Jedro

Vsem trem zakonom, ki so urejali institut priposestvovanja, je skupno, da se je za pridobitev lastninske pravice na originaren način zahtevala dobrovernost posestnika. Slednjo je toženi stranki uspelo izpodbiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da tožena stranka dopusti prepis lastninske pravice na 1/3 deležu pri več nepremičninah, na njegovo ime.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Zoper odločitev pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revident nižjima sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je iz dokazov razvidno, da mu je brat E. svoj delež na nepremičninah podaril. Poudarja, da mu odločba o nacionalizaciji zemljišč ni bila nikoli vročena. Navaja, da je od leta 1959 dalje edini izvajal lastniška upravičenja na spornih nepremičninah. Ob vložitvi tožbe v letu 2006 je veljal Stvarnopravni zakonik, ki za dobroverne lastniške posestnike določa priposestvovalno dobo desetih let. Meni, da je to dobo izpolnil. Poudarja, da je bilo priposestvovanje družbene lastnine možno že od leta 1989 dalje, ko je bil sprejet amandma št. IX k Ustavi SRS, s katero so bile izenačene družbena, zadružna in zasebna lastnina. Desetletna priposestvovalna doba, ki je veljala za zakonitega in dobrovernega posestnika po ZTLR, je tako potekla najkasneje leta 1999. Tako revident meni, da je po vseh predpisih v celotnem obdobju izvrševanja posesti izpolnil potrebno priposestvovalno dobo za pridobitev lastninske pravice. Že nacionalizacija v letu 1972 pa ni bila skladna s tedanjo ustavo. Revident predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in ponovno odločanje ter priglaša stroške.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so z revizijo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so na spornih nepremičninah kot solastniki v zemljiški knjigi vknjiženi tožnik, njegov brat D. M. in tožena stranka, vsak do 1/3. Sporni delež, ki je pripadal E. M., tožnikovemu bratu, je postal družbena lastnina na podlagi nacionalizacije (ex lege po določbi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki se je na ozemlju bivše cone B STO pričel uporabljati 8. 10. 1972; šlo je za podržavljanje nepremičnin, ki so bile last jugoslovanskih državljanov, ki so prestopili v tuje državljanstvo). Tožnik je uveljavljal priposestvovanje tega tretjinskega solastninskega deleža na nepremičninah, pri katerih je vknjižena tožena država, s trditvijo, da jih uživa že več kot 40 let in da mu jih je prepustil brat Emil, ko je leta 1959 odšel v tujino. Nižji sodišči sta ocenili, da tožnik ni bil v dobri veri. Revident s tem, ko izpodbija to dejstvo in zatrjuje logičnost nasprotne ugotovitve glede na zgodovinsko in družinsko izročilo, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

9. Pogoje za priposestvovanje lastninske pravice so v zatrjevanem obdobju (od 1959 dalje) določala najprej pravila Občega državljanskega zakonika (v par. 1460 do 1471), kasneje pa Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in še Stvarnopravni zakonik. Vsem trem zakonom, ki so urejali institut priposestvovanja, je skupno, da se je za pridobitev lastninske pravice na originaren način zahtevala dobrovernost posestnika. Slednjo pa je toženi stranki uspelo izpodbiti. Ostali v reviziji izpostavljeni razlogi bi bili pomembni za odločitev le tedaj, če bi bil pogoj dobrovernosti izpolnjen. Ker pa ta pogoj ni izpolnjen, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da že ta ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. Ker v reviziji uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

11. Ker z revizijo ni uspel, tožnik sam krije stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).