Jedro

Tožnik v času toženkinega posega ni bil solastnik stavbe, temveč zgolj uporabnik dela stavbe (s pravico do neposredne nelastniške posesti in uporabe tega dela stavbe), kar pomeni, da ni bil upravičen upravljati s stvarjo v solastnini in tedaj ni mogel podati pravno zavezujočega soglasja k posegu toženke, kot nelastnik pa tudi ni bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi kršitve solastninskih upravičenj.

Njegovo morebitno soglasje k posegu ne more vplivati na obstoj oziroma izključitev protipravnosti toženkinega ravnanja, zato za materialnopravno presojo o protipravnosti vznemirjanja (tedanjega) solastnika ni pravno relevantno. Na protipravnost toženkinega ravnanja tudi ne vpliva okoliščina, da se je po posegu spremenilo lastništvo večstanovanjske stavbe.

(Ne)upravičenost uveljavljanja negatornega varstva je lahko odvisna (tudi) od voljnega odnosa solastnika do s kršitvijo nastalega stanja nepremičnine, torej od dejstva, ali je solastnik soglašal z vznemirjanjem oziroma pristal na s kršitvijo nastalo stanje nepremičnine.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik kot solastnik večstanovanjske stavbe uveljavlja zoper toženko kot domnevno solastnico iste večstanovanjske stavbe pravno varstvo svoje solastninske pravice na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 100. členom SPZ zaradi posega toženke tj. izgradnje stopnic na skupnem hodniku solastne nepremičnine, protipravnost vznemirjanja pa je v postopku utemeljeval na dveh podlagah: 1) da je tožnik zaradi posega toženke oviran pri izvrševanju lastninske pravice na stranišču in 2) da toženka za poseg ni pridobila nobenega dovoljenja.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da opusti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožnika v deležu 493/1000 na nepremičnini s parc. št. 910 k. o. ..., vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani v vložku št. 371, ki je v naravi stanovanje št. 21 s pripadajočim straniščem v drugem nadstropju hiše na P., in da odstrani stopnice, ki jih je postavila pred vhodom v to stranišče. Zaključilo je, da toženka za postavitev stopnic na skupnem hodniku ni imela pravne podlage, saj ni imela z zakonsko zahtevanega soglasja vseh solastnikov stavbe, ni imela sklenjene pogodbe za preureditev skupnega hodnika v pisni obliki z vsemi solastniki in ni imela potrebnega pravnomočnega gradbenega dovoljenja, odločitev pa oprlo tudi na zaključek, da je toženka s postavitvijo stopnic vznemirila dotedanji način izvrševanja lastninske pravice tožnika na stranišču. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevka zavrnilo.

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom II DoR 389/2010 z dne 3. 2. 2011 dopustilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, in sicer glede vprašanj, ali je drugostopenjsko sodišče s tem, ko je na podlagi presoje listine samo ugotovilo dejansko stanje, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in glede protipravnosti posega v lastninsko pravico.

