Jedro

Opustitev osebnega razgovora niti po ZMZ niti po ZUP ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijane upravne odločbe. Gre torej za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

Mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Vendar pa glede iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi tožnik kot mladoletni prosilec zaradi nezakonite opustitve izvedbe osebnega razgovora pri razgovoru ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito opustil navedbo kakšne od informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije,I U 440/2016-5 z dne 26. 4. 2016, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi zoper odločitev tožene stranke o priznanju statusa subsidiarne oblike mednarodne zaščite ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tako, da je izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-458/2015/23 (1312-12) z dne 1. 3. 2016, odpravilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca, in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi sodbe pojasnjuje, da je tožnik izrecno izpodbijal samo tisti del odločbe, s katerim mu ni bil priznan status begunca, in sodišču predlagal, naj v primeru, da ne bo odločalo v sporu polne jurisdikcije, tožbi ugodi in delno odpravi odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca. Pri tem je presodilo, da tožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki jo je tožena stranka storila s tem, ko z njim ni opravila osebnega razgovora, saj tožena stranka glede na določila Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ni imela podlage, da bi o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito odločila brez osebnega razgovora. Glede na to, da ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, je sodišče prve stopnje v okviru tožbenega predloga z navedeno odločitvijo odpravilo samo tisti del izpodbijane odločbe, ki smiselno pomeni zavrnitev prošnje za status begunca, in je samo v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek, ob tem pa toženi stranki podalo zavezujoča stališča o tem, kako naj v nadaljevanju izvede postopek odločanja o mednarodni zaščiti, med drugim tudi osebni razgovor s tožnikom.

3. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi meni, da ima tožnik upravičeno in legitimno pričakovanje, da je odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite pravnomočna, pravnomočnost pa je ustavna kategorija (158. člen Ustave). Meni tudi, da v zvezi z vprašanjem načina odločanja v zadevah mednarodne zaščite sodna praksa ni povsem ustaljena, saj naj bi bili stališči Vrhovnega sodišča, na katerih temelji odločitev v zadevi I Up 107/2014 z dne 20. 3. 2014 ter odločitvi v zadevah I Up 52/2014 in I Up 56/2014 z dne 14. 2. 2014, različni. V nadaljevanju pojasnjuje svoje nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 107/2014, po katerem z odpravo odločbe le v zavrnilnem delu lahko nastane nezakonita situacija, ko je tožniku pravnomočno priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, hkrati pa bi bil tožnik prosilec za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca. V zvezi s tem se sklicuje na lojalno razlago in na načelo "_effet utile_" ter meni, da bi stališče, po katerem je treba izpodbijano odločbo odpraviti v celoti, lahko vodilo do tega, da bi pristojni organ večkrat poenostavljeno obravnaval prošnjo za mednarodno zaščito z vidika statusa begunca, računajoč na to, da bo prosilce od uveljavljanja pravnih sredstev zoper odločitve toženke odvračalo poslabšanje njihovega položaja zaradi izgube statusa subsidiarne zaščite v zameno za status prosilca za mednarodno zaščito, če bi s tožbo uspeli. Sklicuje se tudi na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in na 46. člen Procesne direktive II. Po prepričanju sodišča prve stopnje iz prava EU izhaja zahteva, da mora sodišče v primeru, kot je obravnavani, "delno ugoditi tožbi in samo v zavrnilnem delu vrniti zadevo v ponovno odločanje".

4. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da s tožnikom ni bil opravljen osebni razgovor. Tožena stranka poudarja, da je razgovor s tožečo stranko uradna oseba vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ, ta razgovor pa je bil opravljen ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je na zapisnik pri 32. točki prošnje podala izjavo o razlogih, zaradi katerih je zapustila izvorno državo. Tožena stranka se tudi ne strinja s sodiščem prve stopnje, da sprejem prošnje in obravnava tožnika v postopku ni bila primerna njegovi starosti (14 oziroma 15 let). Vprašanje tožniku v zvezi z novačenjem v vojaške enote je bilo preprosto, jasno in direktno, zato ne razume, kakšno posebno pripravo vprašanj bi morala ta okoliščina zahtevati. Tudi sicer vpoklic mladoletnih otrok na služenje vojaškega roka v Siriji ni tako razširjen, da bi ga bilo mogoče šteti za sistematičnega, tožnik pa s tem po lastnih izjavah ni imel individualne izkušnje. Glede navedb o novačenju mladoletnikov v enote ISIS pa po ugotovitvah tožene stranke iz objav izhaja, da naj bi se poziv moškim in dečkom starejšim od 14 let, da se prijavijo na lokalni policiji, zgodil v kraju Raqqua, ki se nahaja na povsem drugem delu države, in da je navedeno pomenilo zgolj to, da so se ljudje bali, da je to začetek mobilizacije s strani ISIS, ne pa, da bi se to v resnici zgodilo. Tudi sicer pa vpoklica državne vojske na služenje vojaškega roka in novačenja v uporniško oboroženo skupino pri presoji izpolnjevanja pogojev za status begunca ni mogoče preprosto enačiti. Ob tem poudarja tudi, da je osebni razgovor mogoče opustiti v primerih po prvi alineji 46. člena ZMZ, če je mogoče na podlagi dokazov prošnji ugoditi, tožena stranka pa je prošnji tožeče stranke ugodila in ji priznala status subsidiarne oblike zaščite. Meni, da ravno v konkretnem primeru kršitve v zvezi z izvedbo osebnega razgovora, ki jih očita sodišče, niso mogle vplivati na pravilnost odločitve. Pritožbo utemeljuje tudi z razlogi, s katerimi izpodbija odločitev sodišča, da izpodbijano odločbo odpravi samo v delu, v katerem je smiselno zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje statusa begunca. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se tožba zoper izpodbijano odločbo zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je toženka s svojo argumentacijo prepozna in pritrjuje razlogom iz izpodbijane sodbe, ob tem pa ponavlja svoje tožbene navedbe, da je tožnik zgolj zaradi svoje mladoletnosti postal žrtev diskriminacije, saj je bil njegovemu polnoletnemu bratrancu (staremu 20 let) priznan status begunca, le-ta pa tudi prihaja iz iste province (Daraa) v Siriji. Prav tako poudarja, da mu kot posebno ranljivi osebi ni bila dana možnost, da se celostno izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s tem ko mu ni bila dana možnost osebnega razgovora iz 45. člena ZMZ in mu številna pomembna vprašanja niso bila postavljena. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pravna podlaga takšne odločitve pa naj bi bili drugi odstavek 67. člena ter prvi in deveti odstavek 69. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Vrhovemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

6. V dosedanjem postopku je Vrhovno sodišče o tožbi že odločilo s sodbo I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016. Po ustavni pritožbi tožnika je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-748/16 z dne 25. 4. 2018 razveljavilo navedeno sodbo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Vrhovno sodišče glede na stališče Ustavnega sodišča menilo, da je ZMZ v neskladju z Ustavo, je po prejetju navedene odločbe Ustavnega sodišča svoj postopek s sklepom I Up 104/2018-12 z dne 6. 6. 2018 prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZMZ z Ustavo. Ustavno sodišče je dne 4. 2. 2021 s sklepom št. U-I-402/18 zahtevo za oceno ustavnosti zavrglo, zato je Vrhovno sodišče po prejetju sklepa Ustavnega sodišča 8. 3. 2021 lahko svoj postopek nadaljevalo.

7. Pritožba je utemeljena.

8. V zadevi je temeljni vsebinski očitek sodišča toženi stranki utemeljen na opustitvi osebnega razgovora s strani tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi navaja, da osebnega razgovora sploh ni bila dolžna izvesti, ker je prva alineja 46. člena ZMZ, ki je veljal v času izdaje odločbe, dopuščala opustitev osebnega razgovora v primeru, če je mogoče na podlagi dokazov prošnji ugoditi. Ker je tožena stranka prošnji ugodila in priznala tožniku status subsidiarne zaščite z opustitvijo osebnega razgovora ni prišlo do kršitve zakona. Temu argumentu Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je že v tem času veljala Direktiva Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju: Procesna direktiva II), ki v drugem odstavku 14. člena dopušča opustitev osebnega razgovora zgolj v primeru, da lahko pristojni organ na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda ugoditveno odločbo glede statusa begunca (točka a). Ob s Procesno direktivo II skladni razlagi navedene določbe ZMZ, osebnega razgovora v primeru, ko podeli prosilcu (zgolj) status subsidiarne zaščite, tožena stranka ne bi smela opustiti in ga je bila glede na okoliščine primera tudi po presoji Vrhovnega sodišča dolžna izvesti.1

