Jedro

Pri obravnavi prošenj mladoletnih prosilcev brez spremstva je potrebno upoštevati poseben položaj mladoletnikov v postopku in dati večji poudarek ugotavljanju objektivnih okoliščin glede stanja v izvorni državi, kot pa to velja v zadevah mednarodne zaščite odraslih prosilcev, pri čemer mora pristojni organ potrebne informacije zbrati po uradni dolžnosti, saj je pri mladoletnih prosilcih glede ugotavljanja relevantnih dejstev na njem večje breme kot pa to velja v siceršnjih postopkih mednarodne zaščite. Ugotovljene objektivne okoliščine je potrebno upoštevati ne le pri odločanju o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, temveč že pri opravi individualnega razgovora z mladoletnim prosilcem, saj je mogoče, da otroci niso v celoti seznanjeni s stanjem razmer v izvorni državi in niso zmožni celostno in popolno obrazložiti razlogov preganjanja, vse navedeno pa je potrebno upoštevati že pri oblikovanju in postavljanju vprašanj mladoletnim prosilcem, nato pa še pri vsebinski presoji njihovih odgovorov.

Upravno sodišče lahko prevzame razlago Vrhovnega sodišča, da gre za „en postopek“ oziroma za enoten postopek, in da je „z ZMZ predpisan tudi vrstni red presojanja izpolnjevanja pogoja za eno oziroma drugo obliko zaščite.“ Vendar pa „enoten postopek“ z vidika prava EU ne pomeni, da mora Upravno sodišče odpraviti celotno odločbo, četudi tožnik ne izpodbija pozitivne odločitve o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito, in da ne sme zadeve vrniti toženi s stranki v ponovno odločanje samo glede zavrnitve statusa begunca. Namen enotnega postopka, če ga je država članica EU imela uzakonjenega že po ureditvi azilnega prava pred uveljavitvijo Procesne direktive II, ni imel in še vedno nima nobene povezave s tem, da bi moralo Upravno sodišče odpraviti celotno odločbo v obravnavani situaciji.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-458/2015/23 (1312-12) z dne 1. 3. 2016 odpravi v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. alineje prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/11 in nadaljnji) v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ in 3. alinejo prvega odstavka 28. člena ZMZ ugodila prošnji mladoletnega tožnika, rojenega ... 1. 2001 v kraju Daraa, državljana Sirske arabske republike, za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite. Hkrati je odločila, da odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonom uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema osebne podatke tožnika iz njegove prošnje z dne 9. 12. 2015, in sicer, da je državljan Sirske arabske republike, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Njegovo zadnje prebivališče v izvorni državi je bilo v mestu Daraa, ... Izvorno državo je zapustil pred približno šestimi meseci in nato bival v Turčiji, Makedoniji, Republiki Srbiji in Republiki Hrvaški, dne 8. 12. 2015 pa je vstopil v Republiko Slovenijo. V izvorni državi je v kraju Daraa hodil 5 let v osnovno šolo, druge izobrazbe nima. Vojaškega roka ni služil. Tožnik je v postopku kot dokaz o svoji istovetnosti predložil potni listi Sirije, ki ga je tožena stranka na podlagi poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija sprejela za pristnega.

3. Tožena stranka navaja, da je tožnik pri podaji prošnje na vprašanje, iz katerega razloga zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, odgovoril, da je iz Sirske arabske republike pobegnil zaradi državljanske vojne. Pripadniki sirske vojske so bombardirali kraj, kjer živi, in bomba je padla v neposredno bližino njihove hiše. Imeli so srečo, da nihče od družinskih članov takrat ni umrl, brat pa je utrpel poškodbo leve rame. Opisani dogodek se je zgodil dve leti prej, preden je tožnik zapustil izvorno državo. Po tem dogodku so se odločili, da zapustijo Sirsko arabsko republiko in odidejo v Jordanijo. Nekaj časa so živeli tam, nato pa so se vrnili v Sirsko arabsko republiko. Po vrnitvi v izvorno državo ponoči niso mogli spati zaradi številnih strelov in eksplozij, elektriko so imeli le tri dni v tednu, vse je bilo zelo drago in ostali so brez šolanja ter zdravstvenih uslug. Med spopadi so se skrili v kletne prostore. Na vprašanje, ali je bil kdaj preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini, je tožnik odgovoril, da v izvorni državi iz teh razlogov ni bil preganjan. V nadaljevanju je povedal še, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo zaradi državljanske vojne med pripadniki sirske vojske in uporniki. V lastnoročni izjavi, ki jo je tožnik napisal pred podajo prošnje, je navedel, da prosi za mednarodno zaščito zaradi vojne, ki poteka v Siriji.

