Jedro

V času, ko izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu še ne začne učinkovati in ko je javni uslužbenec še v delovnem razmerju, mu delodajalec zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar pa dejstvo, da v redni odpovedi delodajalec javnemu uslužbencu določi odpovedni rok, kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. To nadalje kaže tudi, da niso podane okoliščine in interesi, ki bi zahtevali takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi (kar je pogoj za zakonito izredno odpoved).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se glasi: „Razveljavita se sklep tožene stranke z dne 4. 5. 2009 ter sklep komisije za pritožbe Vlade Republike Slovenije z dne 10. 6. 2009 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku.

Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi, ampak je trajalo do izteka 30-dnevnega odpovednega roka v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009, potrjeno s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 8. 7. 2009, ki teče od vročitve dokončnega sklepa komisije tožniku.

Tožena stranka je dolžna tožniku za čas do izteka odpovednega roka priznati obstoj delovnega razmerja in mu obračunati nadomestilo plače ter plačati neto nadomestilo po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 433,26 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 203,60 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: - razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2009 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 10. 6. 2009; - razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2009 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 18. 7. 2009; - ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja; - naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati na delo oziroma namesto tega plačati odškodnino v višini 15 bruto plač, poskrbeti za vpis obdobja zavarovanja pri ZPIZ od 24. 6. 2009 dalje, jo od tega datuma dalje prijaviti v vsa ostala socialna zavarovanja ter ji priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imela, če bi bila vseskozi v delovnem razmerju pri toženi stranki, ter da je za čas prenehanja delovnega razmerja dolžna po odvodu vseh predpisanih davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače, to je od vsakega 5. dne v mesecu do plačila (1. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sodb).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, neutemeljena in nezakonita, saj tožena stranka tožniku ni podala ene odpovedi, ki bi temeljila na dveh domnevnih kršitvah, ampak najprej izredno odpoved z enim očitanim ravnanjem, nato pa še redno zaradi enakega ravnanja in še ene predhodne kršitve. Zato bi bilo potrebno pravilnost in zakonitost vsake odpovedi potrebno presojati ločeno.

