Jedro

V obravnavani zadevi je bila naloga tožnika, ki je v pravdo vstopil na podlagi 85. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ker je njegov oče po vložitvi tožbe za razvezo zakonske zveze umrl (7.3.2014), da dokaže utemeljenost te tožbe pokojnega očeta in s tem posledično izgubo dedne pravice toženke, kot žene pokojnega J.M. (22. člen Zakona o dedovanju, ZD). Upoštevaje navedeno, ta postopek nima značaja statusnega spora (temu ustrezno je tožnik tudi spremenil tožbeni zahtevek), saj je zakonska zveza prenehala že s smrtjo J.M. in je zato sodišče pravilno ugotavljalo dejansko stanje, in sicer podanost razlogov na strani pokojnega J.M. zaradi katerih je bila zanj zakonska zveza nevzdržna. Nevzdržnost zakonske zveze pa je podana, če so odnosi zakoncev globoko trajno omajani tako, da jih ni mogoče več rešiti in ni dovolj, da so le občasno skaljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.039,20 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo: zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) vtoževala ugotovitev, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze, sklenjene dne 18.11.1972 v K. med J.M. in O.K., poročeno M., ki jo je vložil J.M. pri okrožnem sodišču 5.2.2014, utemeljena (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) 7.920,25 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.(II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenki vložil pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Dejstvo je, da je pok. J.M. vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, podpisal je pooblastilo in kot je ugotovilo sodišče, bil je sposoben razsojati v času danega pooblastila, tako da njegova volja za vložitev tožbe na razvezo ne more biti vprašljiva. Pokojni je podal tudi izjavo iz katere izhaja, da s toženko že 12 let ne živita v skupnem gospodinjstvu, da sta po razdelitvi hiše živela vsak v svoji etaži, ter da se je toženka tri ali štiri leta nazaj preselila k mami, da živi s svojo partnerko S.M. že 7 let, da ima z njo otroka, da je pred tem z njo živel v A., R.4, od 15.6.2013 dalje pa na naslovu K. 41b in da partnerka S. ves čas zanj skrbi ter da je bil s toženko dogovorjen za sporazumno ločitev, vendar si je slednja premislila, sta si pa s toženko leta 2011 razdelila skupno premoženje. Izpodbijana sodba je tudi spregledala, da je v oporoki z dne 21.1.2014 pok. J.M. napisal, da je poročen s toženko, vendar je njuna življenjska skupnost že pred leti sporazumno prenehala in že več let sporazumno ne živita več kot mož in žena. Prenehanje zakonske zveze se je manifestiralo navzven že vrsto let, saj je v oporoki jasno navedeno, da sta v hiši uporabljala ločeno vsak svoje stanovanje. Da se je pokojni želel ločiti izhaja tudi iz pisne izjave priče v oporoki, F.J. ki je napisala, da je pokojni povedal, da je vložil postopek za ločitev in da je sedaj pomirjen. Očitno je, da je želel pred smrtjo še formalno urediti stanje, ki ni odražalo njegovega dejanskega življenja, to je gotovo pomenilo nevzdržnost zakonske zveze. Tudi priča dr. S.K. je izpovedal, da je pokojnik štel S.M. za partnerko in da sta slednja delovala kot dober zakonski par. Da je pokojni imel S. rad izhaja iz njegovega sporočila, ko je napisal "lepo vas pozdravlja negdo, ki vas ima rad". Da so bili odnosi med pokojnim in toženko skrhani izhaja tudi iz odločbe o prekršku iz leta 2003. Da je pokojni želel ločitev izhaja tudi iz izjave M.A. saj je ta napisala, da ji je pokojni povedal, da je zahteval ločitev pri odvetniku. Povedal ji je tudi, da se mu bo uspelo ločiti in poročiti s S. in da je pomirjen. Vsega tega sodba ni upoštevala. O odnosu pokojnega s S. je izpovedala oz. napisala priča M.M. Celo iz ugovora v zadevi P 489/2002, podanega s strani najemnikov pri pokojnem in toženki izhaja, da živita M. vsak v svojem stanovanju in da sta v osebni krizi. Tudi iz obvestila o prekršku zoper JRM z dne 20.6.2003 izhaja, da sta pokojni in toženka v sporu in ločitvenem postopku. Zgolj pavšalna navedba o tem, da je očitno, da so se razmere med pokojnim in toženko uredile in sta živela spet skupaj, ne drži, saj sicer pokojni ne bi bil s S. in svojim sinom in ne bi v času bolezni S. skrbela za pokojnega. Priče toženke očitno lažejo, to pa zato, ker tožnika in njegove matere niso nikoli marali, saj so se zavedali, da so s tem izgubili dedno pravico. O skrhanih odnosih med pokojnim in toženko govori v svojem dnevniku tudi sama toženka. Toda tega izpodbijana sodba ni upoštevala. Sodba ni upoštevala niti izpovedbe R.V., ki je povedal, da mu je pokojni zaupal, da se njegova bivša žena O.M. čudno in nesramno vede do njega in njegove zunajzakonske partnerke, izpovedbe D.B., ki je smiselno enako izpovedala o zakonu in izpovedbe H.V., ki je potrdila zunajzakonsko skupnost med pokojnim in S.M. vse od leta 2009 dalje. Pokojnega je videvala v bloku, kjer je živel s S. videla ga je zjutraj, zvečer, po K., videla jih je kot družino. Vse te priče so nepristranske, brez sorodstvenih vezi, sodišče pa jih ni upoštevalo in ni pojasnilo zakaj. Tudi priča N.K. je izpovedala, oz. napisala, da se je pokojni želel ločiti in da mu je žal, ker tega ni storil prej. Iz fotografij v spisu izhaja, da so pokojni, tožnik in njegova mati S. veliko časa preživeli skupaj, obiskovali sorodnike pokojnega, gre za fotografije, ki jih imajo vse urejene družine, kar jasno kaže s kom je pokojni imel družino. Bilo je predlagano, da se zasliši tudi sam tožnik glede nevzdržnosti zakonske zveze s toženko, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zgolj okoliščina, da je pokojni imel vseeno spoštljiv odnos do toženke še ne pomeni, da je želel po tem, ko je vložil tožbo za razvezo, nadaljevati zakonsko zvezo. Ni namreč mogoče mimo tega, da je pokojni vložil tožbo in se je želel razvezati. Ni res kar trdi toženka in kar je sprejelo sodišče, da je pokojni večkrat javno povedal, da se ne bo ločil od toženke. Ni namreč nobene potrebe, da bi pokojni to razlagal večkrat na glas. Tudi priča toženke A.D. ki je izpovedala, da toženko in pokojnega pozna od februarja 2004, ko je živela pri njiju, ni izpovedala, da pokojni in S. nista živela kot mož in žena. Ni pa nobenega razloga, da bi pokojni navedeni priči rekel, da se ne želi ločiti od toženke. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o nekakšnih objektivnih okoliščinah zaradi katerih toženka ni stala ob strani "svojemu pokojnemu možu" v tako težki situaciji kot je bolezen in mu ni dala prednosti pred oskrbo matere. Lahko bi recimo živeli vsi skupaj, če bi bila volja. Jasno je, da te volje ni bilo, da tega pokojni ni želel. Priča A.P. je izpovedala, da je toženka pokojnemu prala do pred štirimi leti, ko je odšla k mami, sicer pa je bilo pričanje priče očitno prilagojeno postopku. Priča S.R., sestra pokojnega, je izpovedala, da je bila S. pri njih petkrat, da se je predstavila kot žena pokojnega in da S. ni jemala kot dobre ženske, kar kaže na sovražno nastrojenost do S. Priča D.R. je izpovedal, da je pokojni s S. prišel na njegov rojstni dan. Če ne bi bil v vezi s S. pokojni gotovo ne bi prišel z njo na tak družinski praznik. Tudi priča M.O. je izpovedala, da je pri sestavi oporoke pokojni povedal, da sta s S. že 10 let skupaj, ter da je bil sposoben razsojati. Razvezo je vodil odvetnik J.S., kateri zagotovo ne bi šel proti volji pokojnega. Brat pokojnega D.M. je izpovedal, da je brat želel, da se S. preseli na K. ter da je toženka pri materi, ker se je S. preselila gor, kot tudi, da mu je priča rekel, da je falil, ker se ni prej, in da mu je potem rekel, da se nikoli ne bo. To je nelogično in kaže na to, da priča ne govori resnice. Priča je sovražno nastrojena do S.. Proti S. so nastrojene tudi priče G.M., K.J.. Zdravnica K.T.V. je izpovedala, da sta imela pokojni in S. normalen, partnerski odnos, smiselno enako je povedal zdravnik S.K. in zdravnici S.G.K. ter L.D.. Tudi sama toženka je izpovedala, da s pokojnim nista vedno spala v isti sobi, da se je odselila k materi 2011, kjer je tudi spala. Ob tako diametralnih pričanjih prič bi sodišče moralo izvesti temeljito dokazno oceno, pojasniti zakaj je poklonilo vero določenim pričam, določenim pa ne, upoštevati bi moralo tudi dejstvo listinskih dokazov, predvsem pa voljo pokojnega in odločitev, da je vložil tožbo, da je končno želel zadevo tudi formalno urediti. Za sodišče bi moralo biti dovolj, da je pokojni vložil tožbo za razvezo, očitno je mislil resno po tolikem času, ko je živel z drugo partnerko. V zvezi s stroškovno odločbo pa navaja, da se te odločitve ne da preizkusiti, saj sodba v tem delu ni obrazložena, iz nje ne izhaja kakšni stroški so bili priglašeni s strani toženke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo konkretizirano odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri preizkusu pritožbenih trditev je pritožbeno sodišče najprej zavrnilo tiste, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj so vsebinsko prazne in že zato neutemeljene. Uradni preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pa kakšnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal - izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa.

