Jedro

Tožnik je kot edini družbenik pravne osebe imel možnosti vpliva na poslovanje družbe in bi lahko med drugim vlagal pravna sredstva tako zoper sklep o začetku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra kot tudi v inšpekcijskem postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi in se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

S prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se pri tožniku A.A. opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčne obveznosti izbrisane družbe B.B.B. d.o.o., ... cesta št. ..., C., iz naslova DDV po stanju na dan 14. 6. 2006 s knjiženimi plačili do 20. 10. 2006 ter davka od dobička pravnih oseb z zamudnimi obrestmi po stanju na dan 14. 6. 2006 s knjiženimi plačili do 20. 11. 2006. Skupen znesek dolga skupaj z glavnico, zamudnimi obrestmi do dne 14. 6. 2006 in stroški davčnih izvršb, znaša 69.343.669,85 SIT. Obveznosti izbrisane družbe so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 21. 11. 2006 in z dne 23. 10. 2006, ki sta sestavni del sklepa. Izvršba se opravi na dolžnikove denarne prejemke. V obrazložitvi prvostopni davčni organ navaja, da je bil dolžnik na podlagi 1. odstavka 128. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 in 58/06, v nadaljevanju ZDavP-1) z obvestilom pozvan, da plača zapadle neplačane davke, ki so navedeni v seznamu izvršilnih naslovov. Nadalje pojasni, da je iz sklepa Okrožnega sodišča v C., št. Srg ... z dne 14. 6. 2006 pod št. vložka ... na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, v nadaljevanju ZFPPod) razviden izbris iz sodnega registra za pravno osebo B.B.B. d.o.o., C. Po določbi 27. člena ZFPPod z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra gospodarska družba preneha. Po določbi 4. odstavka istega člena velja domneva, da so družbeniki oz. delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v 1. odstavku 425. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in 60/06, v nadaljevanju ZGD-1). Ob smiselni uporabi 3. odstavka 425. člena ZGD-1 za obveznosti družbe odgovarjajo družbeniki solidarno z vsem svojim premoženjem. Glede na zakonsko domnevo izjave družbenikov, da prevzamejo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, so ti torej singularni pravni nasledniki izbrisane družbe in odgovarjajo za dolgove družbe po njenem izbrisu. 2. odstavek istega člena določa, da upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev eno leto po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra. Sklep sodišča o izbrisu navedene družbe na podlagi 35. člena ZFPPod je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 64 z dne 20. 6. 2006. Iz sklepa je razvidno, da je bil ustanovitelj (družbenik) družbe tožnik. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa davčni organ prve stopnje navede še pravno podlago za izdajo sklepa o prisilni izterjavi, to so določbe 131., 127. in 138. ter 149. člena ZDavP-1. Po vloženi pritožbi, v kateri tožnik ugovarja svoji odgovornosti za plačilo davčnega dolga, Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ (v nadaljevanju ministrstvo) pritožbi tožnika delno ugodi in izpodbijani sklep za 20,86 EUR (5.000,00 SIT) stroškov "prejšnjih davčnih izvršb" odpravi in zadevo v tem delu vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje (točka I izreka), v preostalem delu pritožbo zavrne (točka II izreka) in zahtevo za povračilo stroškov postopka zavrne (točka III izreka). Ministrstvo dodatno k razlogom izpodbijanega sklepa in v zvezi s pritožbenimi ugovori dodaja, da gre v primeru prehoda terjatve izbrisane družbe na družbenika za univerzalno pravno nasledstvo, zaradi česar ostane narava terjatve nespremenjena. Prevzem obveznosti oz. dolga po 394. členu ZGD pomeni, da novi dolžnik stopi v položaj prejšnjega dolžnika. Prav takšen pomen ima tudi prevzem obveznosti na podlagi 4. odstavka 27. člena ZFPPod. Sama narava sporne terjatve se zaradi prevzema obveznosti ne spremeni, kar pomeni, da gre še vedno za davčno terjatev in s tem za upravno stvar v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP). To pomeni, da lahko davčni organ že začeti davčni postopek proti družbi po njenem izbrisu in pogojih iz 1. odstavka 50. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 1. člena ZDavP-1, nadaljuje proti družbeniku, čeprav ta ni neposredni davčni zavezanec. Proti njemu lahko vodi tudi davčno izvršbo. Ob tem ministrstvo še ugotovi, da se prvostopni organ napačno sklicuje na določbo 425. člena ZGD, namesto na določbo 394. člena ZGD, kot izhaja iz ZFPPod, kar pa ne vpliva na zakonitost izreka izpodbijanega sklepa. Pri svojem odločanju je ministrstvo upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-117/07-19 z dne 21. 6. 2007, in št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002. Iz navedenih odločb Ustavnega sodišča je mogoče povzeti, da lahko davčni organ uveljavlja terjatev od družbenika pod tremi pogoji: da gre za osebo s statusom družbenika, da je izterjava pravočasna ter da gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe. Izbris družbe B.B.B. iz C. je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 64/06 z dne 20. 6. 2006. Prvostopni organ je izpodbijani sklep vročil tožniku dne 14. 12. 2006, torej pred potekom enega leta od objave izbrisa navedene družbe in je bila torej terjatev izbrisane družbe uveljavljena pravočasno. Iz objave v Uradnem listu je razvidno, da je bil tožnik edini ustanovitelj izbrisane družbe v času izbrisa in tudi njen direktor. V obravnavanem primeru za enoosebno gospodarsko družbo, katere edini družbenik je bil tožnik. Po mnenju ministrstva je tožnik imel vpliv na poslovanje izbrisane družbe in je zato odgovoren za njene obveznosti, saj odgovornost na podlagi 27. člena ZFPPod nastopi avtomatično po samem zakonu. Iz kopije delnega zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za obdobje od 1. 1. 1997 do 2. 2. 2007 je razvidno, da je tožnik vstopil v družbo 14. 7. 2005, priložena je tudi pogodba o brezplačni odsvojitvi poslovnih deležev v družbi B.B.B. d.o.o. (notarski zapis) z dne 14. 7. 2005. Iz te pogodbe izhaja, da je tožnik prejel poslovni delež v navedeni družbi brezplačno od D.D. in je s tem postal edini družbenik v družbi. Iz notarskega zapisa je tudi razvidno, da je tožnik pri notarki izjavil, da je seznanjen s poslovanjem družbe. Iz pogodbe nadalje izhaja, da je tožnik poslovni delež sprejel v celoti, z vsemi pravicami in obveznosti, odsvojitelj pa je jamčil bremen prost prehod poslovnih deležev. Upoštevajoč temeljno načelo sodnega registra, tj. načelo javnosti, iz vpogleda v sodni register nesporno izhaja, da gre pri izbrisani družbi za družbo z omejeno odgovornostjo in da je bil tožnik v času izbrisa družbe njen edini družbenik in direktor. Nadalje ministrstvo pojasnjuje, da je odgovornost družbenikov po 4. odstavku 27. člena ZFPPod v zvezi z 2. odstavkom 394. člena ZGD, katere primarni pogoj je družbeništvo v času izbrisa "de facto" relevantna v primeru izbrisa kapitalskih družb, za kakršno se šteje tudi družba z omejeno odgovornostjo, poleg tega pa je odločilno tudi, ali je družbenik imel možnost vpliva na poslovanje družbe, ne pa, da te možnosti ni izkoristil. Zavrača pritožbene navedbe, da tožnika ni mogoče šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe, saj je nesporno, da je bil v času izbrisa družbe iz sodnega registra njen edini družbenik in tudi direktor, z že omenjeno darilno pogodbo pa je tudi prevzel poslovni delež z vsemi pravicami in obveznostmi. Trenutek nastanka obveznosti je sicer lahko