Jedro

Pri tožniku so k nastanku I. kategorije invalidnosti prispevali eno tretjino bolezen hrbtenice, eno tretjino bolezen srca in eno tretjino mešana anksiozna in depresivna motnja, medtem ko poškodba pri delu v letu 2007 ni prispevala k ugotovitvi I. kategorije invalidnosti. Hernia disci je namreč nastala zaradi degenerativnih sprememb (bolezen hrbtenice) in ne zaradi poškodbe. Vzrok invalidnosti je zato bolezen in ne poškodba pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se delno odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 6. 2009 glede vzroka razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in da se ugotovi, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče sledilo izvedencu in njegovo mnenje v celoti sprejelo, ker naj bi bilo skladno s predhodnimi mnenji invalidske komisije II. stopnje. Posledično temu je sodišče, brez da bi za to navedlo tehtne razloge, zavrnilo izvedbo vseh preostalih predlaganih in še ne izvedenih dokazov, vključno s predlogom tožnika, da se izvedenec po strokovni plati sooči z lečečo nevrologinjo E.Z., z osebnim zdravnikom ter nevrologom A.. Sodišče tako, razen v obsegu, ki je predhodno naveden, samega izvedeniškega mnenja ni vrednostno ocenilo, niti se ni izjasnilo o pripombah tožnika na mnenje izvedenca, niti ni primerjalo in ocenilo vsebine ostalih listin z navedbami v izvedeniškem mnenju. V posledici takšnega ravnanja sodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, tožnik je bil pri dokazovanju utemeljenosti svojega zahtevka onemogočen, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Kot je tožnik opozarjal že v pripombah na izvedeniško mnenje, izvedenec pri podajanju strokovnega mnenja ni upošteval celotne medicinske dokumentacije in ni pribavil in tudi ne vpogledal zdravstvenega kartona tožnika, čeprav sam zatrjuje, da je pogledal vse, kar je bilo za izdelavo izvedenskega mnenja potrebno. Kljub temu je izvedenec zaključil, da so pri tožniku podane degenerativne spremembe, ne pa poškodba hrbtenice. Izvedenec je kot strokovno nesprejemljivo zavrnil mnenje tožnika, da je pri padcu prišlo do nerodnega giba in se je potem razvila diskus hernija, kot tudi, da je popolnoma nesprejemljivo mnenje nevrologinje, da gre za posttravmatsko diskus hernijo, ob tem pa v celoti zanemari, da tožnik pred poškodbo, ki jo je utrpel pri delu dne 30. 1. 2007, ni imel prav nobenih težav s hrbtenico in je svoje delo z omejitvami zaradi bolezni srca, nemoteno opravljal, kar vse bi nedvomno bilo ugotovljeno, v kolikor bi izvedenec vpogledal tožnikov zdravstveni karton. Tožnik pred poškodbo ni imel nikoli težav s hrbtenico, zaradi česar nikoli ni bil v bolniškem staležu in ni imel nikakršnih bolečin, ki bi utegnile kazati na s strani izvedenca zatrjevane degenerativne spremembe. Glede na to, da degenerativne spremembe nastajajo mnogo let, bi bilo to dejstvo, v kolikor bi obstajalo, prav gotovo zabeleženo v zdravstvenem kartonu tožnika. V konkretnem primeru pa so se prve težave s hrbtenico pri tožniku pojavile cca mesec dni po padcu, ne pa šele več mesecev po padcu. Tožnik je na poškodbo hrbtenice že ob prvem pregledu po poškodbi opozoril, vendar zdravniki niso polagali posebne pozornosti in tožniku tudi niso opravili RTG hrbtenice oziroma drugih preiskav. V kolikor bi bilo namreč takoj po padcu opravljeno tudi RTG slikanje, potem bi bila nedvomno že takrat ugotovljena poškodba medvretenčne ploščice na nivoju L4 do L5. Povsem protispisna je navedba, da se je bolečinska simptomatika v hrbtenici pri tožniku pojavila šele nekaj mesecev po poškodbi. Kot izhaja iz zdravniškega potrdila z dne 24. 3. 2007 in delovnega naloga z dne 28. 