6. V obravnavani zadevi je bila naloga tožnika, ki je v pravdo vstopil na podlagi 85. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ker je njegov oče po vložitvi tožbe za razvezo zakonske zveze umrl (7.3.2014), da dokaže utemeljenost te tožbe pokojnega očeta in s tem posledično izgubo dedne pravice toženke, kot žene pokojnega J.M. (22. člen Zakona o dedovanju, ZD). Upoštevaje navedeno, ta postopek nima značaja statusnega spora (temu ustrezno je tožnik tudi spremenil tožbeni zahtevek), saj je zakonska zveza prenehala že s smrtjo J.M. in je zato sodišče pravilno ugotavljalo dejansko stanje, in sicer podanost razlogov na strani pokojnega J.M. zaradi katerih je bila zanj zakonska zveza nevzdržna. Nevzdržnost zakonske zveze pa je podana, če so odnosi zakoncev globoko trajno omajani tako, da jih ni mogoče več rešiti in ni dovolj, da so le občasno skaljeni.

7. Sodišče je v obravnavani zadevi zaslišalo veliko število prič, katerih izpovedbe so se razlikovale glede na to ali so bile predlagane s strani tožnika ali toženke, se do obravnavanih izpovedb ustrezno opredelilo in svojo odločitev oprlo predvsem na priče, ki s strankami niso bile tesneje prijateljsko ali sorodstveno vezane (npr. M.O., ki je sestavila oporoko pokojnega z dne 21.1.2014 (pokojni je bil takrat že v bolnici), A.D. od leta 2004 najemnica pri pok. J.M. in toženki) ali pa so njihove izpovedbe potrjevali listinski dokazi. Tako na primer ni sledilo izpovedbam H.V., A.M. in R.V. (ki jih izpostavlja tudi pritožba), ko so zatrjevali, da naj bi pokojni J.M. živel v A. pri S.M., saj je na podlagi sporočila J.M. (priloga A221), pravilno zaključilo, da bi v primeru, da bi J.M. stalno bival s S.M. in njunim sinom, ne bilo logično, da bi si stike organizirali telefonično in da bi stik dogovarjali šele za naslednji dan. Dokazna ocena je izdelana v smislu 8. člena ZPP, je logična in življenjsko prepričljiva, analitična ter notranje skladna in drugačne pritožbene navedbe ne držijo. Dejansko stanje je tudi popolnoma in pravilno ugotovljeno, in to ne glede na to, da sodišče ni zaslišalo tožnika, saj pritožba ne pove, kako bi njegova izpovedba lahko pripeljala do drugačen odločitve. Pritožba sodbene dokazne ocene z izpostavljanjem le delov izpovedb prič, ki ji gredo v prid (za priče, katerih izpovedbe ji ne gredo v korist navede, da so sovražno nastrojene do S.M.) in s svojo enostransko in pavšalno dokazno oceno ne more omajati.

