Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke in zavrnitvi pritožbe tožene stranke sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1 in točko 2 spremeni ter se glasi: "Tožena stranka M. G. je dolžna plačati tožeči stranki L. B. še 2.503,75 EUR (prej 600.000 SIT) z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 12.5.2005, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15-tih dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za nadaljnjih 3.338,34 EUR (prej 800.000 SIT) se zavrne." V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 93,19 EUR ter revizijske stroške v znesku 111,55 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Tožnik je proti tožencu, ki ga je dne 24.4.1992 telesno poškodoval, vložil tožbo na plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Uveljavljal je odškodnino v skupnem znesku 2,000.000 SIT, pri čemer mu je v dosedanjem, delno že pravnomočno končanem postopku, bilo dosojenih 600.000 SIT (500.000 SIT za telesne bolečine in 100.000 SIT za strah), v ponovnem sojenju pred sodiščem prve stopnje pa je bilo določeno, da mu je toženec dolžan plačati še 400.000 SIT odškodnine.

Pravdni stranki sta proti sodbi sodišča prve stopnje vložili pritožbi. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dodatno dosojeno odškodnino v znesku 400.000 SIT znižalo na 200.000 SIT, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo, ker meni, da bi bila upravičena do celotne zahtevane odškodnine, torej še do preostanka v znesku 1,200.000 SIT. V tem okviru uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine. Sklicuje se na izpoved tožnika, ki je povedal, kakšne bolečine je prestajal zaradi poškodb in koliko časa, na dejstvo, da mu je toženec zabodel nož tudi v prsno votlino in povzročil vdor zraka v prsni koš, zaradi česar je v bolnišnici bila potrebna intenzivna terapija. Številne so bile tudi neugodnosti ob zdravljenju, predvsem negibno ležanje v bolnišnici ter torakalna drenaža. Zato bi bilo treba iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznati celotni zahtevani znesek (1,300.000 SIT). Za strah je sodišče prve stopnje priznalo celotno zahtevano odškodnino v znesku 400.000 SIT, z izpodbijano sodbo pa je ta odškodnina bila znižana na 300.000 SIIT. Tožnik meni, da je znižanje neutemeljeno, saj ne gre samo za strah zaradi izida zdravljenja, temveč tudi za strah ob samem dogodku in strah zaradi toženčevih kasnejših groženj. Zatrjuje tudi, da prestaja duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku so bila prerezana mišična vlakna, takšna mišica pa je z brazgotino razdeljena na dva dela, kar pomeni zmanjšano moč in efekt krčenja mišice. Izvedenec kirurške stroke je v svojem mnenju takšno posledico potrdil. Končno pa je bil tožnik med zdravljenjem in ves čas bolniškega staleža nesposoben za vsakršno delo. Poškodovana noga mu ne služi tako, kakor pred škodnim dogodkom. Razlogi izpodbijane sodbe so si tudi sami s seboj v nasprotju v ugotovitvah, koliko odškodnine je bilo tožniku že prisojene in o kakšnem preostalem znesku je sodišče druge stopnje pritožbeno še odločalo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Podatki spisa kažejo, da je tožeča stranka tožbeno uveljavljala od toženca plačilo odškodnine v znesku 2,000.000 SIT, od tega znesek 1,300.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 400.000 SIT za strah in 300.000 SIT za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. V dosedanjem postopku je tožencu že pravnomočno naloženo, da mora tožniku plačati znesek 600.000 SIT (500.000 SIT za telesne bolečine in 100.000 SIT za strah), s sodbo sodišča prve stopnje pa mu je bilo naloženo, da mora plačati še 400.000 SIT (dodatnih 100.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti ter 300.000 SIT za strah). Sodišče prve stopnje je torej toženca obvezalo, da mora tožniku plačati poleg do sedaj prisojenih 600.000 SIT še 400.000 SIT odškodnine, zaradi česar je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo odločalo v obsegu pritožbe tožeče stranke o zavrnjenem znesku 1,000.000 SIT odškodnine.

