Jedro

Odločitev sodišča druge stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temelji na presoji, da tožena stranka ni zadostila zahtevi po vročitvi pisnega opozorila oziroma da tožena stranka vročitve zabeležke po koncu zagovora ni dokazala. Za presojo sodišča druge stopnje o tem, da vročitev zabeležke ni dokazana in da bi morala tožena stranka predložiti dodatna dokazila, ni dejanske podlage.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2010, poziv nazaj na delo, prijavo v obvezno zavarovanje, obračunu nadomestila plač in prispevkov ter izplačilu neto nadomestila plač za čas do vrnitve na delo. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je tožnico pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti, t.j. opravo preiskav oz. meritev delovnega okolja, kar bi morala po navodilu nadrejenega opraviti do 10. 6. 2010. Presodilo je, da čeprav tožena stranka ni dokazala vročitve pisnega opozorila, to ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica naloge ni opravila, je tožena stranka imela utemeljen krivdni razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem pa je sodbo delno razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala vročitve pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožnici po podpisu zabeležke o zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zabeležko vročila. V njej je bilo navedeno opozorilo, da bo v primeru ponovne kršitve lahko sledila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zabeležko je tožnica podpisala in jo prevzela. Tega ni zanikala, v pritožbi pa je zatrjevala, da ji opozorilo ni bilo vročeno. To je pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje ne bi smelo upoštevati v skladu s 337. členom ZPP. Ta kršitev vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je podan revizijski razlog iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka res ni podala dodatnih navedb in predlagala dodatnih dokazov, da je zabeležko tožnici vročila, saj tožnica tej trditvi sploh ni oporekala pred sodiščem prve stopnje; neprerekanih dejstev pa ni treba dokazovati, saj se štejejo za priznana. Poleg tega pa ni mogla predložiti nobenega drugega pisnega dokaza, ker drug pisen dokaz kot podpis tožnice na zabeležki ne obstaja. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ji posebno pisno opozorilo po zagovoru dne 26. 3. 2010 ni bilo vročeno, za zabeležko pa ni nikoli izrecno zanikala, da ji je bila vročena oz. ni trdila, da ji ni bila vročena. Le če bi slednje zatrjevala, bi tožena stranka predlagala dodatne dokaze. Ker sodišče druge stopnje ni uporabilo 214. člena ZPP, je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 83. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in 37. člen Kolektivne pogodbe za gumarsko in kemično industrijo Slovenije (v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), ker je štelo, da nevročitev opozorila pomeni tako procesno pomanjkljivost, da je zaradi tega odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. ZDR ne predpisuje posebnega postopka za izrek prvega opozorila. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta stranki glede vročitve opozorila trdili nasprotno. Če je sodišče druge stopnje menilo, da tožena stranka vročitve ni dokazala, bi moralo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in naložiti izvedbo dodatnih dokazov z zaslišanjem prič. Ker dejstvo vročitve ni bilo raziskano, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi lahko tudi samo razpisalo pritožbeno obravnavo, če bi bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov, in ker tega ni storilo, je kršilo določbi drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodba sodišča druge stopnje ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka 15. 3. 2010 tožnico povabila na zagovor (priloga B1), na katerem se je lahko opredelila do kršitev delovnih obveznosti, ki so se ji očitale v vabilu. Na zagovoru, ki je potekal 26. 3. 2010, se je pisala zabeležka (priloga B2), ki jo je tožnica podpisala. Tožena stranka je zaradi ponovne neizpolnitve delovnih obveznosti tožnico ponovno povabila na zagovor 7. 7. 2010 (priloga B3). Po opravljenem zagovoru 16. 7. 2010 (priloga B4) je tožena stranka 22. 7. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga A3).

8. Tožnica je v tožbi navajala, da pisnega opozorila pred odpovedjo s strani tožene stranke ni prejela, kolikor pa se spominja, se je marca 2010 udeležila zagovora, o čemer se je pisal tudi zapisnik, vendar po zagovoru kakšnega pisnega opozorila ni nikoli prejela. Hkrati je predlagala, da pisno opozorilo z dokazilom o njegovi vročitvi predloži tožena stranka. Ta je to tudi storila. V odgovoru na tožbo je pojasnila, da se je 26. 3. 2010 na zagovoru pisala zabeležka, iz katere jasno izhaja, da je vodja službe za varnost in zdravje pri delu, ki je pooblaščen za vodenje delovnopravnih postopkov, tožnico opozoril, da lahko morebitna nova kršitev delovnih obveznosti pomeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je še navedla, da je zabeležko tožnica podpisala in ji je bila istega dne po končanem zagovoru tudi vročena. Kot dokaz je predložila zabeležko zagovora (priloga B2), na katerem je podpis tožnice in zapis, da je bila tožnici zabeležka osebno vročena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je na zabeležki zapisan zagovor tožnice o konkretnih očitanih kršitvah, opredeljenih v vabilu na zagovor (priloga B1) in zapisano pisno opozorilo na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Po presoji revizijskega sodišča je tudi zabeležko s tako vsebino mogoče šteti kot pisno opozorilo, ki je v prvem odstavku 83. člena ZDR določeno kot pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. ZDR v prvem odstavku 83. člena določa le pisnost opozorila ter roke za njegovo podajo in veljavnost. Veljavnost pisnega opozorila veže na to, kdaj ga je delavec prejel, torej na njegovo vročitev. Panožna kolektivna pogodba pa ima v drugem odstavku 37. člena podrobnejše določbe tako o vsebini opozorila, kot tudi o vročitvi: opozorilo mora biti delavcu vročeno „na način in v rokih, ki jih določa zakon.“ Zakon ne določa posebej oziroma posebnega načina vročanja opozorila, smiselno pa pridejo v poštev določbe 87. člena ZDR, ki sicer določajo načine in pravila vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilo je osebna vročitev v prostorih delodajalca (drugi odstavek 87. člena ZDR in drugi odstavek 139. člena ZPP). Pri tem je treba upoštevati tudi določbo šestega odstavka 139. člena ZPP, po kateri se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi sprejme pisanje. V takem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. 10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so revizijske navedbe o zatrjevanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka utemeljene.

