7. 8. 2008 v obrazložitvi navedlo, da mora upravni organ poleg ostalih pomanjkljivosti v ponovnem postopku presoditi tudi pogoje, ki jih za obnovo postopka predpisuje 267. člen ZUP. Ta člen določa, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo prejme predlog, mora preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog upira verjetno izkazana (prvi odstavek). Glede na to, da oba upravna organa teh okoliščin, ki se nanašajo na izpolnitev procesnih predpostavk za obnovo postopka nista ugotavljala, je sodišče na podlagi izkazanih listin upravnega spisa presodilo, da navedene procesne predpostavke niso izpolnjene (tožeča stranka ni bila stranka v inšpekcijskem postopku odstranitve objekta, zamujen je objektivni rok), zato obnova postopka inšpekcijske odločbe iz leta 1998 ni dovoljena in se v nadaljevanju ni spuščalo v presojo vsebinskih razlogov za obnovo postopka.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno po določbi tretje alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.