5. Tožnik v dopuščeni reviziji predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbo toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Tožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP), storjeno v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zatrjuje, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo pete alineje 358. člena ZPP, ko je spremembo prvostopenjske sodbe oprlo na ugotovitev, da je tožnik kot stanovalec soglašal s postavitvijo stopnic, tega dejstva pa sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, ker ga ni štelo za pravno pomembnega. Sodba se zato ne sme opirati na to dejstvo. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče druge stopnje, če trditve strank o (ne)obstoju soglasja šteje za pravno pomembne, na podlagi 355. in 347. člena ZPP opraviti obravnavo in nato odločiti o pritožbi. Ker je ravnalo v nasprotju s 355. členom ZPP, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Nadalje navaja, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je za odločitev ključno, da je tožnik lastninsko pravico na nepremičnini pridobil z že zgrajenimi stopnicami ter da je kot stanovalec soglašal s postavitvijo stopnic. Sodišče je s tem, ko je soglasju stanovalca pripisalo sposobnost odprave protipravnosti posega v lastninsko pravico, zmotno uporabilo materialno pravo in napačno razlagalo pojem protipravnosti vznemirjanja iz 99. člena SPZ, s tem pa tožniku odreklo varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. Soglasje za posel, ki presega okvir rednega upravljanja morajo skladno s petim odstavkom 67. člena SPZ podati vsi lastniki. Tožnik v času postavitve stopnic ni bil lastnik nepremičnine, zato ni bil upravičen sklepati poslov in uveljavljati pravic izvirajočih iz lastninske pravice, zato ni bil upravičen podati soglasja za postavitev stopnic. Soglasje bi lahko podal le kot uporabnik (najemnik), vendar le-to v nobenem primeru ne bi vplivalo na njegovo pravico do varstva kasneje pridobljene solastninske pravice. Slednja je namreč odvisna le od tega, ali je prejšnji lastnik podal soglasje za gradnjo stopnic. Ker noben lastnik nikoli ni podal soglasja, je postavitev stopnic protipravno ravnanje, pravno varstvo pred takim vznemirjanjem pa lahko uveljavlja vsakokratni lastnik. Pri tem ni pomembno, da prejšnji lastnik od toženke ni zahteval, naj preneha z vznemirjanjem in naj stopnice odstrani, niti ni pomembno, da je tožnik nepremičnino kupil, ko so stopnice že stale. Nakup v zatečenem stanju ne odpravlja protipravnosti toženkinega posega in tudi ne pomen, da je tožnik pristal na protipravnost posegov. Enako stališče kot sodišče prve stopnje je zavzela tudi sodna praksa (VSC Cp 136/2009 in VSL I Cp 1045/2001).

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Po njenem mnenju odločilen argument za spremembo sodbe ni okoliščina, da je tožnik kot stanovalec soglašal s postavitvijo stopnic, temveč da je solastninsko pravico pridobil z že zgrajenimi stopnicami. Dejstvi, kdaj je toženka postavila stopnice in kdaj je tožnik kupil stanovanje, nikoli nista bili sporni, zato ne drži, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje. Ker je tožnik kupil zatečeno stanje, ne more sedaj kot solastnik zahtevati stanja nepremičnine, ki mu ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bilo in tudi ni moglo biti izročeno v posest. Z uveljavljenim zahtevkom zahteva več, kot pa mu pripada na podlagi pravnega posla, s katerim je pridobil solastnino. Poleg tega je toženka za postavitev stopnic pridobila soglasje vseh sosedov, zato poseg ni protipraven.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

9. Revident utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje je namreč spremembo prvostopenjske sodbe utemeljilo na peti alineji 358. člena ZPP, torej kot posledico zmotne uporabe materialnega prava ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Zavzelo je stališče, da tožnik, ki je v času toženkinega posega kot stanovalec soglašal s postavitvijo stopnic in je, potem ko je bilo stopnišče že izgrajeno, kupil solastniški delež nepremičnine, ne more kot solastnik nepremičnine (računajoč na uspeh) uveljavljati negatorne tožbe za opustitev poseganj v njegovo solastninsko pravico (ki v naravi predstavlja stanovanje št. 21 s pripadajočim straniščem v drugem nadstropju) in odstranitev stopnic, ki jih je toženka postavila pred vhodom v to stranišče oziroma ne more uveljavljati, da ga poseg toženke vznemirja. Pravno presojo je oprlo na dejansko ugotovitev, da je tožnik kot stanovalec (po tedaj veljavnih določbah SZ) soglašal s postavitvijo stopnic (soglasje z dne 20. 5. 2001, iz katerega jasno izhaja, da se tožnik strinja s toženkino adaptacijo na tak način „glede adaptacije v skupnem stranišču gradnja stopnišča iz tega prostora“)(1). Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje s takšno ugotovitvijo sámo in prvikrat v postopku ugotovilo dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in nanj ni oprlo svoje sodbe. Okoliščine o (ne)obstoju tožnikovega soglasja k posegu so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje med strankama sicer sporne, a jih sodišče prve stopnje glede na to, da je z vidika uporabljenega materialnega prava ocenilo, da tožnikovo soglasje k posegu za odločitev ni pravno odločilno, v postopku ni ugotavljalo in v tej smeri izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo(2). Glede na navedeno ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da je spremenjeno odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pomeni, da procesni pogoji za spremembo sodbe po peti alineje 358. člena ZPP niso (bili) podani. Opisana kršitev vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je podan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP.