3. 2007, so bile bolečine tožnika konec drugega meseca po poškodbi že tako hude, da je bil prisiljen iskati pomoč v Zdravstvenem domu ..., kjer mu je bila predpisana protibolečinska terapija, na podlagi katere je tožnik nekaj dni zapored prejemal injekcije Ketonala, ki so prinesle le kratkotrajno izboljšanje, nato pa so se bolečine v hrbtenici stopnjevale do take mere, da je bil tožnik zaradi njih v času od 12. 4. 2007 do 26. 4. 2007 hospitaliziran. Tožnik je nemalokrat pojasnil, da se iz razloga poškodbe pri delu nahaja v bolniškem staležu tri leta in pol. V kolikor bi bila razlog za bolniški stalež res bolezen hrbtenice, potem bi tako odločil tudi ZZZS, dejansko pa številne odločbe dokazujejo, da se tožnik v bolniškem staležu še vedno nahaja iz razloga poškodbe pri delu, vendar ne zaradi poškodbe kolena ali zapestja, pač pa zaradi poškodbe hrbtenice. Kljub temu je izvedenec brez da bi pogledal oziroma videl slike, opravljene z MRI preiskavo in tudi brez da bi upošteval izvida nevrokirurga dr. A. z dne 14. 6. 2008 ter z dne 13. 9. 2008, ki je na podlagi ogleda teh slik zaključil, da gre pri tožniku za posttravmatsko HD na nivoju L4 do L5, to možnost izključil. Prav tako je izvedenec nepravilno povzel tudi izvid nevrologinje z dne 28. 7. 2007, saj slednja ni navajala, da so podane degenerativne spremembe v kontekstu, kot ga zatrjuje izvedenec, pač pa je nevrologinja najprej opisala posttravmatsko diskus hernijo na nivoju L4/L5 ter spremembo odprte etiologije na levi polovici zgornje površine L5 vretenca, v nadaljevanju pa opisuje dorso medialno protruzijo diskusa na segmentu L2/L3. Izvedenec pri podaji mnenja tudi ni upošteval mnenja invalidske komisije I. stopnje, v sestavi katere je bil tudi ortoped, kot tudi ne medicinskih izvidov specialistke nevrologinje E.Z. z dne 25. 2. 2008, z dne 29. 5. 2008 ter 9. 1. 2009, iz katerih več kot jasno izhaja, da je pri tožniku podana posttravmatska HD, oziroma sprememba odprte etiologije, kar pomeni, da gre za poškodbo oziroma fizično spremembo, ne pa starostno kronično spremembo, pri čemer je sama poškodba potrjena tudi s slikovnimi preiskavami LSR in CT, kot tudi MRI. Nevrolog A. ter lečeča nevrologinja E.Z. sta vpogledala slike opravljenih MRI in drugih preiskav, zaradi česar je nevrologinja tudi podala mnenje, da je pri padcu, ki ga je tožnik utrpel dne 30. 1. 2007, prišlo do poškodbe hrbtenice v ledvenem delu, oziroma do poškodbe medvretenčne ploščice, ki je bila potrjena po poškodbi s slikovnimi preiskavami, kot tudi, da je povsem jasna vzročno posledična veza med padcem in poškodbo ledvene hrbtenice, oziroma nastale diskus hernije oziroma okvara ploščice s posledično prizadetostjo korenine L5 na levi strani in zato posledica poškodbe, ne pa degenerativnih sprememb. Tako je mnenje E.Z. diametralno nasprotno mnenju, ki ga je podal izvedenec. Iz tega razloga je tožnik tudi predlagal sodišču, naj oba strokovnjaka med seboj sooči oziroma zasliši še tretjega strokovnjaka A. ter osebnega zdravnika tožnika, ki bi med drugim vedel izpovedati tudi v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika pred samo poškodbo dne 30. 1. 2007. Vendar je sodišče tak dokazni predlog tožnika zavrnilo, pri tem pa se o razlogih sodbe do preostalih izvedenih dokazih ni opredelilo in jih vrednostno ni ocenilo, niti med seboj primerjalo. Vsebine listin, ki je nasprotujoča izvedeniškemu mnenju, pa čeprav gre za bistveno različna stališča, ni primerjalo med seboj, niti v razlogih sodbe ni argumentirano navedlo, zakaj verjame le izvedencu, ne pa mnenju nevrologov, ki so tožnikovo zdravstveno stanje spremljali vse od poškodbe dalje. Pritožba vztraja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je vsebina listin v bistvenem nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo vrednostno oceniti vse izvedene dokaze, pri tem pa upoštevati, da je mnenje izvedenca povsem enakovredno vsem ostalim dokaznim sredstvom. Ne glede na to, da izvedenec ni odgovoril na pripombe tožnika, je bila naloga sodišča, da sporna vprašanja oziroma nasprotujoča si stališča razčisti, med drugim tudi z izvedbo ostalih predlaganih dokazov. Sodišče zgolj navaja, da je mnenju izvedenca sledilo iz razloga, ker je njegovo mnenje enako mnenju invalidske komisije II. stopnje. Tožnik je že tekom postopka opozoril, da invalidske komisije delujejo v okviru toženca. Mnenje invalidske komisije II. stopnje ne more biti razlog, zakaj je sodišče v zvezi z odločilnimi dejstvi glede utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo mnenje izvedenca, še posebej upoštevajoč nasprotno mnenje invalidske komisije I. stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. I-8028168 z dne 4. 6. 2009 v delu glede vzroka nastanka I. kategorije invalidnosti. Tožnik je s tožbo zahteval, da se ugotovi, da je vzrok za nastanek njegove invalidnosti I kategorije poškodba pri delu in ne bolezen. Takšen tožbeni zahtevek ter delno odpravo izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo. S takšno odločitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage, zlasti v mnenju sodnega izvedenca specialista ortopeda, v katerega specialnost sodi bolečinska simptomatika hrbtenice. Do enakega zaključka, da gre za strokovno prepričljivo mnenje, je prišlo sodišče prve stopnje in to je bil tudi razlog, da je sprejelo izvedensko mnenje in nanj oprlo svojo odločitev, ne pa zato, ker je izvedensko mnenje skladno s predhodnimi mnenji invalidske komisije II. stopnje, kot zmotno navaja pritožba. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da je izvedensko mnenje skladno s predhodnimi mnenji invalidske komisije II. stopnje, je želelo poudariti, da so bili tako ortopedi, ki so sodelovali v sestavi invalidske komisije II. stopnje kot sodni izvedenec specialist ortoped, enotni pri oceni tožnikovih težav s hrbtenico. To sicer ni ključnega pomena za samo odločitev, ni pa zanemarljivo. Na podlagi istih dokazov so ortopedi v sestavi invalidske komisije II. stopnje prišli do enakih zaključkov, da je vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen in ne poškodba pri delu. Izvedenec je izrecno menil, da je k nastanku I. kategorije invalidnosti prispevala ena tretjina bolezen hrbtenice, ena tretjina bolezen srca in ena tretjina mešana anksiozna in depresivna motnja, medtem ko poškodba v letu 2007 ni prispevala k ugotovitvi I. kategorije invalidnosti. V pismenem mnenju je prepričljivo pojasnil, da je tožnik 30. 1. 2007 padel in si v smislu udarca in ne zloma, poškodoval desno zapestje in levo koleno in da takšne poškodbe ne morejo zapustiti trajnih posledic, ki bi na dolgi rok zmanjševale funkcijsko sposobnost zavarovanca in da je tudi strokovno nesprejemljivo, da se je zaradi nerodnega giba pri padcu razvila diskus hernija. Po mnenju izvedenca diskus hernija nastane zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice. Degenerativne spremembe pa so bile po opravljenih preiskavah pri tožniku tudi ugotovljene. V zvezi s hernio disci je izvedenec v pismenem mnenju pojasnil, da do hernie disci lahko pride pri kakršnemkoli gibu, ki pa ne predstavlja poškodbe v ožjem smislu, ampak gre le za sprožilni moment. Dodatno je izvedenec neposredno zaslišan na glavni obravnavi v zvezi s posledicami padca, do katerega je prišlo 30. 1. 2007, pojasnil, da je bil tožnik dne 24. 2. 2007 pri ortopedu, kjer ni bilo omenjeno, da ga boli križ. Dne 26. 4. 2007 pa je prišel v bolnico na pregled, ker je deset dni pred tem dobil bolečine v križu. Vse navedeno izhaja iz izvidov, ki jih je izvedenec v mnenju v celoti povzel (izvedensko mnenje stran 2 in 3), zaradi česar je brez podlage pritožbeni očitek, da so te navedbe izvedenca protispisne. Izvedenec je dodatno poudaril, da med padcem in lumboishialgijo ni vzročne zveze ter da tudi argumentacija, da pred tem (pred padcem) ni imel težav s hrbtenico, strokovno ne vzdržijo. V zvezi z vzrokom za nastanek I. kategorije invalidnosti, pa je menil, da ni vzrok samo bolezen hrbtenice (ena tretjina), ampak v enakem razmerju do ene tretjine, še bolezen srca in mešana anksiozna in depresivna motnja, kar oboje predstavlja bolezensko stanje in ne stanje po poškodbi. V vsakem primeru torej ne gre le za en vzrok za nastanek invalidnosti, ampak za več vzrokov in zato tudi ni mogoče govoriti o težavah s hrbtenico kot edinemu vzroku za nastanek I. kategorije invalidnosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izvedenec pri podaji mnenja ni upošteval celotne dokumentacije in da ni vpogledal dokumentacije iz zdravstvenega kartona, saj je na izrecno vprašanje pojasnil, da je vpogledal tudi dokumentacijo v zdravstvenem kartonu. Kar zadeva ostalo dokumentacijo, na katero se pritožba sklicuje, pritožbeno sodišče poudarja, da je bila v konkretnem primeru naloga izvedenca, da objektivno oceni ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje, iz katerih razlogov je do teh sprememb prišlo in če so te spremembe razlog za nastanek ugotovljene invalidnosti. Kar zadeva začasno nezmožnost za delo (in torej ne invalidnost), pa je izvedenec tudi pojasnil, da je poškodba dejansko bila in da je zato strokovno korektno, da se je upoštevalo, da gre za poškodbo pri delu. Ni pa tovrstna poškodba zapustila nikakršnih trajnih posledic ter da zato tudi ne more zmanjševati globalne funkcijske sposobnosti in po definiciji ne more vplivati na invalidsko upokojitev. To so tudi razlogi, zaradi katerih se pritožba neutemeljeno sklicuje na razloge, zaradi katerih je bil tožnik v bolniškem staležu ter to navezuje z ugotovljeno invalidnostjo.

Glede na tako prepričljivo obrazložitev sodnega izvedenca je nesprejemljivo izpodbijanje izvedenskega mnenja z razlogi, da sta nevrolog A. in nevrologinja E.Z. vpogledala slike opravljene MRI in drugih preiskav in da je prav zato bila nevrologinja mnenja, da je pri tožniku pri padcu 30. 1. 2007 prišlo do poškodbe hrbtenice. Do teh mnenj nevrologov se je izvedenec posebej opredelil in poudaril, da je hernia disci nastala zaradi degenerativnih sprememb in ne zaradi poškodbe. To je poškodbe v smislu 62. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vzroka nastanka I. kategorije invalidnosti.

Ker je izvedenec temeljito obrazložil razloge za svoje mnenje in odgovoril na vsa vprašanja bistvena za odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo mnenje izvedenca in zavrnilo predlagane dokaze. Brez podlage pritožba očita, da je že tekom postopka tožnik opozoril, da invalidske komisije delujejo v okviru toženca in da morajo delati v njegovo korist, pri čemer smiselno dvomi v objektivno podana mnenja, ne da bi zato predložila ali vsaj navedla konkretne razloge in utemeljen dvom v objektivno podano mnenje. Razen tega pa sodišče svoje odločitve sploh ni oprlo na mnenje invalidske komisije.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških pritožbe pa je odločilo v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe, glede na to, da s pritožbo ni uspel.