Neživljenjski, neutemeljeni in materialnopravno zmotni so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2009. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je dne 26. 3. 2009 natočil gorivo in ga plačal šele po 14 dneh, storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je prodajalcu pokazal svojo službeno značko, pa zlorabil svoj uradni položaj z namenom, da bi mu prodajalec zaupal, sam pa bi si pridobil protipravno premoženjsko korist v škodo prodajalca ter izpolnil tudi znake kaznivega dejanja goljufije, ker naj bi z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin, z namenom pridobiti majhno premoženjsko korist, spravil prodajalca U.M. v zmoto, da je le-ta v svojo škodo tožniku odložil plačilo računa za natočeno gorivo. Tožnik je v očitani situaciji ravnal povsem neškodljivo, dobronamerno in povsem življenjsko. Kaj drugega v neugodni situaciji, ko je pozabil denarnico z denarjem in osebnimi dokumenti, tožnik ni mogel storiti. Med polnjenjem goriva, ko je ugotovil, da nima denarja, je s točenjem goriva takoj prenehal, prodajalcu pa se je izkazal z edinim dokumentom, ki ga je imel pri sebi – s službeno značko policije, dal pa mu je tudi telefonsko številko, nato pa 10. 4. 2010 svoj dolg tudi dejansko poravnal. Nikakršne protipravne koristi si ni pridobil niti ni imel tega namena, zato njegovo ravnanje ne more predstavljati hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja niti ni izpolnil zakonskih znakov nobenega od očitanih kaznivih dejanj. Za podano kazensko ovadbo, ki jo je U.M. podal 8. 4. 2010, je tožnik zvedel šele 18. 4. 2010, ko mu je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. Zato je neresnična ugotovitev sodišča v obrazložitvi, da je dolg poravnal šele potem, ko je prejel kazensko ovadbo. Dne 18. 4. 2009 pa je U.M. kazensko prijavo umaknil, ker ga je tožnik poklical in mu povedal, da je dolg že pred dnevi povrnil. Ne drži zaključek sodišča, da tožnik računa ni imel namena poravnati, saj je na hrbtno stran računa zapisal svoje resnične podatke, vključno s telefonsko številko, kar je potrdila tudi priča O. in s tem postavila na laž pričo U.M., ki zapisa telefonske številke ni potrdila. Iz izpovedi priče O. izhaja, da težo tožnikovemu ravnanju pripisuje upoštevaje oba dogodka, tudi tistega, ki ni predmet izredne odpovedi, saj je O. izpovedal, da v kolikor bi šlo za en primer, bi se strinjal, da gre lahko za naključje, v dveh primerih pa ne. Predmetna izredna odpoved je neutemeljena in predstavlja močno pretirano in nesorazmerno sankcijo. Tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved, hkrati pa zaradi dejanja tako majhnega pomena ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov razmerje med strankama pogodbe o zaposlitvi ni moglo biti porušeno do te mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Sodišče pa je ravnalo napačno, ko je zakonitost in utemeljenost obeh izpodbijanih odpovedi presojalo skupaj in je zaradi tega teži dejanja, ki se očita v posamezni od podanih odpovedi, pripisalo večjo (sešteto) težo. Glede redne odpovedi z dne 1. 6. 2009 tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z naknadno podano redno odpovedjo izrecno navedlo, da ni začela učinkovati, kljub temu pa jo je presojalo in ugotavljalo njeno pravilnost in zakonitost. Po nepotrebnem in v nasprotju z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka je izvajalo dokaze, navedbam tožnika, da je redna odpoved neobstoječa in da ne more imeti nikakršnih pravnih posledic, pa materialnopravno zmotno ni sledilo. Tožnik opozarja, da mu je bil 6. 5. 2010 vročen sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2010, naknadno pa mu je bil vročen še sklep o redni odpovedi iste pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na isti dogodek z dne 26. 3. 2009 ter še na en podoben dogodek, ki naj bi se zgodil v prvi polovici meseca marca 2009 na BS O. v centru S.. Tožnik se je zoper sklep o izredni odpovedi pritožil, sklep je postal dokončen z njegovo vročitvijo tožniku dne 24. 6. 2009 in je s tem izredna odpoved pričela učinkovati, delovno razmerje pa mu je s tem dnem prenehalo. Po 1. odstavku 110. člena ZDR je izredna odpoved zakonita le, če obstaja zakonsko določen utemeljen odpovedni razlog in če ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, ta razlog pa je očitno odpadel, ko je tožena stranka s svojo pisno odločitvijo po podani izredni odpovedi tožniku določila trajanje delovnega razmerja še za čas odpovednega roka. Bistvo izredne odpovedi je takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ki se v primeru javnih uslužbencev odloži do dokončne odločitve komisije za pritožbe. Dejstvo, da je v tem vmesnem času med vročitvijo sklepa o izredni odpovedi z dne 4. 5. 2009 in njegovo dokončnostjo dne 24. 6. 2009 tožena stranka delno na isti podlagi vročila še redno odpoved, v kateri mu je določila enomesečni odpovedni rok, že samo dokazuje, da izredna odpoved ni bila zakonita, saj je obstajala možnost nadaljevanja delovnega razmerja najmanj še do poteka odpovednega roka, o čemer je odločil delodajalec naknadno, po podani izredni odpovedi. Sklicevanje tožene stranke na sodno prakso (VIII Ips 202/2006), po kateri v odpovednem roku delavec in delodajalec ohranjata pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, je brezpredmetno. Situacija je povsem drugačna, ko delavec v času odpovednega roka po prvotno podani redni odpovedi zagreši kršitev, zaradi katere ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka in se delavcu v odpovednem roku poda še izredna odpoved brez odpovednega roka. V obravnavani zadevi je bilo obratno. Stališče sodišča, da organ prve stopnje, ki je odločal o podaji redne odpovedi, ni mogel vedeti, ali bo predhodno podana izredna odpoved postala dokončna, ne vzdrži resne presoje.

V zvezi z okoliščinami dogodka v prvi polovici marca 2009, ki je predmet redne odpovedi, sodišče ni upoštevalo bistvene okoliščine, navedene že v obrazložitvi samega sklepa o redni odpovedi, ki potrjuje tožnikovo izpoved, da je zaprosil prodajalca za odlog, ker je pozabil denarnico, ter da je takoj po prihodu na postajo prosil pomočnika komandirja R.K., naj mu posodi 40,00 EUR za plačilo bencina, vendar tudi pomočnik pri sebi denarja ni imel. Prodajalcu se je izkazal z resničnimi kontaktnimi podatki, povedal, kje je zaposlen in pokazal značko oz. izkaznico, s čimer je lahko potrdil svojo identiteto. Denar pa je vrnil že četrti dan po dogodku, kar je potrdila tudi priča N., tožnikov bivši sodelavec policijski inšpektor, ki je obravnavani dogodek prav tako ocenil kot povsem življenjski, vendar je sodišče upoštevalo le izpoved priče O..

