Jedro

Glede na okoliščine obravnavane zadeve, ko je zoper revidenta izdan sklep o davčni izvršbi, na podlagi katerega se od njega izterjujejo davčne obveznosti gospodarske družbe, izbrisane brez likvidacije po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod, je v obravnavani zadevi izpodbijan dokončen upravni akt, s katerim je prvič odločeno o obveznostih revidenta (2. člen ZUS-1).

Skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 je odgovornost pravih, aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb nujna. Za dolgove družb, ki so bile izbrisane po ZFPPod, tako ne odgovarjajo le t. i. nepravi oziroma pasivni družbeniki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 8. 12. 2006, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper revidenta opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe A., d. o. o., iz naslova davka na dodano vrednost ter davka od dobička pravnih oseb z zamudnimi obrestmi. Te obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 21. 11. 2006 in 23. 10. 2006, in sicer glavnica v višini 64.765.969,44 SIT, zamudne obresti do dne 14. 6. 2006 v višini 4.567.700,41 SIT, stroški prejšnjih davčnih izvršb v višini 5.000,00 SIT in stroški davčne izvršbe v višini 5.000,00 SIT. Drugostopenjski davčni organ je revidentovi pritožbi delno ugodil in prvostopenjski sklep za 20,86 EUR (5.000,00 SIT) stroškov prejšnjih davčnih izvršb odpravil in v tem delu zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje, v preostalem delu pa pritožbo zavrnil. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo četrtega odstavka 75. člena ZUS-1, ker je odločilo brez opravljene glavne obravnave. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj sodišče ni pojasnilo, katere pravne norme je uporabilo in kako jih je razlagalo. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri odločitvi ter predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 289.345,14 EUR (prej 69.338.669,85 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi predmet sodne presoje sklep o (davčni) izvršbi. Iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodba X Ips 411/2008, sklep I Up 416/2009) izhaja, da sklep o (davčni) izvršbi ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, če glede na okoliščine posameznega primera, upoštevajoč določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 v povezavi z 2. členom ZUS-1, ni odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Glede na okoliščine obravnavane zadeve, ko je zoper revidenta izdan sklep o davčni izvršbi, na podlagi katerega se od njega izterjujejo davčne obveznosti gospodarske družbe, izbrisane brez likvidacije po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod, je v obravnavani zadevi izpodbijan dokončen upravni akt, s katerim je prvič odločeno o obveznostih oziroma njihovi izpolnitvi za revidenta (2. člen ZUS-1).

9. V obravnavanem upravnem sporu je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, s katerim je bila zoper revidenta kot pravnega naslednika izbrisane družbe A., d. o. o., uvedena davčna izvršba iz naslova dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe, ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 21. 11. 2006 in 23. 10. 2006. 10. Gospodarska družba A., d. o. o., je bila izbrisana iz sodnega registra iz razloga po 1. točki prvega odstavka 25. člena ZFPPod, ki določa, da se po uradni dolžnosti iz sodnega registra izbriše gospodarska družba, če v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov. Ugovor zoper sklep o začetku postopka izbrisa družbe lahko na podlagi 30. člena ZFPPod vložijo družba, družbenik oziroma delničar in upnik družbe. Smiselno enako velja tudi za sklep o izbrisu in pritožbo zoper sklep o izbrisu (32. in 34. člen ZFPPod).

11. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 je odgovornost pravih - aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb nujna. Temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod je vpliv, ki so ga imeli na poslovanje te družbe in na nastanek obveznosti te družbe. Za dolgove družb, ki so bile izbrisane po ZFPPod, tako ne odgovarjajo le t. i. nepravi oziroma pasivni družbeniki.

12. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revident s Pogodbo o brezplačni odsvojitvi poslovnih deležev v družbi A., d. o. o., z dne 14. 7. 2005 brezplačno prejel poslovni delež v navedeni družbi in s tem postal edini družbenik v družbi. Z notarskim zapisom z dne 14. 7. 2005, je bil revident pred podpisom navedene pogodbe, seznanjen s tem, da je registrsko sodišče po uradni dolžnosti začelo postopek za izbris pravne osebe iz sodnega registra, in je izjavil, da je seznanjen s poslovanjem družbe. Ker proti sklepu o začetku izbrisa ni bil vložen ugovor, je sodišče na podlagi prvega odstavka 32. člena ZFPPod s sklepom odločilo, da se gospodarska družba izbriše iz sodnega registra, sklep je postal pravnomočen 27. 3. 2006 in objavljen v Ur. l. RS, št. 64/2006 z dne 20. 6. 2006. Revident bi kot edini družbenik pravne osebe lahko med drugim vlagal tudi pravna sredstva, tako zoper sklep o začetku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra kot tudi v inšpekcijskem postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 30. 8. 2005, ki predstavlja pretežni del dolgovanega zneska. Po presoji Vrhovnega sodišča je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zakonita odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je revident imel možnost vpliva na poslovanje družbe in ga zato ni mogoče šteti za pasivnega družbenika v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002. Zato je odgovoren tudi za neporavnane davčne obveznosti izbrisane družbe A., d. o. o. 13. Revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi opustitve oprave glavne obravnave ni utemeljen. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je opustitev oprave glavne obravnave bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 1292/2006 in X Ips 595/2008) mora biti zahteva za opravo glavne obravnave oziroma za izvajanje dokazov obrazložena, stranka pa mora v njej s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj s tem, da je v tožbi predlagal svoje zaslišanje, ni določno in s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljil, katera dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev, bi bila s tem dokazana. Zato po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi opustitev oprave glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj je sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 14. Neupošteven je tudi revidentov ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ni navedeno, katere pravne norme je sodišče uporabilo ter kako jih je razlagalo. Revident namreč ne opredeli, do katerih pravno pomembnih tožbenih ugovorov oziroma navedb se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, takšnega pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev in tudi navedlo pravne podlage zanjo.

15. Tudi bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, v obravnavanem primeru ni podana. Revident ne pojasni, katere navedbe v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini inšpekcijskega zapisnika z dne 26. 7. 2005, naj bi bile v nasprotju s samo to listino. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, takšnega neobrazloženega ugovora ni presojalo.

16. Revident meni, da je zaradi opustitve glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje podana tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-197/02 z dne 3. 4. 2003. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se navedena odločba Ustavnega sodišča nanaša na določbo 50. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, ki je veljal pred ZUS-1. Določbe ZUS o tem, kdaj lahko sodišče prve stopnje odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), se razlikujejo od določb ZUS-1. Tako gre po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi za drugačen pravni in dejanski položaj kot v zadevi, na katero se sklicuje revident. Kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave torej ni podana, saj kot izhaja iz 13. točke te obrazložitve, ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi opustitve oprave glavne obravnave, ni utemeljen.

17. Revident v V. točki revizije ponavlja svoje tožbene navedbe (II. točka tožbe). Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že v več svojih odločbah (npr. X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009) navedlo, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Ker je predmet revizije sodba sodišča prve stopnje, je v reviziji treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. Sodišče prve stopnje se je do pravno relevantnih tožbenih ugovorov opredelilo in jih zavrnilo z razumnimi razlogi, zato se revizijsko sodišče, v obsegu revizijske presoje, v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

18. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

19. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).