eden izmed kriterijev za presojo vpliva družbenika na družbo, vendar ne v obravnavanem primeru, ko je bil tožnik že ob prevzemu družbe seznanjen z obveznostmi družbe, kar izhaja iz že omenjene izjave, da je seznanjen s poslovanjem družbe in potem do njenega izbrisa oz. izdaje izpodbijanega sklepa ni storil ničesar, kljub temu da je bil od prevzema družbe edini, ki je sploh lahko poskrbel, da bi družba poravnala svoje obveznosti. Sicer pa bi se moral tožnik najkasneje ob prevzemu poslovnega deleža seznaniti s pravicami in obveznostmi, ki so povezane z gospodarskim pravom. Nadalje ministrstvo preveri še pravilnost in zakonitost izdaje izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da ima seznam izvršilnih naslovov z dne 23. 10. 2006, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa vse sestavine, kot jih določa določba 131. člena ZDavP-1. Glede seznama izvršilnih naslovov z dne 21. 11. 2006 pa ministrstvo ugotavlja, da nima vseh sestavin. Iz seznama je razvidna vrsta davka, ki se terja, in sicer davek o dohodkov pravnih oseb in stroški prisilne izterjave davkov in prispevkov, navedeni so datumi izvršljivosti, zneski davka in zamudnih obresti z izjemo stroškov prisilne izterjave so za vse zneske davka navedeni tudi izvršilni naslovi. Izvršilni naslov je pomanjkljiv v delu, ki se nanaša na stroške prisilne izterjave in sicer za terjani znesek 5.000,00 SIT (20,86 EUR). Ker izpodbijani sklep v tem delu nima pravilnega izvršilnega naslova, je iz tega razloga v tem delu nezakonit in je zato ministrstvo izpodbijani sklep v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje. Ministrstvo odgovarja še na pritožbeno navedbo pri kateri se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06), saj navedene odločbe ni mogoče upoštevati v davčnem postopku. Po mnenju Ustavnega sodišča RS odločba št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004), ureditev konca teka zamudnih obresti, ki ne spoštuje načela "ne ultra alterum tantum" (obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico), samo po sebi varuje upnikov položaj; s tem ko se višina dolga s časom vseskozi povečuje, dolžnik nima interesa, da bi odlašal s plačilom. Z ZDavP-1 je bila tako določena samo spodnja meja za začetek teka zamudnih obresti, te se namreč ne zaračunajo, dokler znesek obresti ne preseže 2.500,00 SIT (10,43 EUR). V skladu s 1. odstavkom 31. člena ZDavP se tako od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, plačajo zamudne obresti.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnik odgovoren za plačilo obveznosti izbrisane družbe ni pravilna. Prvostopni organ napačno ugotavlja, da tožnik ne predstavlja pasivnega družbenika v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 in za odločilno dejstvo šteje to, da je tožnik edini imel možnost vplivati na poslovanje družbe, vendar te možnosti ni izkoristil. Tožnik ponovno poudarja, da so vsi dolgovi nastali pred njegovim vstopom v družbo B.B.B. d.o.o., in sicer v obdobju od 8. 1. 2003 do 31. 5. 2005. Tožnik nikoli ni bil pooblaščena oseba za razpolaganje s sredstvi na TRR družbe oz. za nastanek dolgov, prav gotovo ni imel nobenega vpliva, pri nastanku dolgov ni bil udeležen, pač pa je dolg povzročil prvotni družbenik oz. njegov pooblaščenec. Tožnik je poslovni delež sprejel kot darilo in že izhajajoč iz darilnega namena pogodbe (3. odstavek notarskega zapisa, str. 2) je povsem jasno, da dolžnik ni imel nobenega namena prevzeti dolgov družbe, kar je tudi povsem v nasprotju z namenom darilne pogodbe. Pri darilnem namenu gre namreč za obogatitev obdarjenca, ki pa je v konkretnem primeru nedvomno ni. To samo dokazuje, da mu je odsvojitelj zamolčal resnično stanje družbe ter tožniku prikazoval, da se po določbi 1. točke 1. odstavka 25. člena