Jedro

Čeprav je pravica zapustnikovega potomca, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, definirana kot zahtevek, ni sporno, da je to absolutna pravica. Zato podrejenega (denarnega) zahtevka, četudi temelji na isti dejanski podlagi (na istem historičnem dogodku) kot primarni zahtevek, ni mogoče obravnavati kot zahtevek iz naslova pravice do izločitve alikvotnega dela zapustničinega premoženja. Značilnost tega zahtevka je namreč, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Temu ustrezen je zato tudi zahtevek, s katerim potomec uveljavlja pravico iz 32. člena ZD. Glasi se na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, ne pa na ugotovitev denarne terjatve do zapuščine.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku pripada na zapuščini M. Š. poleg zakonitega dednega deleža še dodatno 1/3 deleža zapustnice na nepremičninah vl. št. 250 k.o. ... in se pri tej nepremičnini do 1/3 vpiše lastninska pravica na tožnika, kakor tudi, da mu pripada denarna terjatev na teh nepremičninah v znesku 50.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju NLB d.d. Ljubljana na dan plačila s pripadki in vsemi stranskimi pravicami, vključno z vsemi pravicami iz izvršilnega postopka I 191/95 pri Okrajnem sodišču v Radovljici in s predlagano začasno odredbo prepovedi obremenitve in odtujitve pri vl. št. 394 k.o. ... (vse I. točka izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe pa je ugotovilo terjatev tožnika do zapuščine iz naslova njegovih vlaganj v znesku 885.945 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 dalje, v presežku (za 1.322.502 SIT in zakonske zamudne obresti od celotne glavnice za čas od 10.10.1996 do 23.10.1996) pa je zahtevek zavrnilo. Toženkama je naložilo, da morata tožniku nerazdelno povrniti 273.133 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Pritožbeno sodišče je pritožbi prve toženke ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev tožnikove terjatve do zapuščine M. Š. iz naslova vlaganj tudi v znesku 885.945 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996. Tožnika je zavezalo, da mora drugi toženki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 91.630 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2003 in 80.725 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2004. Spremembo sodbe sodišča prve stopnje je utemeljilo s stališčem, da je tožnikova denarna terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zastarala. V nepremičnino pokojne M. Š. je namreč vlagal v letih 1979, 1986, 1987 in 1988, ker pa je v domači hiši živel do 23.11.1989, bi petletni zastaralni rok potekel tudi, če bi med njim in zapustnico obstajala ekonomska skupnost. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) in to zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju zahteve se tako primarni kot podrejeni zahtevek opirata na isto dejansko podlago - na trditve, da je tožnik z vlaganji prispeval k povečanju in ohranitvi zapustničinega premoženja. S primarnim zahtevkom je uveljavljal pravico iz 32. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD), enako pravno podlago pa ima tudi podrejen zahtevek (čeprav nespretna formulacija tega zahtevka dopušča tudi razlago, da je pravna podlaga 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Vendar že izrek napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča kaže, da tožnik kot potomec izloča iz zapuščine delež, ki ustreza njegovemu prispevku k pridobivanju in ohranitvi zapustničinega premoženja. S podrejenim zahtevkom smiselno zahteva denarno vrednost deleža (civilna delitev). Vsebina izločitvenega zahtevka, ki temelji na 32. členu ZD, je razdružitev skupnosti ob zapustničini smrti. Zastaranje zahtevka za nadomestno spolnitev, ki jo je dedič pripravljen sprejeti zaradi prispevka k povečanju in ohranitvi nepremične zapuščine, ne more začeti teči prej, kot zastaranje dediščinske tožbe po 141. členu ZD. Sicer pa je stališče pritožbenega sodišča napačno tudi zato, ker lahko zastaranje terjatve iz 210. člena ZOR začne teči šele, ko je jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje dokončno prenehalo (tako judikat II Ips 507/93). V zapuščinskem spisu se nahaja zapustničino pismo z dne 14.9.1996, ki osvetljuje pravno razmerje med njo in tožnikom. V tem pismu je zapustnica tožniku priznala pravice na zapuščini in toženki prosila, da se odpovesta svojemu dednemu deležu. Šele takrat je bilo namesto skupnosti med zapustnico kot lastnico nepremičnin in tožnikom kot investitorjem vzpostavljeno razmerje, ki ustreza razmerju med tožnikom in zapuščino pokojne M. Š. Tožnik je pravico zahtevati izpolnitev obveznosti pridobil šele s smrtjo zapustnice, zato je šele takrat lahko začelo teči zastaranje po 361. členu ZOR. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se pritožba zavrne.

Zahteva je bila vročena pravdnim strankam, ki pa nanjo niso odgovorile.

Zahteva ni utemeljena.

Čeprav je pravica zapustnikovega potomca, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (32. člen ZD), definirana kot zahtevek ("... imajo pravico zahtevati ..."), ni sporno, da to ni pravica relativnega značaja, pač pa absolutna pravica(1). Sporno je sicer, ali je stvarnopravne ali dednopravne narave(2), vsekakor pa ni obligacijskopravna pravica. Zato podrejenega zahtevka, četudi temelji na isti dejanski podlagi (na istem historičnem dogodku, oziroma na istem sklopu dejstev) kot primarni zahtevek, ni mogoče obravnavati kot zahtevek iz naslova pravice do izločitve alikvotnega dela zapustničinega premoženja. Značilnost tega zahtevka je namreč, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti (stvarni, obligacijski, avtorski, korporacijski), da ima torej potomec absolutno pravico na delu zapustnikovega premoženja(3). Temu ustrezen je zato tudi zahtevek, s katerim potomec uveljavlja pravico iz 32. člena ZD. Glasi se na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, ne pa na ugotovitev denarne terjatve do zapuščine. Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in /ostalimi/ dediči), ni pa to izvirna oblika te pravice - ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev)(4). Da bi tožnik navajal dejstva takega (izjemnega) dejanskega stanu, pa zahteva ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju. To pomeni, da je zastaralni rok začel teči najkasneje takrat, ko je tožnik zapustil domačo hišo (23.11.1989).

V zvezi z začetkom teka zastaranja se zahteva (podrejeno) sklicuje na stališče, da "lahko zastaranje za terjatev iz 210. člena ZOR začne teči šele, ko je jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje dokončno prenehalo"(5). Vendar v konkretnem primeru ni šlo za pogodbeno razmerje, kako drugo razmerje (v to kategorijo bi lahko uvrstili življenje v domači hiši, v katero je tožnik vlagal), pa je prenehalo s 23.11.1989, ko je tožnik prenehal živeti pri zapustnici. Brez pomena pa so navedbe zahteve, da se "v zapuščinskem spisu nahaja pismo zapustnice z dne 14.9.1996 njenemu odvetniku, ki osvetljuje pravno razmerje med njo in tožnikom", ter da je v tem pismu "zapustnica pred smrtjo priznala tožniku pravne pravice na zapuščini in prosila toženki, da se odpovesta svojemu dednemu deležu". Predstavljajo namreč dejstvene novote, ki jih z zahtevo ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 387. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Ker je tako zahteva neutemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, str. 333. Op. št. (2): Gavella, ibid., Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 33, Rijavec, Dedovanje, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 191-193. Op. št. (3): Premoženje ni universitas iuris, saj taki pravni objekti sploh ne obstajajo. Kadar se govori, da neki osebi pripada določen del premoženja, se s tem v resnici misli, da ji pripada določen del vsake premoženjske pravice, ki jo zajema premoženje. Op. št. (4): Tako sodba VS RS II Ips 56/2000 z dne 14.9.2000. Op. št. (5): Prim. sodbo VS RS II Ips 507/93 z dne 30.6.1994.