8. Sodišče v izpodbijani sodbi tako ugotavlja: - da sta bila pokojni J.M. in toženka v zakonski zvezi od 18.11.1972; - da nista imela otrok; - da se je pokojnemu J.M. 28.2.2000 rodil sin (tožnik); - da je v tem obdobju prihajalo med zakoncema do nesoglasij (odgovorna sta bila za prekršek zoper javni red in mir (odločba z dne 19.1.2004, priloga A25), razdelila sta si skupno premoženje (16.10.2001)); - da sta kljub rojstvu tožnika zakonca še vedno živela skupaj vse do leta 2011, ko se je toženka odselila iz skupne hiše, da bi nudila pomoč in oskrbo svoji materi, ki je potrebovala 24-urno pomoč; - da je tudi potem toženka prihajala dnevno v skupno hišo, kjer se je tuširala, pripravljala za noč, še zmeraj imela stike s pokojnim J.M. kuhala je pri mami in skrbela za hrano tudi za moža; - da je mož toženko pri mami obiskoval; - da je pokojni J.M. tudi hodil pomagat toženkini materi; - da se je junija 2013 v hišo pokojnega J.M. in toženke preselila S.M., vendar je bilo to v dogovoru med zakoncema, toženec si je želel čim več časa preživeti s sinom, poleg tega pa je zaradi bolezni tudi sam potreboval pomoč, ki mu jo je bila S.M. pripravljena nuditi, slednja je tudi prevzela pretežni del skrbi za J.M.. Teh ugotovitev pritožba s svojimi navedbami ne uspe omajati in tudi sicer jih konkretizirano ne prereka. Navedene okoliščine prav gotovo ne potrjujejo trditev tožnika, da je bila zakonska zveza med njegovim očetom in toženko nevzdržna. Če bi bila nevzdržna, bi zakonca prav gotov poskrbela za to, da bi se razvezala, sploh, ker sta imela vprašanje skupnega premoženja že rešeno in bi bila razveza res zgolj formalnost. Glede na to, da sta bila lastnika večstanovanjske hiše, sta imela rešen tudi stanovanjski problem, pa sta kljub temu živela v istem stanovanju, drugo sta pa oddajala (najemnica od leta 2004 je priča A.D.).

9. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je podatke tako za oporoko z dne 21.4.2014 kot za pisno izjavo z dne 2.3.2014 pripravila S.M., ki si je razveze želela. Priča M.V.O., ki je sestavila oporoko pa je zaslišana izpovedala, da ji je S.M. povedala, da bi si sama želela, da se J.M. razveže, da pa on tega ne želi. Tudi navedenega pritožba ne izpodbija. Torej, še dva tedna pred podpisom pooblastila za razvezo zakonske zveze in pisne izjave, pokojni J.M. razveze ni želel in zakonska zveza zanj ni bila nevzdržna, kot je pravilno zaključilo sodišče. 10. Upoštevaje vse navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča, da je pokojni J.M. ne da bi razvezo dejansko želel, pristal na vsebino izjave, kot jo je pripravila S.M. in na samo razvezo, saj je bil zaradi bolezni veliko bolj občutljiv in dovzeten za pritiske oseb, ki so bile v njegovi bližini in so mu nudile pomoč in podporo v zadnjih dneh pred smrtjo. Želel je ustreči želji S.M.,ki je bila tedaj ob njem in si v zadnjih dneh svojega življenja ni želel konfliktov. Zakonska zveza pa zanj, glede na vse navedeno, ni bila nevzdržna. Do konca zakonske zveze sta imela zakonca pristen in razumevajoč odnos, kar kaže tudi njun dogovor, da se v hišo preseli S.M., mati sina pokojnega J.M.,ki je bil nanj zelo navezan. Tega zaključka ne spremeni niti pritožbeno izpostavljanje posameznih delov izpovedb prič, da jim je pokojni povedal, da je vložil tožbo na razvezo zakonske zveze in da je pomirjen.

11. Upoštevaje vse navedeno je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

12. Toženka je v spis predložila stroškovnik (listovna št. 407), na podlagi katerega je napravljen obračun priznanih stroškov. Ti podatki omogočajo preizkus stroškovne odločitve in zato očitana bistvena kršitev postopka ni podana.

13. Upoštevaje vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (165. in 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife, odmerilo na znesek 1.039,20 EUR, ki predstavlja nagrado za postopek v višini 1.019,20 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR. Tožnik je odmerjene stroške dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 V navedenem sporočilu ob priliki miklavževanja poleg ostalega sporoča Milićevi in sinu, da jima je telefoniral, pa sta pozabila telefon doma ter da se slišijo naslednjega dne.