Jedro

Za zastaranje iz neupravičene pridobitve velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 361. člena ZOR). V primeru vlaganja v tujo nepremičnino brez podlage (1. odstavek 210. člena ZOR) ali glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (4. odstavek 210. člena ZOR), je to od trenutka premika premoženja, razen če obstajajo posebne okoliščine, ki narekujejo drugačno presojo začetka teka zastaralnega roka, kot npr. v primeru vlaganja v času obstoja ekonomske skupnosti med osebo, ki vlaga svoja sredstva, in lastnikom stvari, v katero so ta sredstva vložena.

Prav ima pritožba, da bi lahko tožnik svojo terjatev uveljavljal že zoper sedaj pokojno X in nadalje tudi, da se v zastaranje všteje čas, ki je tekel v prid dolžnikovemu predniku (363. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je s tem, da je štelo, da je do prehoda premoženja iz sfere prikrajšanega (tožnika) prešlo v sfero okoriščanega (dedičev) šele s smrtjo X napačno uporabilo določila ZOR o zastaranju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in

3. odstavek II. točke izreka sodbe) spremeni tako, da:

1. se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev tožnikove terjatve do zapuščine M. Š. iz naslova vlaganj tudi v znesku

885.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 do plačila;

2. je tožeča stranka dolžna v 15 dneh drugi toženki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 91.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2003 do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh drugi toženki plačati

80.725,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2004 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku pripada na zapuščini M. Š. poleg zakonitega dednega deleža še dodatno 1/3 deleža zapustnice na nepremičninah vl. št. ... k.o. Bohinjska Srednja vas in se pri tej nepremičnini do 1/3 vpiše lastninska pravica na tožnika, kakor tudi da mu pripada denarna terjatev na teh nepremičninah v znesku 50.000,00 DEM v tolarski potivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju NLB d.d. Ljubljana na dan plačila s pripadki in vsemi stranskimi pravicami, vključno z vsemi pravicam iz izršilnega postopka I 191/95 pri Okrajnem sodišču v Radovljici in s predlagano začasno odredbo prepovedi obremenitve in odtujitve pri vl. št. ...k.o. Bohinjska Srednja vas (vse I. točka izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe pa je ugotovilo terjatev tožnika do zapuščine iz naslova njegovih vlaganj v znesku 885.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 dalje do plačila, v presežku, to je za 1.322.502 SIT in zakonske zamudne obresti od celotne glavnice za čas od 10.10.1996 do 23.10.1996 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkama je še naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta 273.132,70 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper II. točko izreka sodbe (pravilno zoper njen ugodilni del) se je prva toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vlaganja so bila opravljena v letih 1979, 1985 in 1986, kar izhaja iz izpovedbe zaslišanih prič, strank, predloženih računov in dobavnic. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve je zastaran, saj bi ga tožnik lahko postavil v okviru petletnega zastaralnega roka še za življenja pokojne M. Š.. Sporno je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči šele od njene smrti, ko je dediščina prešla na dediče. V zastaralni rok se je namreč všteval tudi čas, ki je potekel pri pravnih prednikih.

Zastarali rok je začel teči že z dnem, ko bi tožnik lahko zahteval iz naslova neupravičene obogatitve svoja vlaganja od pokojne M. Š.. Če je prišlo do neupravičene obogatitve, je bila ona neupravičeno obogtena in ne toženki. V delu, da tožnikova vlaganja v nepremičnino znašajo 885.945,00 SIT, pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pritožba podrobneje navaja posamezne račune in dobavnice ter kdo je račune plačal. To naj ne bi bil tožnik, prav tako pa naj tudi ne bi financiral igradnje opornega zidu. M. Š. mu je vse plačala, zato od nje ni zahteval ničesar za časa njenega življenja. Sporna je odločitev o začetku teka obresti od prisojenega zneska - te bi morale teči šele od dne, ko je s sodno odločbo ugotovljen temelj in višina terjatve. Materialno pravo je nadalje zmotno uporabljeno tudi glede stroškov postopka, tožena stranka pa jih je vsaj delno priglasila že v samem odgovoru na tožbo. Prva toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ne pove, v čem naj bi bil podan pritožben razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Njegov obstoj je zato pritožbeno sodišče preverilo le glede tistih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Teh kršitev ni ugotovilo.