4. Tožena stranka pojasnjuje, da je iz formularja o prošnji za mednarodno zaščito razvidno, da je uradna oseba razgovor s tožnikom vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ in tožniku omogočila, da celovito predstavi dejstva in okoliščine preganjanja. Dodaja, da sprejem prošnje, kakršen je predpisan z ZMZ, ustreza tudi določbam v Procesni direktivi, ki se nanašajo na osebni razgovor.

5. Tožena stranka je na podlagi 34. člena ZMZ odločala v enotnem postopku in najprej presojala upravičenost za priznanje statusa begunca. Ugotovila je, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje, saj v postopku ni uveljavljal razlogov iz Ženevske konvencije (27. člen ZMZ), in sicer preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik je namreč pri podaji prošnje na vprašanje, ali je bil v izvorni državi kdaj preganjan zaradi navedenih razlogov, odgovoril nikalno. Ker ni navedel, da bi imel takšne težave v izvorni državi, v postopku torej ni navedel razloga za preganjanje. Tožena stranka ob tem ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje izključno na dejstvu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi državljanske vojske med sirskimi vladnimi silami in uporniki, zaradi česar zaključi, da pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje.

6. V nadaljevanju je tožena stranka presojala pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite ter se pri tem oprla na aktualne specifične informacije o izvorni državi tožnika. Ugotovila je, da v kraju Darraa, kjer je bival tožnik, potekajo oboroženi spopadi, raven vsesplošnega nasilja pa je tako visoka, da bi bil civilist zgolj zaradi svoje navzočnosti v državi izpostavljen resnični nevarnosti, ki ogroža njegovo življenje. Ob tem je med drugim navedla, da je iz poročil razvidno, da so vladne sile storile hude kršitve človekovih pravic in vojne zločine umora, ugrabitve, mučenja, posilstva in spolnega nasilja, novačenja in uporabe otrok v bojih ter napade na civiliste. Tožena stranka je na podlagi vseh pridobljenih informacij ugotovila, da bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada iz 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ, da o obstoju notranje zaščite ni mogoče govoriti in da ne obstaja del izvorne države, kjer ne bi bilo utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo iz 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ. Na podlagi navedenega je prošnji tožnika ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite.

7. Tožnik s tožbo odločbo tožene stranke izpodbija zgolj v delu, v katerem mu ni bil priznan status begunca, v preostalem delu, glede statusa subsidiarne zaščite, pa jo v celoti sprejema. Tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču pa predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna status begunca, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo delno odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca.