Odločitev sodišča prve stopnje je enostranska, pavšalna, na več mestih pa so zaključki sodišča protispisni (za primer dogodka v S. je sodišče povzelo pavšalno navedbo priče O., da je tožnik dolg povrnil v 14 dneh, čeprav je priča N., ki je za tožnika nesla denar na BS v S., izpovedala, da je bil dolg plačan v soboto, ki je sledila dogodku v torek). Tožnik je prejel kar dve odpovedi, sodišče pa je pavšalno zaključilo, da je bilo tožnikovo ravnanje v začetku marca 2009 identično dogodku z dne 26. 3. 2009. Prezrlo je tudi s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da delodajalec zaradi posamezne kršitve lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi le enkrat in ne more na isti podlagi utemeljiti najprej izredne, po premisleku pa še redno odpoved, kot je v konkretnem primeru storila tožena stranka. Dogodek na BS P. je bil namreč predmet utemeljitve tako izredne kot redne odpovedi, kar je nedopustno. V kolikor bi bila presoja redne odpovedi sploh dopustna, bi smela biti predmet presoje le domnevna kršitev, ki ni bila podlaga za izredno odpoved. Upoštevajoč le enkratno ravnanje tožnika iz 1. polovice marca 2009, ki se je v neugodni situaciji znašel tako, da se je prodajalcu na BS izkazal s službeno izkaznico in mu posredoval resnične podatke ter svojo pravo telefonsko številko, račun pa po nekaj dneh (4. dan) poravnal, ter si ni pridobil nikakršne premoženjske koristi niti ni imel tega namena, nikakor ne more predstavljati tako hude kršitve, da bi šlo za resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca v smislu Konvencije MOD št. 158. Tudi redna odpoved je ne le nedopustna, ampak tudi vsebinsko neutemeljena.

Tožena stranka je izkoristila za tožnika težko življenjsko obdobje (o katerem bi lahko izpovedala njegova bivša žena, vendar sodišče tega dokaza neutemeljeno in brez obrazložitve ni izvedlo, tožniku pa ni verjelo), zaradi katerega se je tožnik v obeh obravnavanih primerih zaradi pozabljivosti in raztresenosti znašel v nerodni, a povsem življenjski situaciji, tako da mu je zaradi povsem neškodljivega in nenamernega in v celoti saniranega ravnanja kar dvakrat podala odpoved iste pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem izpostavlja, da ne gre za dejanja majhnega pomena, saj je tožnik policijski starešina, zato nikakor ne gre za pretirano in nesorazmerno sankcijo, saj se od policistov, zlasti od policijskih starešin, zaradi narave dela, ki ga opravljajo, lahko zahteva večja skrbnost kot od povprečnega zaposlenega.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz te določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ne vsebuje nasprotij, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranima določbama ZPP, v obrazložitvi sodbe pa tudi zapisalo, da je izvedbo drugih predlaganih dokazov zavrnilo, ker za ugotovitev dejanskega stanja niso bili potrebni. Zato ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče z oceno sodišča prve stopnje, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna, soglaša, saj ni nobenega dvoma o tem, da zaslišanje predlaganih prič ne bi bistveno prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja, ker so bila vsa dejstva, odločilna za presojo (ob sicer deloma zmotni pravni presoji sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi), z izvedenimi dokazi ugotovljena. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in v pretežnem delu pravilno uporabilo tudi materialno pravo, le pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev deloma napačna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku podana najprej izredna, nato pa – pred dokončnostjo izredne odpovedi – še redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (zaradi istovrstnih kršitev).

