Jedro

To kar zakon predpisuje pri redni odpovedi je, da delodajalec že za prvo kršitev delavcu pogodbe ne more redno odpovedati. Najprej ga mora pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponavljal kršitve (prvi odstavek 83. člena ZDR). To pa dejansko pomeni, da je ponovna kršitev, četudi samo ena, storjena ob vedenju delavca, da mu bo pogodba odpovedana, če bo svoje obveznosti ponovno kršil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila zaradi istovrstnih dejanj najprej izredno, nato pa še redno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti tako izredne kot redne odpovedi. Glede redne odpovedi je ugotovilo, da je bil tožnik 16. 2. 2009 pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Ugotovilo je tudi, da je bilo opozorilo utemeljeno. Tožnik je zavestno evidentiral neresnične podatke o svojem delu. Kljub opozorilu je tožnik nadaljeval s kršitvami in zaradi dokazane kršitve v začetku marca 2009 mu je tožena stranka zato utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je na bencinski črpalki natočil gorivo, računa pa ni poravnal. Prodajalcu je pokazal zgolj službeno izkaznico in obljubil, da bo znesek čim prej poravnal. To je storil šele čez 14 dni po večkratnem telefonskem posredovanju.

2. Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje glede izredne odpovedi spremenilo tako, da je odločitvi tožene stranke in Komisije za pritožbe Vlade Republike Slovenije v tem delu razveljavilo, pritožbo tožnika zoper odločitev o redni odpovedi pa je zavrnilo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vlaga tožnik revizijo „iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP“. Navaja, da je sodišče druge stopnje samo ugotovilo, da je bila redna odpoved podana le zaradi ene kršitve, storjene v začetku marca 2009. Pri tem se sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da enkratno ravnanje tožnika ne more predstavljati resnega razloga za redno odpoved. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Za svoje stališče navaja tri odločitve Vrhovnega sodišča, iz katerih naj bi izhajalo, da zgolj ena nova kršitev po pisnem opozorilu ne zadostuje za podajo redne odpovedi.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tega ne stori, gre lahko za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik razen splošnega sklicevanja na 2. točko 370. člena ZPP take kršitve ne utemeljuje, zlasti ne, ali bi zatrjevana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Neutemeljeno pa je sklicevanje na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem zato, ker se je sodišče druge stopnje o pritožbenih navedbah, da gre le za enkratno kršitev, opredelilo. Obravnavalo jih je tako, kot so bile v pritožbi le na kratko omenjene in jih kot take kot neutemeljeno zavrnilo (obrazložitev v 14. točki izpodbijane sodbe).

8. Tožnik v reviziji kot razlog navaja zgolj to, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podana le zaradi ene kršitve in se pri tem sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Tako stališče revizije je v osnovi zgrešeno, sodna praksa (tudi tista, na katero se tožnik sklicuje) pa kaže ravno nasprotno.

9. Nikjer iz ZDR ne izhaja, da pogodbe o zaposlitvi ni mogoče redno odpovedati zaradi ene same kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pogoj za zakonitost odpovedi je tudi v takem primeru le, da delodajalec dokaže utemeljenost odpovednega (krivdnega) razloga in da gre za kršitev, ki onemogoča nadaljevanje dela med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). To kar zakon predpisuje pri redni odpovedi je, da delodajalec že za prvo kršitev delavcu pogodbe ne more redno odpovedati. Najprej ga mora pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponavljal kršitve (prvi odstavek 83. člena ZDR). To pa dejansko pomeni, da je ponovna kršitev, četudi samo ena, storjena ob vedenju delavca, da mu bo pogodba odpovedana, če bo svoje obveznosti ponovno kršil. 10. V zadevi VIII Ips 86/2009 je šlo za sklep in ne za sodbo in Vrhovno sodišče v njem ni zapisalo tega, kar navaja tožnik. Vrhovno sodišče je zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, da sodišče presodi, ali so izpolnjeni vsi pogoji iz 88. člena ZDR. Neutemeljeno pa je sklicevanje tožnika na odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 418/2008 in VIII Ips 250/2007, češ da uporaba množinske oblike v obrazložitvi kaže na stališče Vrhovnega sodišča, da za redno odpoved ne zadostuje le ena kršitev. Bistvo obeh navedenih sodb je stališče, da delodajalec ne more redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi že za prvo kršitev, ampak mora delavca najprej opozoriti na kršitve in posledice, če bo kršitve ponavljal, ter, da ne more podati odpovedi zaradi kršitve, zaradi katere je delavca (že) opozarjal. ZDR v prvem odstavku 83. člena jasno določa, da je redna odpoved zakonita, če delavec po in kljub opozorilu, ponovno krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, torej enkrat ali večkrat (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 172/2011 z dne 6. 2. 2012).

11. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).