10. Solastnik lahko varuje svoja upravičenja tako znotraj solastninske skupnosti kot navzven. Vsebina pravnega varstva solastnikovih upravičenj je tesno povezana s pravno naravo solastnine kot posebne oblike lastnine, pri čemer je treba upoštevati, da ima solastnik na stvari v solastnini vsa lastninska upravičenja: upravičenje imeti stvar v posesti, jo uporabljati, uživati njene plodove in z njo razpolagati, vendar pa lahko ta upravičenja izvršuje le v obsegu svojega idealnega deleža, tako da ne posega v pravice ostalih solastnikov (prim. 66. člen SPZ in pred tem veljaven 14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), obenem pa vzeti v obzir, da ima solastnik na podlagi solastninskega razmerja tudi upravičenje upravljanja s stvarjo v solastnini prim. 67. člen SPZ in pred tem veljaven 15. člen ZTLR). Slednje se odraža v pravici solastnikov, da skupno upravljajo stvar v solastnini (prim. prvi odstavek 67. člena SPZ in pred tem veljaven prvi odstavek 15. člena ZTLR), kar pomeni, da ima vsak solastnik pravico sodelovati pri vseh odločitvah glede stvari v solastnini, ne glede na velikost deleža. Potreba po organiziranem delovanju solastnikov t.i. upravljanju) izhaja iz interesov solastnikov, da stvar čim bolje služi svojemu namenu, kar pa od njih terja, da glede določenih vprašanj, zlasti glede uporabe in uživanja stvari ali glede razpolaganja s celo stvarjo, najprej uskladijo različne interese in potrebe ter nato sprejmejo odločitve in sklepe (t.i. sklepajo pravne posle upravljanja s stvarjo v solastnini). Zakonodaja ureja pravila o upravljanju, s katerimi na splošno ureja vprašanje, pod katerimi pogoji se smejo opraviti določeni ukrepi na solastni stvari. Za posege na solastni stvari predpisuje različne oblike soglasij(3). Solastnik oziroma tretji, ki s svojim ravnanjem samovoljno poseže v stvar v solastnini, ne da bi zanj imel z zakonom predpisano soglasje solastnikov, ravna brez pravne podlage in zato protipravno, njegovo ravnanje pa že samo po sebi predstavlja protipravno vznemirjanje solastninske pravice v smislu določbe 99. člena SPZ oziroma neutemeljeno vznemirjanje v smislu 42. člena ZTLR, saj neposredno krši upravičenja solastnikov upravljati s stvarjo v solastnini(4).