Tožena stranka je s sklepom z dne 4. 5. 2009 (ki ga je potrdila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije s sklepom z dne 10. 6. 2009) podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR). Tožniku se v izredni odpovedi očita, da je dne 26. 3. 2009 ob 9.20 uri med opravljanjem službe na BS P. v svoje vozilo natočil 20,92 litrov goriva v znesku 20,00 EUR, kljub temu da pri sebi ni imel denarja, pri čemer naj bi se z namenom, da bi si pridobil zaupanje prodajalca U.M., le-temu predstavil kot policist in to izkazal s službeno izkaznico policije, čeprav ni imel razloga za to oz. niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo službene izkaznice, saj ni izvajal nalog iz 3. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami in dopolnitvami – ZPol) niti ni uporabljal policijskih pooblastil v skladu z določbami 30. in 31. člena ZPol, s čimer naj bi kršil 10. člen Pravilnika o službeni izkaznici policistov, saj je službeno izkaznico uporabil v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila le-ta izdana, s čimer je kot uradna oseba izrabil svoj uradni položaj z namenom, da bi mu prodajalec zaupal. S takšnim ravnanjem je hkrati izpolnil vse objektivne znake dveh kaznivih dejanj – zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257/III KZ-1 ter goljufije po 211/V členu KZ-1, zaradi česar z javnim uslužbencem (po oceni tožene stranke) ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pritožba tožnika zoper (prvostopni) sklep o izredni odpovedi je bila zavrnjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije s sklepom z dne 10. 6. 2009, ki je bil tožniku vročen dne 24. 6. 2009. Po podaji izredne odpovedi je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 1. 6. 2009 podala še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, z enomesečnim odpovednim rokom po dokončnosti sklepa o odpovedi. Tožniku je očitala kršitev pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je storil s tem, da je v prvi polovici meseca marca 2009 proti večeru, v službi v prostem času, s svojim osebnim avtomobilom pripeljal na bencinsko črpalko O. v center S. in v vozilo natočil za 40,00 EUR dizelskega goriva, nato pa, ker ni imel denarja za plačilo že natočenega goriva, prodajalcu Č. pokazal službeno izkaznico policije in od njega zahteval, da mu odloži plačilo za že natočeno gorivo. Prodajalec mu je zaupal, mu odložil plačilo in ga opozoril, da dolg čim prej poravna, kar naj bi storil šele po Č. tretjem klicu in prošnji, približno čez 14 dni, ko je na bencinsko črpalko prišel neznan moški in v tožnikovem imenu poravnal dolg v višini 40,00 EUR. Tožnik, kot izhaja iz redne odpovedi, ni imel razloga oz. pogojev za uporabo službene izkaznice, saj ni izvajal nalog iz 3. člena ZPol in ni uporabljal policijskih pooblastil v zvezi s 30. in 31. členom ZPol, prav tako pa je ravnal v nasprotju z 10. členom Pravilnika o službeni izkaznici policistov, saj je službeno izkaznico uporabil v nasprotju z namenom, zaradi katerega je izdana, s čimer je kot uradna oseba izrabil svoj uradni položaj, tako da mu je prodajalec Č. zaupal in posledično tudi odložil plačilo za gorivo v višini 40,00 EUR. Pritožba tožnika zoper navedeni sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila zavrnjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 8. 7. 2009. V zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved podana v okviru prekluzivnih rokov iz 2. odstavka 110. člena ZDR ter da je bil postopek pred izredno odpovedjo izveden v skladu z določbami ZDR (83. člen). Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik očitane hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja storil in da je zanje tudi odgovoren, zato je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Tožnik je namreč potem, ko je ugotovil, da pri sebi nima denarja (in osebnih dokumentov, ker je doma pozabil denarnico), da bi plačal že natočeno gorivo (20,92 litrov goriva za 20,00 EUR), prodajalcu U.M. zato, da bi si pridobil njegovo zaupanje, povedal, da je policist in mu dal svoje podatke (telefonsko številko), pokazal službeno izkaznico policije in na ta način dosegel odlog plačila dolgovanega zneska, ki ga je poravnal šele čez 14 dni. S tem ko se je tožnik prodajalcu, da bi dosegel odlog plačila, predstavil kot policist in to izkazal s službeno izkaznico policije, jo je uporabil v nasprotju z njenim namenom, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabe službene izkaznice, ker tožnik ni izvajal nalog iz 3. člena ZPol, niti ni uporabljal policijskih pooblastil v skladu z določbami 30. in 31. člena Zpol. V 4. odstavku 31. člena ZPol je namreč določeno, da se morajo policisti, kadar opravljajo naloge v civilni obleki, pred tem legitimirati s službeno izkaznico, če okoliščine tega ne dopuščajo, pa se morajo ustno predstaviti kot policisti, takoj ko je možno, pa se morajo legitimirati s službeno izkaznico. Uporaba službene izkaznice v nasprotju z njenim namenom pa je tudi kršitev 10. člena Pravilnika o službeni izkaznici policistov (Ur. l. RS, št. 6/2001 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da službene izkaznice ni dovoljeno uporabljati v nasprotju z namenom, zaradi katerega je izdana. Namen uporabe službene izkaznice izhaja zlasti iz določbo 4. odstavka 66. člena ZPol, ki določa, da imajo policisti službeno izkaznico, s katero izkazujejo pooblaščenost za izvajanje policijskih pooblastil. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnikovemu zagovoru, da je bilo njegovo ravnanje posledica njegove pozabljivosti zaradi osebnih težav oz. stresnega dela v službi, in da je hotel doseči le odlog plačila, vendar to ne more biti opravičilo za njegovo ravnanje, ki ni dopustno in je obenem tudi kršitev določbe 35. člena ZDR in Kodeksa policijske etike. Po določbi 35. člena ZDR se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. Kodeks policijske etike pa policista zavezuje k ravnanju in utrjevanju ugleda Policije pri opravljanju nalog in v zasebnem življenju.