11. Že razlogi sodišča prve stopnje glede obstoja pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve so deloma nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Tako je na tretji strani obrazložitve navedeno, da vročitve zapisnika z dne 26. 3. 2010 tožnici tožena stranka ni dokazala, saj v zvezi s tem ni predložila nikakršnega dokazila, niti ni predlagala zaslišanja prič. Na četrti strani obrazložitve sodišče najprej zavzame stališče, da je tožena stranka dokazala, da je tožnico pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti, nadaljuje z obrazložitvijo, da je tožnica podpisala zabeležko, ki vsebuje opozorilo, s čimer je potrdila, da je z opozorilom seznanjena, ter da je bilo opozorilo (zabeležka) tožnici zagotovo vročeno skupaj z odgovorom na tožbo, in zaključi s tem, da tožena stranka ni dokazala vročitve pisnega opozorila, kar pa po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da je pomembno, da se je tožnica seznanila s pisnim opozorilom, njegova vročitev (datum vročitve) pa je pomembna le pri presoji morebitnega poteka roka, v katerem opozorilo velja oziroma učinkuje.

12. Nejasni in med seboj v nasprotju pa so tudi razlogi sodbe sodišča druge stopnje. V 12. točki obrazložitve se najprej strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožnica s podpisom zabeležke seznanila z opozorilom, nato pa istočasno šteje, da tožena stranka ni zadostila zakonski zahtevi po pisnosti opozorila. Glede na to, da ima (pisna) zabeležka vsebino, ki jo določba prvega odstavka 83. člena ZDR določa kot obvezno vsebino opozorila, je navedeno stališče ne le samo s seboj v nasprotju, temveč tudi napačno. Opozorilo v pisni obliki zabeležke zagovora tožnice dne 26. 3. 2010 je pisno opozorilo v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR.

13. Tožena stranka tožnici poleg zabeležke ni bila dolžna vročati še posebnega pisnega opozorila, osebna vročitev zabeležke po koncu zagovora bi bila povsem pravilna. Pravilna bi bila tudi morebitna poznejša osebna vročitev do podaje redne odpovedi. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da tožena stranka ni dokazala „vročitve pisnega opozorila,“ da pa je bilo tožnici (kot zabeležka) zagotovo vročeno skupaj z odgovorom na tožbo – kar bi bilo prepozno. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnica s podpisom potrdila, da je s (pisnim) opozorilom seznanjena in da se je na zagovoru pred sporno redno odpovedjo dne 16. 7. 2010 sklicevala na navedbe v zabeležki. To pomeni, da je za njeno vsebino vedela, kar posredno potrjuje navedbe tožene stranke, da ji je bila po opravljenem zagovoru 26. 3. 2010 zabeležka tudi dejansko vročena.

14. Odločitev sodišča druge stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa temelji na presoji, da tožena stranka ni zadostila zahtevi po vročitvi pisnega opozorila oziroma da tožena stranka vročitve zabeležke po koncu zagovora ni dokazala. Revizija pri tem pravilno opozarja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je bilo z vročitvijo zabeležke karkoli narobe, niti ni ugovarjala navedbam tožene stranke, ko je ta v odgovoru na tožbo predložila zabeležko s podpisom tožnice in zatrjevala, da je bila tožnici zabeležka tudi vročena. Ob takem ravnanju tožnice je mogoč zaključek, da dejstva o vročitvi zabeležke ni zanikala. Šele v pritožbi je tožnica navedla, da bi ji morala tožena stranka zabeležko pravilno vročiti. Navedeno pa pomeni, da za presojo sodišča druge stopnje o tem, da vročitev zabeležke ni dokazana in da bi morala tožena stranka predložiti dodatna dokazila, ni dejanske podlage. Sodba sodišča druge stopnje ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, so pa tudi v nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v celoti razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo o pritožbi tožnice ponovno odločiti, po potrebi tudi z dopolnitvijo dokaznega postopka glede vprašanja vročitve pisne zabeležke z dne 26. 3. 2010. Kolikor bo ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo tožnici vročeno, se bo moralo opredeliti tudi do drugih pritožbenih navedb.