11. V postopku je ugotovljeno, da je toženka kot domnevna solastnica večstanovanjske stavbe v letu 2001 na skupnem hodniku stavbe zgradila stopnice in da za njihovo gradnjo ni imela soglasja (nobenega od) solastnikov, za soglasje družbe A. d.o.o., ki je bila v času gradnje stopnišča večinska solastnica stavbe, pa niti ni zaprosila. Zato glede na zgoraj obrazloženo ni sporno, da njeno ravnanje v odnosu do tedanjih solastnikov večstanovanjske stavbe predstavlja neutemeljeno in protipravno vznemirjanje, saj zanj ni imela pravice. Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da vznemirjanje ni podano, ker je tožnik kot stanovalec soglašal s posegom, ni pravilna. Tožnik v času posega ni bil solastnik stavbe, temveč zgolj uporabnik dela stavbe (s pravico do neposredne nelastniške posesti in uporabe tega dela stavbe), kar pomeni, da ni bil upravičen upravljati s stvarjo v solastnini in tedaj ni mogel podati pravno zavezujočega soglasja k posegu toženke, kot nelastnik pa tudi ni bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi kršitve solastninskih upravičenj. Ali povedano drugače: njegovo morebitno soglasje k posegu ne more vplivati na obstoj oziroma izključitev protipravnosti toženkinega ravnanja, zato za materialnopravno presojo o protipravnosti vznemirjanja (tedanjega) solastnika ni pravno relevantno. Na protipravnost toženkinega ravnanja tudi ne vpliva okoliščina, da se je po posegu spremenilo lastništvo večstanovanjske stavbe. Njeno ravnanje, ki je bilo v osnovi nezakonito, ni postalo zaradi spremembe lastništva a priori zakonito in dovoljeno. V zvezi s spremembo lastništva pa je potrebno odgovoriti še na vprašanje o pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da nov solastnik nepremičnine ne more (računajoč na uspeh) uveljavljati sodnega varstva zaradi opisanega vznemirjanja solastninske pravice, nastalega pred nakupom solastnine, ker je solastniški delež nepremičnine kupil po tem, ko je bilo stopnišče že zgrajeno. Neupravičenost uveljavljanja negatornega varstva je s pravnega vidika resda lahko odvisna (tudi) od voljnega odnosa solastnika do s kršitvijo nastalega stanja nepremičnine, torej od dejstva, ali je solastnik soglašal z vznemirjanjem oziroma pristal na s kršitvijo nastalo stanje nepremičnine. Glede tožnikovega pravnega prednika je bilo v postopku ugotovljeno, da tedanji solastnik A. d.o.o., ki za soglasje ni bil niti zaprošen, s posegom ni soglašal oziroma mu je nasprotoval, glede tožnika, na katerega je ob spremembi solastništva prešel zahtevek za odpravo kršitve solastninske pravice, pa voljni odnos ni bil ugotavljan. Sodišče druge stopnje je neupravičenost sodnega varstva utemeljevalo z nakupom solastniškega deleža v stanju nepremičnine, kot je obstajala v času nakupa, vendar pa zgolj ta okoliščina z vidika zgoraj opisanega materialnega prava ne zadošča, saj ne pove ničesar o voljnem odnosu novega solastnika do kršitve in do s kršitvijo nastalega stanja nepremičnine. Nakup z zgrajenimi stopnicami namreč še ne pomeni, da je tožnik (molče) soglašal z vznemirjanjem in da bi bilo zato njegovo sodno varstvo izključeno. Ker je nosilno stališče izpodbijane sodbe, ki je bilo podlaga za spremembo prvostopenjske sodbe, v delu obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, v preostalem delu pa je materialnopravno zmotno, in sodišče druge stopnje zaradi tega prvostopenjske sodbe ni preizkusilo v celoti, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da se opredeli do ostalih pritožbenih trditev.

12. Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej četrti odstavek na strani tri sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (2): Glej točko (20) obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Prim. drugi odstavek 67. člena SPZ in peti odstavek 67. člena SPZ.

Op. št. (4): O pomenu posameznikove svobode spoštovanja njegove volje in avtonomije se je Ustavno sodišče izreklo v odločbi Up-1292/08 z dne 10. 9. 2009 in Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 137/2013 z dne 24. 4. 2014, v katerih je pojasnjeno, da je neločljiv del posameznikove svobode spoštovanja njegove volje in avtonomije, predvsem pri sprejemanju odločitev o uporabi in upravljanju s stvarjo, da iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda posameznega lastnika omejeni z enako varovanim položajem drugih lastnikov. Sodišče je poudarilo, da ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju.