Jedro

Tožnica vtožuje denarno odškodnino zaradi strahu, ki ga je pretrpela zaradi telesnega in psihičnega nasilja toženca v času njune štiriletne zveze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da stopnja strahu in njegovo trajanje opravičujeta prisojo denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.669,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, zavrne pa se tudi predlog tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.669,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni; kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo; odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 692,06 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je s težavo dobil zaposlitev v Avstriji, lastniku podjetja je vseeno, kakšne težave ima njegov delavec, zato mu ni hotel izdati opravičila za dne 26.3.2009 (pravilno 26.3.2008), ampak mu je izdal le potrdilo, da je bil tega dne v službi. Tožnica lažno prikazuje dejstva. Toženec si je našel drugo partnerico in to je bistvo problema. Logično je tudi, da bo oče podprl izjavo hčerke. Sodba ni poštena do toženca.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica vtožuje odškodnino zaradi strahu, ki ga je pretrpela zaradi telesnega in psihičnega nasilja toženca v času njune skoraj štiriletne zveze (od leta 2000 do januarja leta 2004), in zaradi strahu, prestanega zaradi toženčevih groženj po mobilnem telefonu dne 6.2.2004 (za kar je bil toženec s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. III K 391/2004 z dne 4.7.2007, spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. člena KZ). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na tej podlagi ugodilo in tožnici priznalo vso zahtevano odškodnino (1.669,17 EUR). Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je zavrnilo in je odločitev v tem obsegu že pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo listine, ki jih je predložila tožnica ter zaslišalo tožnico, njenega očeta in njenega sedanjega moža, ni pa zaslišalo toženca, ker se obravnave dne 26.3.2008 ni udeležil, čeprav je bil nanjo vabljen z vabilom za zaslišanje in ustreznim opozorilom (261. člen ZPP). Sodišče prve stopnje mu je dalo možnost, da svoj izostanek naknadno opraviči s potrdilom, ki bo izkazovalo, da je bila odsotnost upravičena. Toženec je predložil potrdilo svojega delodajalca, da je bil tega dne v službi, kar pa za opravičeno odsotnost z naroka ne zadostuje, kot je povsem utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da gre tožnici odškodnina za prestani strah. Na pravilno uporabo materialnega prava, pa pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v času njune partnerske zveze (v letih 2000 do januarja 2004) nad tožnico izvajal psihično in fizično nasilje – po šestih mesecih zveze jo je davil pred lokalom v Kranju, po tistem jo je še večkrat prijel za vrat in jo potisnil ob steno ali jo udaril okoli ušes, omejeval ji je stike s prijatelji, ni pustil, da bi hodila v službo, morala je povedati tožencu, s kom se je pogovarjala, kaj, zakaj, če je šla v trgovino, je morala povedati, kaj bo kupila, pri čemer je toženec izračunal, koliko časa potrebuje za obisk trgovine, grozil ji je, da jo bo pretepel, če ga bo tožila, da bo prišla na sodišče, s sodišča pa ne, da ne sme na Gorenjsko, ker je to njegov teritorij, da bo ubil njenega očeta in brata, da bo zaklal psa. Ugotovilo je tudi, da je toženec tožnici dne 6.2.2004 po mobilnem telefonu zagrozil, da jo bo poslal v Sočo, na invalidski voziček. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ne vtožuje odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (telesne integritete, pravice do zasebnosti, dostojanstva), pač pa, kot rečeno, odškodnino zaradi strahu, ki ga je trpela zaradi takšnih toženčevih nedopustnih poseganj v njene osebnostne pravice. Tožnica je v tožbi zapisala, da je imela zaradi opisanih ravnanj toženca „stalen strah pred toženo stranko, da jo bo ta fizično napadla“, „da je bila v tem času v zelo slabem psihičnem stanju, saj je imela tožena stranka močan vpliv na njo, ki ga je dosegla in vzdrževala z ustrahovanjem“, da se je ves čas razmerja bala toženca in se ga boji še danes, „da so bile vse grožnje mišljene resno“, da je bil „strah, ki ga je utrpela in ga trpi, velik in upravičen“, da se je zaradi groženj po telefonu dne 6.2.2004 „zelo ustrašila“. Ko je bila zaslišana, pa je v zvezi s strahom izpovedala, da „vsakič, ko je prišel na moja vrata, sem se jaz začela tresti od strahu“, da si ni upala zaradi strahu ničesar ukreniti, „strah me je bilo njega, njegove agresije“. Oče in mož tožnice sta potrdila, da se je tožnica toženca bala.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je odškodnino za strah mogoče prisoditi takrat, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoča prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje, materialnopravno pa nato napačno zaključilo, da je bil strah tožnice takšen strah. Ne trditvena podlaga in ne tožničina izpovedba, takšne intenzivnosti strahu ne izkazujeta. Izvedenka psihiatrične stroke je ugotovila, da je tožnica v času trajanja zveze s tožencem večkrat trpela strah pred njim, se bala za svojo telesno varnost in osebno avtonomijo, pri čemer je strah po intenzivnosti nihal, zelo intenziven je bil ob samih sporih. Intenziven strah je bil torej relativno kratkotrajen (ob konkretnem sporu), kar pomeni, da bi morala tožnica izkazati še naslednjo predpostavko – da je bilo zaradi takšnega strahu v daljšem časovnem obdobju porušeno njeno duševno ravnovesje, oziroma, da je prestani strah v njeni duševnosti pustil trajnejše posledice. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je bilo tožničino duševno ravnovesje porušeno, vendar za takšno ugotovitev ne v trditveni in ne v dokazni podlagi, tudi ne v izvedenskem mnenju, ni imelo podlage. V tej smeri tožnica ni ničesar navajala, le v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je trdila, da je zaradi stresa prišlo do onkološke bolezni, do motenj hranjenja, do težav pri navezovanju stikov z drugimi. Sodišče prve stopnje kaj takšnega ni ugotovilo, in je zahtevek iz tega naslova, zavrnilo. Nadalje izvedenka ugotavlja, da je v preostalem času strah popustil v svoji intenzivnosti, zmerne intenzivnosti pa je bil strah še nekaj mesecev po tem, ko se je tožnica vrnila domov k očetu. Šlo naj bi torej sicer za dalj časa trajajoči strah, ki pa ni bil tako intenziven, da bi se lahko štel za pravno priznani strah.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo toženčevo ravnanje, kot ga je izpostavila tožnica in kot ga je sodišče prve stopnje sprejelo, nedvomno nedopustno in tudi ne dvomi, da se je tožnica toženca v določenih situacijah zbala in se tudi bala, da bo prišlo do ponovnih takšnih ali drugačnih omejevanj njene telesne in duševne integritete. Vendar je prag intenzivnosti strahu, nad katerim lahko govorimo o pravno priznanem strahu, dokaj visok in pravno priznani strah ni vsak prestani strah. V konkretnem primeru tako po mišljenju pritožbenega sodišča, tožnica ni izkazala, da stopnja strahu in njegovo trajanje, opravičujeta prisojo odškodnine (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, 179. člen Obligacijskega zakonika). Na kakšni drugi podlagi (duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti), pa kot rečeno, tožnica odškodnine ni uveljavljala.

Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je tožnica preživljala takšen strah, ki predstavlja pravno priznano škodo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, v posledici pa tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (358. člen ZPP). Toženec ne pred sodiščem prve stopnje in ne v pritožbenem postopku, ni zahteval povrnitve pravdnih stroškov. Stroške odgovora na pritožbo tožnica nosi sama (1. odstavek 154. člena ZPP).