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s trditvijo pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o vprašanju zastaranja tožnikove terjatve. Gre za terjatev iz neupravičene pridobitve in za njeno zastaranje velja splošni zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tem sporu še uporablja glede na končno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno odločilo o začetku teka tega roka. Zastaranje namreč začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 361. člena ZOR). V primeru vlaganja v tujo nepremičnino brez podlage (1. odstavek 210. člena ZOR) ali glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (4. odstavek 210. člena ZOR), je to od trenutka premika premoženja, razen če obstajajo posebne okoliščine, ki narekujejo drugačno presojo začetka teka zastaralnega roka, kot npr. v primeru vlaganja v času obstoja ekonomske skupnosti med osebo, ki vlaga svoja sredstva, in lastnikom stvari, v katero so ta sredstva vložena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik brez podlage vlagal v nepremičnino pokojne M. Š. v letih 1979, 1986, 1987 in 1988. Zastaranje njegove terjatve za nadomestitev vrednosti dosežene koristi zaradi teh vlaganj, je torej začelo teči že tedaj. Tožnik namreč ni trdil, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine (kot npr. prej omenjena ekonomska skupnost), ki bi opravičevale zaključek o drugačnem začetku teka zastaralnega roka. Glede na njegovo izpovedbo na naroku dne

13.6.2001, da je v domači hiši živel do 23.11.1989, pa je zastaralni rok petih let potekel tudi, če bi med pokojno M. Š. in tožnikom obstajala ekonomska skupnost, saj bi ta prenehala najkasneje z njegovo odselitvijo. Prav ima pritožba, da bi lahko tožnik svojo terjatev uveljavljal že zoper M. Š. in nadalje tudi, da se v zastaranje všteje čas, ki je tekel v prid dolžnikovemu predniku (363. člen ZOR). Petletni zastaralni rok je tako upoštevajoč tudi ta, za tožnika najugodnejši datum, do vložite tožbe v letu 1997 že pretekel. Sodišče prve stopnje je torej s tem, da je štelo, da je do prehoda premoženja iz sfere prikrajšanega (tožnika) prešlo v sfero okoriščanega (dedičev) šele s smrtjo M. Š., napačno uporabilo materialno pravo (že navedena določila ZOR o zastaranju). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prve toženke ugodilo in na podlagi 4. točke

358. člena ZPP sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za znesek 885.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 dalje do plačila. Ker tožnik uveljavlja terjatev do zapuščine M. Š. in ker imata toženki kot njeni dedinji v postopku položaj enotnih sospornikov (196. člen ZPP), se učinek pritožbe prve toženke in spremenjene sodbe razteza tudi na drugo toženko. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ugovor zastaranja prve toženke utemeljen, pa mu na preostale pritožbene trditve ni bilo treba posebej odgovarjati, saj na odločitev ne morejo imeti vpliva.

Sprememba sodbe na pritožbeni stopnji je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje je druga toženka res priglasila v odgovoru na tožbo in tako ti stroški prestavljajo stroške njegove sestave (700 točk) in DDV, ne pa tudi sodne takse, saj druga toženka te ni plačala, pravica zahtevati njeno plačilo pa je že zastarala (1.odstavek 9. člena Zakona o sodnih taksah). Tožnik je tako dolžan prvi toženki povrniti skupno 91.630,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z njegovo zahtevo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje. O stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP. Te stroške pa predstavljajo stroški sestave pritožbe (375 točk), 20% DDV, 2% materialnih stroškov in sodna taksa za pritožbo (30.400,00 SIT).