Jedro

S tem, ko je tožnica podpisala zabeležko, da se je seznanila z opozorilom, da lahko v primeru nove kršitve prejme redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, tožena stranka ni izpolnila obveznosti predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti, saj bi ji morala vročiti pisno opozorilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni (v 1. točki izreka) tako, da se tožničinemu zahtevku, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 22. 7. 2010, in ki jo je tožnica prejela 23. 7. 2010, nezakonita, ugodi, - delno pa razveljavi (v 2., 3. in 4. točki izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek: 1. da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 22. 7. 2010 in ki jo je slednja prejela dne 23. 7. 2010, nezakonita; 2. da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2008 še traja, tako, da jo je tožena stranka dolžna v 15. dneh pozvati nazaj na delo; 3. da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 15 dni za čas od 23. 8. 2010 dalje prijaviti v socialna zavarovanja, jo za čas od 23. 8. 2010 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 2.669,80 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec ter 4. da je tožena stranka dolžna tožnici v 15. dneh plačati stroške predmetnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka za prostovoljno izpolnitev, pa do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mora delodajalec v skladu z določbo prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2007) v 37. členu določa, da mora takšno pisno opozorilo vsebovati navedbo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, opis kršitve in datum storjene kršitve, delavcu pa mora biti vročeno na način in v rokih, ki jih določa zakon. Sodišče prve stopnje je za pisno opozorilo štelo zabeležko zagovora tožnice z dne 26. 3. 2010, ki ga je slednja tudi podpisala. Vendar pa besedilo te zabeležke ne vsebuje natančne navedbe kršitev pogodbenih obveznosti oziroma jasnega opisa kršitev, kot to določa navedena kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dejstvo, da tožena stranka ni dokazala vročitve predmetne zabeležke tožnici, ne vpliva na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa nasprotuje citirani določbi 37. člena navedene kolektivne pogodbe, da mora biti pisno opozorilo delavcu vročeno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica bila sposobna opraviti odrejeno nalogo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Za opravo naloge je bilo potrebno posebno znanje, na kar je tožnica večkrat opozorila. Za preiskavo mikroklime, osvetljenosti in hrupa, ni imela praktičnih izkušenj. Na podlagi pridobljenih podatkov bi bilo potrebno, za pravilno in popolno izdelavo zapisnika in poročila, oceniti tudi stopnjo obremenjenosti v delovnih prostorih in izdelati oceno tveganja ter izpostavljenosti delavcev v delovnem okolju ter opraviti ustrezne izračune in kontrolo zanesljivosti takšne ocene. Šlo je za nedeljivo celoto. Vsa izobraževanja so tožnico usposabljala le za samostojno opravljanje meritev in rokovanje z napravami za merjenje, ne pa tudi za samostojno opravo vrednotenja za potrebe pisanja končnega poročila. Tisti, ki opravi meritve, odgovarja za poročilo, česar se je tožnica zavedala in zato tudi ni izvedla niti meritev, za katere je bila usposobljena, saj s tako zbranimi podatki ne bi mogla opraviti naloge, katere smisel in cilj je izdelava poročila o izvedenih meritvah. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Neutemeljeno se je nadalje oprlo tudi na izpovedbo izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Slednji je namreč navedel, da resničnost delodajalčevih navedb ni posebej preverjal, prav tako pa je tudi domneval, da sta tožnica in M.Š. nalogo izvedla skupaj, čeprav sta skupaj opravila le meritve, primerjavo in vrednotenje pa je slednji opravil sam, tožnica pa je poročilo zgolj podpisala, kar potrjuje njene trditve, da je bila usposobljena le za meritve, ne pa tudi za obdelavo, analizo in vrednotenje podatkov. Izvedenec je izjavil, da bi meritve lahko opravil tudi sodnik, čeprav je predhodno trdil, da mora merilec imeti strokovni izpit, delovne izkušnje in tehnično izobrazbo. Sodišče prve stopnje obrazložitev izpodbijane sodbe zaključi z vprašanji, kar je nenavadno, saj odgovori izhajajo iz dokaznega postopka. Navedeno potrjuje, da je sodišče prve stopnje dokaze napačno interpretiralo in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Tožena stranka bi morala poskrbeti za primerno izobraževanje tožnice, ki bi vključevalo kaj več, kot zgolj usposabljanje za rokovanje z merilnimi napravami in iskanje primernih lokacij za meritve. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnico pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti. Ocenilo je, da je tožena stranka dokazala, da obstaja utemeljen krivdni razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Z ozirom na navedeno je zaključilo, da je presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in posledično zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev njene nezakonitosti ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem delu je sicer sodišče prve stopnje dejansko stanje v zadostni meri popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je potem na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 83. člena ZDR in 37. člena citirane kolektivne pogodbe.

Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (prvi odstavek 83. člena ZDR). Citirana kolektivna pogodba v 37. členu določa, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec delavca pisno opozoriti, da mu lahko v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pisno opozorilo mora vsebovati navedbo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, opis kršitve in datum storjene kršitve, delavcu pa mora biti vročeno na način in v rokih, ki jih določa zakon. Pisno opozorilo velja dve leti od dneva njegove vročitve delavcu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico povabila na zagovor, na katerem se je lahko opredelila do, v vabilu očitanih ji kršitev, da je tožnica zabeležko, ki vsebuje opozorilo o ravnanju tožene stranke v primeru tožničinih ponovnih kršitev, podpisala, vročena pa ji je bila skupaj z odgovorom na tožbo. Zaključilo je, da tožena stranka, sicer ni dokazala vročitve pisnega opozorila tožnici, vendar pa to po oceni sodišča prve stopnje ne vpliva na zakonitost presojane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna ocena sodišča prve stopnje pa je po stališču pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna.

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR pogoj za (morebitno kasnejšo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Do pravne narave tega opozorila se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je navedlo, da gre za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitve katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Glede dokaznega bremena v zvezi s pisnim opozorilom je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je dolžnost delodajalca, da dokaže obstoj takega opozorila, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazovati delavec sam (glej sklep VIII Ips 294/2005 z dne 6. 12. 2005, sodba VIII Ips 227/2005 z dne 8. 11. 2005, sodba VIII Ips 474/2006 z dne 10. 4. 2007; odločitev US št. U-I-45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007; sodba VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010). Če opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponavljanja kršitev ni pisno, je kasnejša odpoved nezakonita (sodba VIII Ips 265/2009 z dne 7. 12. 2010).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica s podpisom zabeležke seznanila z opozorilom glede ravnanja tožene stranke, če bo ponovno kršila svoje obveznosti, vendar pa je zmotno štelo, da je s tem tožena stranka izpolnila obveznosti, ki jih v zvezi z opozorilom določata ZDR (prvi odstavek 83. člena) in citirana kolektivna pogodba (37. člen), saj ni zadostila zahtevi po pisnosti opozorila. Napačno je tudi njegovo stališče, da je tožena stranka to svojo obveznost izpolnila, ker je zabeležko (zagotovo) vročila toženi stranki z odgovorom na tožbo v predmetnem postopku. Bistvena je namreč njegova ugotovitev, da tožena stranka vročitve zabeležke po koncu zagovora ni dokazala, ker v zvezi s tem ni predložila nikakršnega dokazila in ne predlagala zaslišanja prič. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da bi tožnico pred presojano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opozorila na možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot to določata navedena predpisa, je presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, in sicer v 1. točki izreka tako, da je tožničinemu zahtevku na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala toženka tožnici dne 22. 7. 2010 in ki jo je tožnica prejela 23. 7. 2010, nezakonita, ugodilo.

ZDR v 118. členu ureja primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena).

Pritožbeno sodišče opozarja na možnost uporabe določbe 118. člena ZDR, ki omogoča sodišču, da odloči enako kot v prvem odstavku 118. člena ZDR ne glede na predlog delavca, če (upoštevaje vse okoliščine in interes pogodbenih strank) ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja (kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ne bi bilo več mogoče. Tako je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2011 opozorila na nevzdržne odnose med tožnico in skoraj vsemi sodelavci, zaradi česar meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo navedene določbe. Pri uporabi 118. člena ZDR mora sodišče upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka je te okoliščine zatrjevala z dejstvom, da tožnica, kljub večkratnimi opozorilom, dela v okviru odrejene naloge ni niti začela opravljati in tudi sicer je opozorila na nevzdržne odnose med tožnico in zaposlenimi. Po mnenju pritožbenega sodišča lahko navedeno predstavlja zadosten razlog za zaključek, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. ZDR ne zahteva, da so okoliščine iz 118. člena ZDR tiste, ki predstavljajo odpovedni razlog oziroma, da so z njim povezane. Pri uporabi citiranega člena sodišče lahko upošteva tudi druge okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni možno, tudi zaradi porušenega ali bistveno omajanega zaupanja med strankama (tako tudi VS RS, opr. št. VIII Ips 442/2009 z dne 24. 5. 2011). Uporaba 118. člena ZDR je povezana s presojo možnosti nadaljevanja izpolnjevanja obveznosti strank, ki izhajajo iz (nezakonito odpovedane) pogodbe o zaposlitvi, torej tudi glede tega, če je možno s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja doseči namen, zaradi katerega je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi tudi v preostalem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ob upoštevanju navedenega se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju opredeliti do pobude tožene stranke za uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR, s tem, da bo moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožnico tudi pozvati, da oblikuje in utemelji svoj odškodninski tožbeni zahtevek, ki bi ji šel na podlagi določbe 118. člena ZDR, nato pa po izvedenih dokazih ponovno odločiti še o preostalih delih tožbenega zahtevka. Razen tega bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških obeh pravdnih strank..

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, na podlagi katerega lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.