Pritrditi pa je potrebno pritožbenim navedbam, da v obravnavanem primeru, upoštevajoč vse okoliščine primera, ni podan odpovedni razlog po 1. alinei 111. člena ZDR (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja). V ravnanju tožnika ni mogoče ugotoviti vseh znakov dveh očitanih kaznivih dejanj – zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257/III KZ-1 ter goljufije po 211/V KZ-1, zlasti ne naklepnega ravnanja oz. namena, da bi si pridobil premoženjsko korist (ki morata biti dokazana pri obeh očitanih kaznivih dejanjih). Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da že dejstvo, da je tožnik račun poravnal šele po 14 dneh, dokazuje, da je imel tak namen, zlasti ker ne drži ugotovitev (sodišča prve stopnje), da je račun poravnal šele potem, ko je bila vložena kazenska ovadba zoper njega s strani prodajalca U.M., na kar pravilno opozarja pritožba – tožnik je namreč dolg poravnal 10. 4. 2009, za ovadbo pa vse do 18. 4. 2009 ni vedel (čeprav je bila res vložena 8. 4. 2009). Poleg tega pa tudi ravnanje tožnika, ki je prodajalcu (samoiniciativno) pustil svojo pravo telefonsko številko in (resnične) osebne podatke, nato pa - čeprav z zamudo - dolg poravnal, ne kaže na to, da bi ravnal z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Odpovedni razlog za izredno odpoved na strani delavca po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je podan le, če ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja, ne pa, če ima le nekatere (npr. objektivne) znake kaznivega dejanja. Ker pa je v obravnavanem primeru dokazan odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, dejstvo, da v zvezi z očitanimi kršitvami ni podan tudi odpovedni razred iz 1. alinee istega člena ZDR, na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva (čeprav je bila kršitev pogodbenih obveznosti v izredni odpovedi pravno opredeljena kot kršitev po obeh alineah, to je po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR).