Predmet obravnave pred sodiščem druge stopnje sta bili pritožba toženca, ki je zahteval znižanje dosojene odškodnine ter pritožba tožeče stranke, ki je zahtevala njeno zvišanje preko skupno dosojenega zneska 1,000.000 SIT. Sodišče druge stopnje je odločilo tako, da je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in dosojeno dodatno odškodnino 400.000 SIT (600.000 SIT je bilo že pravnomočno priznanih) znižalo za 200.000 SIT in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo. Razlogi, ki jih je sodišče druge stopnje zapisalo v izpodbijani sodbi, temelje na dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, poleg tega pa so povsem razumljivi in jih je mogoče preizkusiti. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pri opredelitvi višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah delno zmotno uporabilo materialno pravo. Določbi 200. in 203. člena ZOR nalagata sodišču, da določi višino odškodnine za nepremoženjsko škodo tako glede na ugotovljene okoliščine in specifičnost oškodovančeve osebnosti kot tudi glede na primerjavo z višinami odškodnin za tovrstno škodo v sodni praksi. Toženčevo ravnanje je povzročilo hud poseg v tožnikovo integriteto, saj mu je zadal z nožem številne ureznine v predelu prsnega koša, leve rame, trebuha in levega stegna. Vbodna rana v predelu prsnega koša je povzročila vdor zraka v prsno votlino, kar je glede na mnenje izvedenca kirurške stroške mogoče opredeliti kot življenju nevarno poškodbo. Prav zato se je moral tožnik zaradi torakalne drenaže teden dni nahajati v intenzivni zdravstveni oskrbi. Časovno trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti sicer po dejanskih ugotovitvah ni posebno veliko (tožnik je bil za delo nezmožen le približno mesec dni), vendar ni mogoče iti mimo ugotovitev o za življenje nevarni poškodbi, ki jo je predstavljal vbod z nožem v prsno votlino. Sodišče druge stopnje je navedena dejstva premalo upoštevalo, ko je zniževalo celo po sodbi sodišča prve stopnje dosojeno odškodnino iz tega naslova. Zato je revizijsko sodišče opredelilo višino odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem - v primerjavi z drugimi primeri sodne prakse - z zneskom 800.000 SIT. To pa pomeni zvišanje odškodnine, dosojene pred sodiščem prve stopnje za to obliko škode v višini 600.000 SIT, za nadaljnjih 200.000 SIT.

Pri odškodnini za strah je v premajhni meri prišla do izraza okoliščina, da je toženec tožnika napadel na zelo brutalen način, ki je objektivno in subjektivno povzročil intenziven strah ob dogodku, zaradi posledične nevarnosti po vbodu v prsno votlino pa tudi intenziven strah za izid zdravljenja. Že navedeni dve okoliščini utemeljujeta prisojo odškodnine iz tega naslova v znesku, kakor je zahtevan v tožbi v višini 400.000 SIT. Sodbo sodišča druge stopnje je bilo treba spremeniti tudi v tem obsegu in dosojeni znesek 300.000 SIT zvišati na zahtevanih 400.000 SIT.

Pri opredelitvi domnevne škode, ki jo tožnik prestaja zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca kirurga. Ta je potrdil, da poškodbe tožniku niso zapustile funkcionalnih posledic, torej takšnih, ki jih zatrjuje revizija v smeri zmanjšane moči in efekta krčenja prerezanih in z brazgotino zaraslih mišic. Tožnik izvedenskemu mnenju ni ugovarjal, predvsem pa ni predlagal, naj izvedenec ponovno prouči zbrane podatke in ga osebno pregleda. Obvelja torej, kar je zapisalo sodišče druge stopnje, da tožnik funkcionalnih posledic škodnega dogodka ni dokazal, zaradi česar mu zahtevana odškodnina iz tega naslova ne pripada. Pri tem naj se doda, da nesposobnost za delo v času bolniškega staleža in težave ter začasno zmanjšanje aktivnosti po končanem zdravljenju ne spadajo v okvir odškodninske postavke duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, temveč v okvir postavke telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja.

Revizijsko sodišče je torej uporabilo določbo prvega odstavka 380. člena ZPP in izpodbijano sodbo tako delno spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora poleg pred sodiščem prve stopnje dosojene dodatne odškodnine v znesku 400.000 SIT, plačati še 200.000 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem opredelilo z zneskom 600.000 SIT, kar je za 200.000 SIT manj od tu dosojenih 800.000 SIT. To pa predstavlja takšno spremembo sodbe sodišča prve stopnje, po kateri je toženec dolžan poleg doslej že pravnomočno prisojenega zneska 600.000 SIT plačati še nadaljnjih 600.000 SIT odškodnine. V preostalem delu pa je bilo treba neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrniti.

Sprememba izpodbijane sodbe bi imela po določbi 165. člena za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je odločilo, da pravdni stranki zaradi le delnega uspeha tožeče stranke trpita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (razen zneska 8.250 SIT separatnih stroškov, ki ga je dolžan tožnik plačati tožencu). Sprememba sodbe sodišča prve stopnje na revizijski stopnji na takšno odločitev ni vplivala, zaradi česar stroškovnega izreka v sodbi sodišča prve stopnje revizijsko sodišče ni spreminjalo. Štelo pa je, da je tožeča stranka v pritožbenem in revizijskem postopku uspela približno z 1/3, zaradi česar je v tem obsegu spremenilo stroškovni izrek, vsebovan v sodbi sodišča druge stopnje tako, da je glede na predloženi stroškovnik tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 93,19 EUR. Ob enakem uspehu na revizijski stopnji je nato ob predloženem stroškovniku revizijsko sodišče tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 1/3 njegovih revizijskih stroškov, kar predstavlja znesek 111,55 EUR.

Toženec, ki je odgovoril na revizijo, sam trpi stroške odgovora (165. in 155. člen ZPP). Z navedbami v odgovoru namreč ni prispeval k odločitvi.