ZFPPod družba šteje, da je gospodarsko mrtva. Družba, ki je gospodarsko mrtva ne deluje, ne pridobiva prihodkov, ne opravlja izplačil in tudi nima premoženja. Njeno gospodarsko stanje navzven ni vidno. Zgolj dolgovi v višini več kot 290.000 EUR, ki jih je tako s pogodbo prejel tožnik zagotovo ni moč šteti za darilo. Prav tako ni bilo v volji tožnika pri sklepanju te pogodbe, da prevzame družbo s takimi dolgovi oz. da jih prevzame on sam. Tožnik, ki mu je bilo dejansko stanje in zadolženost družbe zamolčana tudi ni mogel ničesar storiti, da bi poskrbel, da bi družba poravnala svoje obveznosti, saj za obveznosti ni vedel. Zato ni razumljiva trditev organa prve stopnje, da je bil edini, ki bi lahko za to poskrbel. Iz same vsebine pogodbe ni moč sklepati, da je tožnik za že obstoječe dolgove vedel. Nenazadnje ne gre prezreti, da pred tem tožnik še ni bil ne ustanovitelj ne direktor kakršnega koli pravnega subjekta, ni se ukvarjal s posli ali bil kakorkoli že pred tem vključen v poslovanje katere koli družbe. Prvostopni organ je s svojo arbitrarno odločitvijo nedvomno kršil načela enakosti pred zakonom in načela pravne države. Kršen je bil tudi 8. člen ZUP. Upravni organ bi moral ugotavljati odgovornost posameznega družbenika za obveznosti družbe v odvisnosti od vpliva, ki ga je imel na poslovanje družbe. Sodišču tako predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Istočasno predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks, saj bi njihovo plačilo ogrozilo preživljanje tožnika, saj je tožnik brez zaposlitve in nima sredstev za preživljanje. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopne in drugostopne odločitve in se zato v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Tožnik je mnenja, da ni odgovoren za obveznosti izbrisane družbe. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je organizacija pooblaščena za obdelovanje in objavljanje podatkov iz 1. odstavka 55.a člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in naslednji, v nadaljevanju ZGD), registrsko sodišče obvestila, da ji gospodarska družba (B.B.B. d.o.o.) v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila. To pa je po takrat veljavni 1. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetjih (Uradni list RS, št. 54/99, v nadaljevanju ZFPPod) razlog za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti. Zato je registrsko sodišče na podlagi 1. odstavka 29. člena ZFPPod po uradni dolžnosti začelo postopek za izbris pravne osebe iz sodnega registra. Tožnik je bil z navedenim sklepom seznanjen z notarskim zapisom z dne 14. 7. 2005, opr. št. SV ..., to je, preden je kot pridobitelj podpisal pogodbo o brezplačni osvojitvi poslovnih deležev navedene gospodarske družbe. Tožnik kot pridobitelj je v notarskem zapisu tudi izjavil, da so bile bilance oddane in da bo sam uredil vse v zvezi z izbrisom vpisa pod razno Srg ... z dne 21. 6. 2005. Pridobitelj je tudi izjavil, da je seznanjen s poslovanjem družbe. Ker proti sklepu o začetku izbrisa ni bil vložen ugovor, je sodišče na podlagi 1. odstavka 32. člena ZFPPod odločilo, da se gospodarska družba izbriše iz sodnega registra. Sklep je postal pravnomočen dne 27. 3. 2006, objavljen pa je bil v Uradnem listu št. 64/2006 (stran ...). Upoštevajoč navedeno kronologijo je torej tožnik formalno postal edini družbenik in ustanovitelj gospodarske družbe B.B.B. d.o.o. iz C. v času, ko je že bil začet postopek za izbris pravne osebe iz sodnega registra, vendar pred izdajo sklepa o izbrisu gospodarske družbe. Upoštevajoč navedeno in nenazadnje tudi, da levji delež dolgovanega zneska izhaja iz inšpekcijske odločbe z dne 30. 8. 2005, torej po tem, ko je tožnik postal lastnik sporne gospodarske družbe, in v času do 20. 1. 