Kljub navedenemu pa pritožba utemeljeno opozarja na to, da za zakonitost izredne odpovedi v obravnavanem primeru ni podan nadaljnji pogoj, določen v 1. odstavku 110. člena ZDR. Po tej določbi delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožba sicer zmotno meni, da tožena stranka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi smela podati, ker je bila pogodba o zaposlitvi že pred tem izredno odpovedana. V času, ko izredna odpoved še ni začela učinkovati in je bil tožnik še v delovnem razmerju (kar je praviloma mogoče le v primerih, ko gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se poda javnemu uslužbencu po določbah ZDR v povezavi z določbami Zakona o javnih uslužbencih – Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – 24. in 25. člen ZJU), je imel delodajalec zaradi naknadno ugotovljenih kršitev pravico podati tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar pa takšno postopanje tožene stranke kaže na to, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom tedaj še mogoče. Dejstvo, da je tožena stranka potem, ko je tožniku dne 4. 5. 2009 že podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v času pred odločitvijo Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o tožnikovi pritožbi zoper izredno odpoved (ki je o njej odločila 10. 6. 2009) dne 1. 6. 2009 podala še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi podobne kršitve, namreč samo po sebi dokazuje, da pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz citirane določbe 1. odstavka 110. člena ZDR v času podaje izredne odpovedi ni bil izpolnjen. Nadaljevanje delovnega razmerja je bilo tedaj očitno še mogoče, saj sicer tožena stranka v redni odpovedi tožniku iz krivdnega razloga ne bi določila enomesečnega odpovednega roka, ki teče od dokončnosti sklepa o redni odpovedi. Zato drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 ni imel vpliva na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2009 (ki je postala dokončna 24. 6. 2009), ni mogoče pritrditi, zlasti ker se je postopek v zvezi z redno odpovedjo zaradi istovrstne kršitve, storjene celo pred kršitvijo, ki je bila predmet izredne odpovedi, vodil sočasno s postopkom izredne odpovedi (20. 4. 2009 je bilo ob zbiranju obvestil v zadevi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovljeno, da je tožnik storil še eno podobno kršitev pogodbenih obveznosti). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti oz. razveljavitev izredne odpovedi zavrnilo, je torej napačna, saj izredna odpoved ni zakonita, če ni izpolnjen pogoj iz citirane določbe 1. odstavka 110. člena ZDR. Pri tem sklicevanje tožene stranke na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 202/2006 ne pride v poštev, ker gre za povsem drugačen primer (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času odpovednega roka zaradi predhodno podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je po vsebini presojalo tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 1. 6. 2009. Pritrditi je potrebno ugotovitvam prvostopenjskega sodišča s tem v zvezi, saj pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 83., 86. in 88. člena ZDR, ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. postopek pred redno odpovedjo s strani delodajalca. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 83. člena ZDR in pravilno presodilo, da je tožena stranka pred redno odpovedjo pravočasno in utemeljeno podala tožniku pisno opozorilo (dne 16. 2. 2009), da je tožniku omogočila obrambo ter da so podani vsi zakonski pogoji oz. da je dokazan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Pritožbene navedbe, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi potem, ko je bila le-ta že izredno odpovedana, iz razlogov, ki so že navedeni zgoraj, niso utemeljene.

Skladno z določbo 1. odstavka 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Predhodno opozorilo je torej eden od pogojev za zakonitost odpovedi, vendar le, če ga je delodajalec podal utemeljeno, to pa je le tedaj, kadar delodajalec dokaže, da je delavec v resnici kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljenost predhodnega opozorila se preverja v sporu glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Če se v postopku pred sodiščem izkaže, da predhodno opozorilo ni bilo utemeljeno, ker delavec očitanih kršitev ni storil, je redna odpoved že iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje je utemeljenost predhodnega opozorila preverilo in pravilno presodilo, da je bilo utemeljeno, saj je bila tožniku dokazana kršitev, ki je bila podlaga za izdajo opozorila. Tožnik je namreč dne 31. 1. 2009 zavestno evidentiral neresnične podatke o prisotnosti na delu, čeprav tedaj dela ni nastopil zaradi slabega počutja in dveh ur dela, ki je bilo sicer neupravičeno evidentirano, ni opravil, za ta dan pa so mu bili neupravičeno izplačani stroški prevoza na delo in z dela ter dve uri prisotnosti na delu. Gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 1. odstavka 31., 32. in 35. člena ZDR. Tožnikovega zagovora, da se je večkrat dogajalo, da so v primeru, če se je delo podaljšalo za 15 minut ali eno uro, to kompenzirali tako, da so si napisali ure prisotnosti, kar naj bi počeli tudi ostali zaposleni, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj takšno ravnanje v nobenem primeru ni dopustno niti opravičljivo.

Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitanih kršitev, kar velja tako za kršitev, na katero se je nanašalo predhodno opozorilo, kot tudi za kršitev, zaradi katere je bila podana izpodbijana redna odpoved. Dejansko stanje je bilo glede obeh očitanih kršitev pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva, tako da je mogoče le pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo predhodno opozorilo utemeljeno, ter da je dokazan tudi utemeljen krivdni razlog za redno odpoved. Nesprejemljive so pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi, saj tožnik skuša le zmanjšati pomen in težo kršitve delovnih obveznosti, zaradi katere je bila podana redna odpoved z dne 1. 6. 2009. Pri tem ni bistvenega pomena dejstvo, da je tožnik (oz. na tožnikovo prošnjo njegov prijatelj A.N.) dolg na bencinskem servisu v višini 40,00 EUR poravnal že četrti dan in ne šele po štirinajstih dneh, kot je sicer zmotno zapisalo sodišče v razlogih sodbe. Bistveno je, da je šlo za podobno situacijo kot dne 26. 3. 2009, ko je tožnik storil kršitev, ki je bila predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2009. Tožnik se je s svojim vozilom pripeljal na bencinsko črpalko O. v center S. neugotovljenega dne v začetku marca 2009, natočil za 40,00 EUR goriva, računa pa ni poravnal, ker pri sebi ni imel denarja, ampak je prodajalcu pokazal službeno značko in mu pustil osebne podatke in telefonsko številko ter mu obljubil, da bo znesek čim prej poravnal, dolg pa je poravnal šele po večkratnih telefonskih klicih s strani prodajalca. S tem da se je tožnik prodajalcu, da bi dosegel odlog plačila, predstavil kot policist in to izkazal s službeno značko policije, jo je uporabil v nasprotju z njenim namenom, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabe službene izkaznice. Tožnik namreč ni izvajal nalog iz 3. člena ZPol niti ni uporabljal policijskih pooblastil v skladu z določbami 30. in 31. člena ZPol. Uporaba službene izkaznice v nasprotju z njenim namenom (ki je določen v 4. odstavku 66. člena ZPol) pa je tudi kršitev 10. člena Pravilnika o službeni izkaznici policistov.

Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnikovemu zagovoru, da je bilo njegovo ravnanje posledica njegove pozabljivosti zaradi osebnih težav oz. stresnega dela v službi, in da je hotel doseči le odlog plačila, ni pa imel namena goljufati oziroma zlorabiti svoj uradni položaj, vendar to ne more biti opravičilo za njegovo ravnanje, ki ni dopustno in je obenem tudi kršitev določbe 35. člena ZDR (prepoved škodljivega ravnanja) in Kodeksa policijske etike. Krivdni odpovedni razlog za redno odpoved iz 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je torej dokazan, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno presodilo, da je odpovedni razlog utemeljen in da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko. Pri tem je zlasti potrebno izpostaviti, da naravo same kršitve in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal (delo višjega policista vodje izmene – pomočnika komandirja). Upoštevajoč dejstvo, da bi se tožnik kot policist moral zavedati, da je tako v prostem kot v službenem času dolžan ravnati v skladu s predpisi, saj se od policista zahteva in pričakuje, da dela zakonito in dosledno spoštuje predpise, je ugotovljena kršitev tako huda, da je tožena stranka utemeljeno uporabila strogo sankcijo – odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je kljub predhodnemu opozorilu nadaljeval s kršitvami delovnih obveznosti. Tožena stranka je tako v sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009, zlasti pa v sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 8. 7. 2009, poleg navedene kršitve omenjala tudi hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2009, zaradi katere je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2009, vendar je iz vsebine obeh sklepov kljub temu mogoče ugotoviti, da je bila redna odpoved podana le zaradi kršitve, storjene v začetku marca 2009 (na bencinskem servisu v S.). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter v povezavi s tem reintegracijski zahtevek ter reparacijski zahtevek za obdobje po izteku odpovednega roka zaradi redne odpovedi.

Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbi delno ugodilo ter na podlagi 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem (nespremenjenem) delu pa je na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

Glede na takšno odločitev je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik v sporu deloma uspel, mu je tožena stranka v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka, odmerjene v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT). Potrebni stroški tožeče stranke (v zvezi s sporom o izredni odpovedi, v katerem je tožnik delno uspel) znašajo: nagrada za postopek (tar. št. 3100, količnik 1,3) 443,30 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102, kol. 1,2) 409,20 EUR, nagrada za posel – izvensodno opravilo – sestava pritožbe na Komisijo za pritožbe (tar. št. 2200, kol. 1) 341,00 EUR, to je skupaj 1.213,50 EUR oz. skupaj z 20 % DDV 1.444,20 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša delni uspeh v sporu (glede izredne odpovedi) 30 %, kar pomeni, da je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v višini 433,26 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 154., 155. in 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Potrebni priglašeni stroški tožnika, odmerjeni v skladu z ZOdvT znašajo: 678,70 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom, tar. št. 3210, kol. 1,6: 545,60 EUR, plačilo PT storitev, tar. št. 6002: 20,00 EUR ter 20 % DDV). Glede na delni (30 %) uspeh s pritožbo je tožnik upravičen do povračila sorazmernega dela stroškov pritožbe v višini 203,60 EUR.