Jedro

Tožnik, ki je kot stanovalec soglašal s postavitvijo stopnic „v skupnem stranišču“ in ki je, potem ko je bilo stopnišče že zgrajeno, kupil solastniški delež navedene nepremičnine, ne more sedaj uveljavljati, da toženka navedene stopnice, ki jih je postavila pred vhodom v (skupno) stranišče, odstrani ter da ga kot solastnika to sedaj vznemirja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrneta zahtevka - za toženkino opustitev vsakršnega poseganja v solastninsko pravico tožnika do 493/10000 na nepremičnini, parcela št. 910, vpisana v vl. št. 371 k.o. X, v naravi stanovanje št. 21 s pripadajočim straniščem v drugem nadstropju in - za odstranitev stopnic, ki jih je toženka postavila pred vhodom v stranišče, pripadajoče stanovanju št. 21 v drugem nadstropju hiše na P. ulici 16 v L., ki stoji na parceli št. 910 k.o. X. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.597,32 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve s stopnje toženki naložilo, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožnika do 493/1000 na nepremičnini, parcela št. 910, vpisana v vl. št. 371 k.o. X, v naravi stanovanje št. 21 s pripadajočim straniščem v drugem nadstropju in da je dolžna odstraniti stopnice, ki jih je postavila pred vhodom v stranišče, pripadajoče stanovanju št. 21 v drugem nadstropju hiše na P. ulici 16 v L., ki stoji na parceli št. 910 k.o. X. Zato je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.381,25 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude.

Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (to je vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) s predlogom, da jo pritožbeno sodišče ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana odločitev ponovno napačna zaradi sporne aktivne legitimacije, tožnikove lastninske pravice na spornem stranišču in protipravnosti posega toženke. Glede aktivne legitimacije opozarja, da tožnik ob vložitvi tožbe ni bil solastnik nepremičnine, vpisane v vl. št. 371 k.o. X, pri čemer se sodišče napačno sklicuje na 311. člen ZPP. Navedena zakonska določba ne daje nikakršne podlage za zaključek, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da ni potrebno, da je že ob vložitvi tožbe podana zatrjevana aktivna legitimacija tožnika kot solastnika nepremičnine, temveč je merodajno za odločanje zgolj stanje na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo. Toženka s takšnim naziranjem ne soglaša, saj se citirana zakonska določba nanaša zgolj na zapadlost dajatev, ne pa vprašanja aktivne legitimacije. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je toženka v smislu 99. člena SPZ tretja oseba. Sodišče samo navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka domnevna lastnica stanovanja št. 24 in dela podstrešja v isti stanovanjski stavbi. To dejstvo izhaja tudi iz prodajne pogodbe, s katero je toženka kupila stanovanje v tej hiši, ki je bila predložena tekom postopka. Ob upoštevanju teh nespornih dejstev je zato povsem nerazumljiv zaključek, da se toženka šteje za tretjo osebo v smislu 99. člena SPZ. O tem odločilnem dejstvu sodba tudi nima razlogov. Tudi ob upoštevanju navedenega ni podana aktivna legitimacija tožnika ob upoštevanju 100. člena SPZ, ki ne daje osnove za urejanje razmerij med solastniki, temveč napram tretjim osebam in je tudi zato zahtevek neutemeljen. Zmotno je tudi zaključevanje sodišča, da naj bi predstavljal v naravi tožnikov solastniški delež stanovanje št. 21, stranišče na koncu hodnika in kletni boks. Ni namreč mogoče soglašati z mnenjem, da naj bi predstavljala prodajna pogodba, ki jo je sklenil tožnik za nakup stanovanja št. 21, interni sporazum v zvezi z načinom tožnikovega izvrševanja njegovega solastniškega upravičenja. Solastnino in skupne prostore je namreč možno razdeliti v naravi samo s soglasjem vseh zainteresiranih solastnikov, kar pa v konkretnem primeru prodajna pogodba gotovo ni. Prodajalec kot eden izmed solastnikov brez etažnega načrta in soglasja vseh ne more enostransko določiti in s tem razpolagati z upravičenji vseh lastnikov, še posebej ob dejstvu, da skupna stranišča na koncu hodnika predstavljajo skupne prostore hiše in niso del posameznega stanovanja. Zato tožnik tudi ni veljavno izkazal, da predstavlja v naravi njegov solastniški delež na nepremičnini stranišče v drugem nadstropju in je tudi zato odločitev napačna. Poleg tega je toženka poudarila, da je za postavitev spornih stopnic pred njihovo postavitvijo pridobila soglasje vseh zainteresiranih sosedov, med njimi tudi tožnika. Zato njen poseg ni bil protipraven, pri čemer ni sporno, da so bile stopnice postavljene leta 2001. Tožnik pa je kup(oprodaj)ne pogodbo za nakup solastniškega deleža sklenil šele 27. 5. 2004, kar pomeni, da je tožnik ob sklenitvi prodajne pogodbe za nakup solastniškega deleža kupil solastniški delež v stanju nepremičnine, kot je obstajala v času sklenitve pogodbe, to je s predhodno že postavljenimi stopnicami. Toženka s postavitvijo stopnic torej ni posegla v tožnikov solastniški delež, saj ta v tem času še ni obstajal, poleg tega da je sporno, kaj sploh predstavlja tožnikov solastniški delež v naravi. Tudi zato je zahtevek neutemeljen.

Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki v odgovoru opozarja, da je solastnik navedene nepremičnine, toženka pa ne. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da predstavlja prodajna pogodba interni sporazum v zvezi z načinom tožnikovega izvrševanja njegovega solastniškega upravičenja, kot tudi da za postavitev stopnic ni dal soglasja. Okoliščina, da je kupil stanovanje potem, ko so bile stopnice že narejene, ne pomeni soglasja s toženkinim protipravnim posegom. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pritožbenimi trditvami toženke, pri čemer pa sta (po oceni pritožbenega sodišča) v obravnavani zadevi odločilni predvsem dejstvi, da je tožnik tako solastninsko pravico navedene nepremičnine (ki jo je pridobil v teku pravdnega postopka) kot tudi t. i. domnevno solastninsko pravico (ki jo je pridobil v letu 2004 s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe) pridobil z že zgrajenimi stopnicami, ki jih je toženka postavila pred vhodom v stranišče v drugem nadstropju hiše (ki naj bi pripadalo stanovanju št. 21, to je sporno), kot tudi da je kot stanovalec (glej takrat veljavne določbe SZ) soglašal s postavitvijo navedenih stopnic (soglasje z dne 20.5.2001, iz katerega jasno izhaja, da se tožnik strinja s toženkino adaptacijo na tak način „glede adaptacije v skupnem stranišču gradnja stopnišča iz tega prostora“). Tožnik, ki je kot stanovalec soglašal s postavitvijo stopnic „v skupnem stranišču“ in ki je, potem ko je bilo stopnišče že zgrajeno, kupil solastniški delež navedene nepremičnine, ne more (računajoč na uspeh) sedaj uveljavljati, da toženka navedene stopnice, ki jih je postavila pred vhodom v (skupno) stranišče, odstrani ter da ga kot solastnika to sedaj vznemirja. Pri tem ni zanemarljivo niti, da je toženka (nesporno) domnevna solastnica, solastna stvar (parcela št. 910, vpisana v vl. št. 371 k.o. X) pa ni razdeljena (temu nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje je napačno - mimogrede je tožnik solastnik do 493/10000 - tak je bil tudi zahtevek, in ne do 493/1000, kot je očitno pomotoma v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje).

Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP zaradi zmotne materialnopravne presoje pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče moralo odločiti o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka v postopku s končno odločbo uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroškov. V skladu z dejansko nastalimi, z določeno zahtevo opredeljeno in pravočasno uveljavljanimi (prvi, drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP) stroški ter Odvetniško tarifo (OT) je pritožbeno sodišče stroške tožene stranke (upoštevajoč 20 % DDV) odmerilo: za postopek pred sodiščem prve stopnje (do sodbe z dne 9. 2. 2009) 1740 tč., pritožbene stroške (prve pritožbe) 600 tč., za nadaljnji postopek pred sodiščem prve stopnje 540 tč. in stroške te pritožbe 600 tč., kar ob vrednosti tč. 0,459 EUR skupno znaša 1.597,32 EUR in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.