Jedro

Sklicevanje na postopkovno kršitev je le navidezno, v resnici gre za nestrinjanje z dokazno oceno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za delno odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 4. 6. 2009 glede vzroka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in za ugotovitev, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu. Na podlagi mnenje izvedenca je ugotovilo, da je tožnikova invalidnost posledica bolezni, in sicer ena tretjina bolezen hrbtenice, ena tretjina bolezen srca in ena tretjina mešana anksiozna in depresivna motnja. Pri padcu 30. 1. 2007 si je tožnik poškodoval desno zapestje in levo koleno, vendar ta poškodba k ugotovitvi invalidnosti ni prispevala popolnoma nič oziroma ni zapustila nikakršnih trajnih posledic. Zato tudi ne more zmanjševati globalne funkcijske sposobnosti in po definiciji ne more vplivati na invalidsko upokojitev. Discus hernia nastane zaradi degenerativnih bolezni hrbtenice, ki nastajajo mnogo let in ne morejo nastati v nekaj mesecih po kakršnikoli poškodbi. Vzročne zveze med padcem tožnika 31. 1. 2007 in lumboishialgijo ni. Sodišče je kot nepotreben zavrnilo dokaz z zaslišanjem osebnega zdravnika in nevrologa.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je imelo za odločitev dovolj strokovno prepričljive podlage zlasti v mnenju sodnega izvedenca ortopeda, v katerega specialnost sodi bolečinska simptomatika hrbtenice. Na podlagi istih dokazov so do enakih zaključkov prišli že ortopedi v sestavi invalidske komisije II. stopnje. Poleg tega ni šlo le za en vzrok za nastanek invalidnosti, ampak za več vzrokov, zato tudi ni mogoče govoriti o težavah s hrbtenico kot edinem vzroku za nastanek I. kategorije invalidnosti. Izvedenec je upošteval dokumentacijo v zdravstvenem kartonu in se tudi posebej opredelil do mnenj nevrologov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo „zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka ter kršitve materialnega prava“. Navaja, da prvostopno sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki bi lahko odločilno prispevali k popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, s tem pa je bil tožnik onemogočen, da utemeljenost svojega zahtevka dokaže, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Medicinska dokumentacija o ugotovitvah lečeče nevrologinje, lečečega ortopeda in osebnega zdravnika je namreč nasprotna zaključkom, do katerih je prišel izvedenec. Poškodba hrbtenice je posledica poškodbe ne pa degenerativnih sprememb. Sodišče vsebine listin, ki je nasprotujoča izvedeniškemu mnenju, ni primerjalo med seboj, niti v razlogih sodbe ni argumentirano navedlo, zakaj verjame le izvedencu, ne pa mnenju nevrologov, ki so tožnikovo zdravstveno stanje spremljali vse od poškodbe dalje. Gre prav tako za strokovno usposobljene osebe, katerih mnenje ima dokazno težo. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je vsebina listin v bistvenem nasprotju z razlogi sodbe.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče (sodnik) ne razpolaga (243. člen ZPP). V obravnavani zadevi je dejstvo, za razjasnitev katerega je sodišče postavilo izvedenca medicinske stroke, ali je invalidnost tožnika posledica poškodbe pri delu ali bolezni. Tožena stranka (njena invalidska komisija II. stopnje) je podala strokovno mnenje, da gre za posledico bolezni, tožnik pa se s tem ni strinjal, zato je uveljavljal sodno varstvo.

7. Prvo, kar je potrebno upoštevati, je, da je po dejanskih ugotovitvah sodišča tožnikova invalidnost I. kategorije posledica treh vzrokov oziroma diagnoz. Med temi neposredno ni posledic poškodb, ki jih je tožnik utrpel ob padcu (nesreči pri delu) 30. 1. 2007: udarec v levo koleno in zvin desnega zapestja. Te poškodbe tožniku niso zapustile trajnih posledic in niso vplivale na kasneje ugotovljeno invalidnost. Bistvo spora pa je v prepričanju tožnika, da je ob navedeni poškodbi utrpel tudi poškodbo hrbtenice, zaradi česar bi bilo treba šteti, da je vzrok za njegovo invalidnost nesreča pri delu.

8. Iz mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 22. 4. 2009 (priloga A3), na katerem temelji izpodbijana odločba tožene stranke, je Hernia disci glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost. Prav v zvezi s tem dejstvom – ali je navedena bolezen posledica poškodbe z dne 30. 1. 2007 ali ne – je sodišče postavilo sodnega izvedenca. Njegove ugotovitve, ki sta jih obe sodišči povzeli in upoštevali, so glede navedenega vprašanja jasne: popolnoma izključeno je, da se je zaradi nerodnega giba pri padcu 30. 1. 2007 razvila discus hernia. Ta nastane zaradi degenerativnih sprememb (bolezni) hrbtenice, ki nastajajo mnogo let in ne morejo nastati v nekaj mesecih po kakršnikoli poškodbi. Pri kakšnem (tudi banalnem) gibu se lahko demaskirajo degenerativne spremembe do te mere, da pride do herniacije. Gre za sprožilni dejavnik, ki brez pridruženih degenerativnih sprememb ne more zadostiti kriterijem poškodbe v etiološkem smislu. Kot strokovno neutemeljeno je zato ocenil mnenje nevrologinje, da gre za postravmatsko discus hernio.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav je iz opredelitve kršitve (na četrti strani revizije) razvidno, da naj bi šlo dejansko za 15. točko: nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Vendar že iz revizijske navedbe same izhaja, da je sklicevanje na postopkovno kršitev le navidezno, v resnici pa gre le za nestrinjanje z dokazno oceno. Tožnik namreč zatrjuje, da je vsebina listin v nasprotju z razlogi sodbe, torej to, da bi morala biti po njegovem mnenju glede na vsebino listin dokazna ocena drugačna. Sodni izvedenec je pri svojem mnenju upošteval vso medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, tudi mnenja in izvide nevrologov oziroma lečečih zdravnikov. Če je njegovo strokovno mnenje deloma drugačno, ne gre za neskladje med listinami in razlogi sodbe, temveč za dokazno oceno sodišča, ki je mnenje izvedenca sprejelo.

10. Načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP je eno temeljnih načel pravdnega postopka, je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS in katere izpeljava je tudi pravica do izjave v postopku. Izpeljano je v mnogih zakonskih določbah v postopku na prvi in drugi stopnji, njegova kršitev pa praviloma pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP . Vendar tudi v tem delu tožnik neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti z navedbami, da „je bil onemogočen, da dokaže svoj zahtevek“, ki ga je „gradil na strokovnih mnenjih več zdravnikov specialistov“. Tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Predlagal je izvedbo dokazov, ki naj bi kazali na zmotno odločitev tožene stranke o vzroku njegove invalidnosti. Ker je šlo za strokovna medicinska vprašanja, je sodišče postavilo sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki se je opredelil tudi do zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil oziroma na katero se je skliceval tožnik. Sodišče prve in druge stopnje sta se izrecno opredelili tudi do tega, zakaj sprejemata mnenje izvedenca, ki je bil tudi neposredno zaslišan, in zakaj še izvedba dokazov z zaslišanjem predlaganih prič ni potrebna. S tem sta se opredelili tudi do pripomb tožnika na izvedensko mnenje.

11. Zatrjevanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik podrobneje ne utemeljuje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen, pa je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, kakršen je bil postavljen.

12. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).