2006, ko je bil izdan sklep o izbrisu gospodarske družbe, ni storil ničesar v smeri poslovanja gospodarske družbe, je torej tudi po mnenju sodišča tožnik iz razlogov, navedenih v prvostopni odločbi in drugostopni odločbi, zavezanec za plačilo nastalih dolgov izbrisane gospodarske družbe. Tožnikov ugovor, da ni imel možnosti vplivanja na poslovanje družbe in da so dolgovi nastali pred njegovim vstopom v družbo, to je v obdobju od 8. 1. 2003 do 31. 5. 2005 ne vplivajo na odločitev v tem upravnem sporu. ZFPPod je v 25. členu določil dve merili, po katerih se šteje, da je družba gospodarsko mrtva. Po 1. točki 1. odstavka 25. člena - če družba v dveh letih ni predložila letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila, po 2. točki 25. člena, če družba nima premoženja, pri čemer se šteje, da družba nima premoženja, če neprekinjeno dvanajst mesecev ne opravlja izplačil preko svojega računa. Vendar pa je navedena domneva izpodbojna, saj se lahko dokazuje, da družba premoženje ima. ZFPPod namreč v 30. členu določa razloga, iz katerih je mogoče vložiti ugovor zoper sklep o začetku postopka izbrisa družbe. Po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 družba, ki je gospodarsko mrtva, ne deluje, ne pridobiva prihodkov, ne opravlja izplačil in tudi nima premoženja. Po drugi strani pa je po formalni strani izenačena s katero koli drugi družbo. Je pravna oseba, ki sme pridobivati pravice, terjatve in obveznosti. Njeno gospodarsko stanje navzven ni vidno. Upniki se zanesejo, da ima vsaj minimalno premoženje. Vendar njen formalni videz lahko prikriva njeno negativno stanje. Zato obstaja precejšnja nevarnost, da se nedelujoča družba zlorabi za oškodovanje upnikov. Navedena dejstva torej kažejo, da nedelujoče družbe ogrožajo varnost pravnega prometa. Namen sankcije, ki jo je določil zakonodajalec je zaščita položaja upnikov oziroma zmanjšanje nevarnosti pri poslovanju v pravnem prometu. Nastopanje gospodarskih subjektov na trgu ter prevzemanje pravic in obveznosti zahtevajo tudi skrbnost teh subjektov glede spremljanja veljavne zakonodaje. Tožnik je torej kot edini družbenik pravne osebe imel možnosti vpliva na poslovanje družbe in bi lahko med drugim vlagal pravna sredstva tako zoper sklep o začetku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, kot tudi v inšpekcijskem postopku. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati, da je šlo za darilno pogodbo, saj je bil, kot je razvidno iz notarskega zapisa seznanjen s svojimi obveznostmi in odgovornostmi ter pravnimi posledicami sklenjene pogodbe o brezplačni odsvojitvi poslovnih deležev. Ne more se uspešno sklicevati tudi na nepoznavanje predpisov glede poslovanja pravnih oseb. Ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bil tožnik seznanjen z dejanskim stanjem dne 2. 4. 2007 in je imel tudi možnost se izjaviti.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu. Po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04, v nadaljevanju ZST - UPB 1) v zvezi s prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Tožnik je k predlogu predložil potrdilo o višini katastrskega dohodka z dne 8. 4. 2008 iz katerega je razvidno, da zavezanec ne dosega dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, informativni izračun dohodnine za leto 2007 z dne 31. 3. 2008, iz katerega je razvidno, da je imel zavezanec v letu 2007 10.298,46 EUR dohodkov in potrdilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne enotes E. z dne 8. 4. 2008, iz katerega je razvidno, da se tožnik od 12. 11. 2007 vodi v evidenci brezposelnih oseb. Sodišče po oceni predloženih listinskih dokazov in dejanskih okoliščin, v katerih tožnik živi meni, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, zato je predlogu, ob upoštevanju določbe 13. člena ZST - UPB 1, ugodilo.