9. Tožena stranka nadalje navaja, da je ob sprejemu tožnikove prošnje za mednarodno zaščito uradna oseba razgovor s tožnikom vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam 47. člena ZMZ in da je bil s tem osebni razgovor s tožnikom dejansko opravljen. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 9. 12. 2015 je imel tožnik po stališču tožene stranke možnost podati vsa pravno relevantna dejstva, ko je na zapisnik pri 32. točki prošnje podal izjavo o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Navedeno naj bi bilo razvidno tudi iz navedene točke formularja o prošnji za mednarodno zaščito. Vendar pa je nesporno, da tožena stranka poleg razgovora ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito nadaljnjega osebnega razgovora s tožnikom ni izvedla, čeprav ga je predvideval ZMZ (45. člen in naslednji). S tem je kršila procesna pravila, ki jih je glede postopka odločanja o mednarodni zaščiti določal ZMZ.

10. V obravnavanem primeru ostaja tako sporno, ali navedena opustitev osebnega razgovora s tožnikom pomeni bistveno kršitev pravil postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki terja odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opustitev osebnega razgovora niti po ZMZ niti po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijane upravne odločbe.2 Gre torej za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tudi Ustavno sodišče je ob preciziranju svojega stališča iz odločbe št. Up-748/16 v navedenem sklepu št. U-I-402/18 navedlo, da je treba navedeno procesno kršitev opustitve osebnega razgovora pretehtati z vidika njenega vpliva na odločitev (10. in 11. točka obrazložitve). Navedlo je, da mora Vrhovno sodišče glede na stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-748/16 v ponovljenem postopku torej dodatno pretehtati vpliv opustitve osebnega razgovora iz 45. člena ZMZ na odločitev v tej zadevi z upoštevanjem razlogov, ki so v postopku za pridobitev mednarodne zaščite mladoletnega prosilca, ki je v državi brez spremstva, upoštevni z vidika načela največje koristi otroka. Načelo največje koristi otroka po navedenem stališču Ustavnega sodišča zahteva, da je treba v konkretnem primeru pri presoji vpliva procesne kršitve opustitve osebnega razgovora iz 45. člena ZMZ na odločitev upoštevati tudi, da sta mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Ta okoliščina bi lahko bila pomembna za presojo, ali je bilo v navedenih razmerah mladoletnemu prosilcu lahko ustrezno pojasnjen pomen in možne posledice njegove izjave pri osebnem sprejemu prošnje in ali je lahko bil mladoletni prosilec v navedenih razmerah tako pripravljen na osebni razgovor, da je lahko že pri osebnem sprejemu prošnje ustrezno navedel vse informacije, ki so pravno pomembne za odločitev.

12. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke.3 Vendar pa je neutemeljen sklep sodišča sodišča prve stopnje, da je opustitev osebnega razgovora, ki ga zahteva 46. člen ZMZ, pomenila bistveno kršitev pravil postopka in da tožniku tožena stranka ni dala možnosti, da se celostno izjavi, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

13. Iz procesnega dejanskega stanja izhaja, da je imel tožnik v času razgovora ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito postavljenega in prisotnega tako zakonitega zastopnika kot tudi pooblaščenca. Iz podatkov spisa ni videti nobenih pripomb ali stališč, da se tožnik ni zavedal vsebine zastavljenih vprašanj ali njihovega pomena, ali da bi mu bilo onemogočeno podajanje ustreznih navedb in dejstev. Vprašanja mu je na razgovoru postavljala tudi pooblaščenka in je nanje tudi vsebinsko odgovoril. Tožnik v postopku vlaganja prošnje za mednarodno zaščito pri navajanju upoštevnih dejstev v utemeljitev svoje vloge ni bil omejen z vprašanji uradne osebe, ki je postopek vodila.

14. Sodišče prve stopnje se v zvezi z navedenim razgovorom postavi na stališče, da bi moral biti postopek s postavljanjem drugačnih ali specificiranih vprašanj s strani uradne osebe za zaščito teh pravic voden drugače. Vendar pa v ničemer ne pojasni, katera vprašanja bi morala biti tožniku sicer zastavljena in v čem bi se moral postopek razlikovati od izvedenega postopka, niti samo ni izvedlo glavne obravnave in odpravilo procesne kršitve (zastavilo manjkajoča vprašanja na ustrezen način), ki naj jo s tem po mnenju sodišča prve stopnje storila tožena stranka. Navaja le splošno, da bi morala tožena stranka poleg osebnega razgovora sama zbrati vse potrebne informacije o objektivnih okoliščinah v izvorni državi in te upoštevati že pri opravi individualnega razgovora s tožnikom ter pri oblikovanju vprašanj zanj, pri čemer bi morala dati poseben poudarek problematiki novačenja mladoletnikov za potrebe Sirske vojske (26. točka obrazložitve).

15. Tožnik je v postopku ob podaji prošnje izjavil, da ga niso novačili, niti njega niti njegovega brata. Na vprašanje svoje pooblaščenke, ali je imel kdo od njegovih sorodnikov še kakšne druge težave poleg vojne, odgovoril nikalno. Tožnik po tedaj podanih navedbah izvorne države ni zapustil iz navedenih razlogov, temveč zaradi tega, ker tam poteka državljanska vojna. Na katera (drugačna) vprašanja pa bi v zvezi s svojo prošnjo lahko odgovoril v primeru naknadno izvedenega osebnega razgovora, pa tudi tožnik, ki je bil v upravnem sporu zastopan po svoji zakoniti zastopnici in odvetnici, ne pojasni ne v tožbi in ne v odgovoru na pritožbo, temveč navaja zgolj splošno in nekonkretizirano, da mu "številna pomembna vprašanja niso bila postavljena". Glede na navedene okoliščine tega primera ni mogoče očitati toženi stranki, da je z neustreznimi in okoliščinam mladoletnika neprimernimi vprašanji, ki bi bila zastavljena v nasprotju z njegovimi posebnimi okoliščinami in potrebno skrbjo za največjo otrokovo korist, storila procesno kršitev, ki je (oziroma bi lahko) vplivala na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja.

16. Navedba tožnika, da bi morala tožena stranka izpovedbe njegovega tedaj polnoletnega bratranca (20 let) v drugem postopku, ki je tudi pridobil mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji,4 šteti kot del njegovih navedb, pa je očitek, ki je tudi po navedbah samega tožnika usmerjen v nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja5 in ne v posledico, ki bi bila povezana z opustitvijo ustnega razgovora. Tudi sicer pa lahko Vrhovno sodišče pritrdi toženi stranki, da ni razvidno, kako bi upoštevanje odločitve v tem drugem postopku mednarodne zaščite, ki temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju (polnoletne osebe, ki ji je grozil vpoklic v služenje vojske), lahko vplivala na odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Možnost vpoklica mladoletnih otrok v Siriji (v kraju oziroma pokrajini, iz katere prihaja tožnik) na služenje vojaškega roka ni izhajala niti iz splošno znanih dejstev niti iz ugotovljenega dejanskega stanja v postopku tožene stranke, tega ni zatrjeval niti sam tožnik v tožbi oziroma v odgovoru na pritožbo v upravnem sporu, prav tako pa tega dejstva ni ugotovilo sodišče prve stopnje na opravljeni glavni obravnavi. Enako velja glede tedanjega novačenja v paravojaške enote ISIS.6

17. Glede na navedeno tudi ni prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, kot to zmotno uveljavlja tožnik, saj je to načelo namenjeno zagotavljanju možnosti, da stranka aktivno sodeluje v postopku kot subjekt postopka ter da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile ugotovljene in pomembne za odločbo (9. člen ZUP). V danem primeru pa ni razvidno, da bi tožnik sam oziroma prek svojega zakonitega zastopnika ter pooblaščenca ne imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje ter da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, niti tega tožnik v odgovoru na pritožbo ne uveljavlja. Zato navedena kršitev pravil postopka ni podana.

18. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tako navaja različne pomanjkljivosti, ki naj bi nastale pri izvedbi postopka razgovora s tožnikom ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, čemur se pridružuje tudi tožnik ob podaji odgovora na pritožbo tožene stranke. Vendar pa iz navedenih stališč ni razvidno, da bi bile očitane kršitve posledica opustitve osebnega razgovora v skladu s 45. do 47. členom ZMZ, temveč gre za očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi izvirala iz napačnega procesnega ravnanja tožene stranke ob izvedbi razgovora ob podaji prošnje. Osebni razgovor je sicer tudi po 45. členu ZMZ namenjen pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, vendar pa ne iz navedb tožnika ne iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, katera dejstva so bila na podlagi ZMZ po razgovoru ob podaji prošnje napačno ali nepopolno ugotovljena prav zaradi neoprave osebnega razgovora in bi jih tožnik torej navedel na opravljenem osebnem razgovoru - torej katerih za odločitev upoštevnih in pomembnih dejstev na opravljenem razgovoru ob podaji prošnje ni mogel navesti ali da se do njih ni mogel opredeliti. Zato ni izkazano, da bi opustitev izvedbe osebnega razgovora v nasprotju z določbo 45. člena ZMZ in naslednjimi lahko vplivala na odločitev v zadevi.

19. Vrhovno sodišče seveda pritrjuje stališču Ustavnega sodišča, da sta mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Vendar pa glede iz okoliščin konkretnega primera kot navedeno zgoraj ne izhaja, da bi tožnik kot mladoletni prosilec zaradi nezakonite opustitve izvedbe osebnega razgovora pri razgovoru ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito opustil navedbo kakšne od informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.

20. Glede na navedeno je pritožba utemeljena in ji je treba ugoditi, saj je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tožena stranka storila bistveno kršitev ZMZ, ki je vplivala na vsebino odločbe.

21. Ker je bil postopek pred toženo stranko pravilen in zakonit, je Vrhovno sodišče glede na okoliščine tega primera sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (79. člen ZUS-1), saj je treba za zakonito in pravilno odločitev ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. Postopek odločanja o prošnji tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito terja namreč de novo presojo okoliščin, ki so pomembne za odločitev v zadevi,7 in odločitev sodišča prve stopnje v sporu polne jurisdikcije, da se mu zagotovi učinkovito sodno varstvo v obravnavani zadevi. Glede na čas trajanja postopka, je treba upoštevati, da prosilec sedaj ni več mladoleten in tudi druge morebitne spremembe situacije v Siriji in drugih za odločitev pomembnih okoliščin. Ker sodišče na prvi stopnji dejanskega stanja samo ni ugotavljalo, teh vprašanj ne more razrešiti Vrhovno sodišče v tem pritožbenem postopku.

22. Glede na navedeno odločitev se do drugih vprašanj Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 21/2016 z dne 3. 2. 2016. 2 Absolutno bistvene kršitve upravnega postopka so določene v 237. členu ZUP, kar se upošteva tudi v upravnem sporu (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). 3 Tako glede oprave osebnega razgovora v postopkih odločanja o mednarodni zaščiti izrecno tudi sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-517/17, _Milkiyas Addis_, z dne 16. 7. 2020. 4 Tožnikovemu bratrancu je bil priznan status begunca iz razloga političnega prepričanja zaradi dejstva, da je mlad moški, ki izpolnjuje vse pogoje za vpoklic v služenje vojske v Siriji, str. 16 odločbe tožene stranke št. 2142-47/2015/13 (1212-15) z dne 29. 2. 2016. Tožnik razen splošnega sklicevanja na neenako obravnavanje ni pojasnil, zakaj bi bile navedene okoliščine za odločitev o njegovi prošnji bistvene oziroma pomembne. 5 Str. 4 odgovora na tožbo. 6 Vrhovno sodišče je v praksi že sprejelo stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin prosilca, sklep Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016. 7 V tretjem odstavku 46. člena Procesne direktive II je namreč določeno, da države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.