8. Tožnikov bistveni očitek se nanaša na dejstvo, da je tožena stranka različno obravnavala dva prosilca, in sicer tožnika in njegovega bratranca, ki sta sorodnika in oba prihajata iz iste države in iz iste province (Daraa). Njegovemu bratrancu je bil priznan status begunca, tožniku pa ne, čeprav se med seboj razlikujeta le po starosti. Tožnik je namreč mladoleten, njegov bratranec pa je star 20 let. 9. Absolutno bistveno kršitev postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi s tretjim odstavkom ZUS-1) vidi tožnik v tem, da mu ni bila dana možnost, da se celostno izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožena stranka s tožnikom namreč ni opravila osebnega razgovora iz 45. člena ZMZ, prav tako pa v okviru sprejema prošnje ni bil deležen posebne obravnave, kot to za ranljive osebe s posebnimi potrebami določa 15. člen ZMZ, in mu številna pomembna vprašanja niso bila postavljena. Glede na to, da je tožnik mladoletni prosilec brez spremstva, bi morala tožena stranka vse trditve in izpovedbe njegovega starejšega polnoletnega bratranca upoštevati tudi pri obravnavi tožnikove prošnje, pa tega ni storila in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zasliševanje v okviru sprejema prošnje je poleg tega potekalo s strani operativne osebe tožene stranke (v konkretnem primeru pred uradno osebo tožene stranke Ž.T.), ki v praksi ni oseba, ki bi imela pooblastilo za izdajo odločbe, zaradi česar sprejem prošnje ni potekal v skladu z določbami Postopkovne direktive II. Ta namreč v prvem odstavku 14. člena določa, da osebne razgovore vodi osebje organa za presojo; oseba, ki je vodila razgovor s tožnikom, pa ni uradna oseba organa za presojo, saj pooblastila za presojo nima in je tudi odločbo kasneje izdala druga oseba. Tožnik ob tem opozarja tudi na očitno razliko in neenako obravnavo v primerjavi z njegovim bratrancem, saj je bil osebni razgovor z njegovim bratrancem opravljen, čeprav je tudi on pri podaji prošnje povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan iz razlogov po 27. členu ZMZ. Šele naknadno, v okviru osebnega razgovora, pa je nato podrobno pojasnil, da mu v Siriji zaradi polnoletnosti grozi vpoklic v vojsko in da je ogrožen kot sunit. Tožnik zaradi opustitve osebnega razgovora te možnosti ni imel, prav tako pa je iz njegovih odgovorov razvidno, da kot mladoletni otrok večinoma govori o bombah in sploh ne ve točno, kdo se v Siriji med seboj spopada, odgovori njegovega starejšega bratranca pa so bolj konkretni in razmišljujoči. 10. Iz odločb, ki so bile izdane tožniku in njegovemu bratrancu, je razvidno, da sta prosilca v Slovenijo pripotovala skupaj in navedla sta tudi osebne podatke drug drugega, zaradi česar je nedopustno, da se tožena stranka (če ob sprejemu prošnje uradna oseba ni vedela za vsebino razgovora z bratrancem), ni naknadno seznanila s tem in tožnika ni še dodatno zaslišala ter pri izdaji odločbe upoštevala še izpovedbe bratranca. Izpodbijane odločbe po mnenju (pri)tožnika tudi ni mogoče preizkusiti, saj odločba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj sta bili izrečeni dve različni oziroma kontradiktorni odločitvi.

11. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja tožnik navaja, da je tožena stranka prezrla, da mu v Siriji grozi priključitev sirski vojski oziroma novačenje za boj s strani uporniških skupin, prav tako pa mu ravno zaradi tega, ker je Sirijo zapustil preden je dopolnil 18 let, ob vrnitvi grozi zaporna kazen zaradi izogibanja vojaškemu roku. V odločbi, ki je bila izdana bratrancu, tožena stranka celo sama priznava, da so moški in dečki, starejši od 14 let, v Darii že bili pozvani s strani ISIS-a, da se prijavijo lokalni policiji. Tožnikov odhod bo lahko Sirska država interpretirala na način, da se je s pobegom izognil vpoklicu v vojsko in da je njegovo politično prepričanje proti režimu, tožena stranka pa bi morala prepoznati, da tožniku v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega režima, pa tega ni storila. Obenem je ostalo neraziskano tudi dejstvo, ali je mladoletnik po veroizpovedi sunit ali šiit in je ob tem potrebno v celoti upoštevati trditve, ki jih je s tem v zvezi podal njegov bratranec.

12. Nazadnje tožnik zatrjuje, da je tožena stranka v celoti prezrla temeljno načelo, ki velja v primeru, ko gre za prosilca brez spremstva, in sicer načelo največje otrokove koristi. Nedvomno je v skladu z navedenim načelom, da se mu podeli status begunca, ne pa zgolj status subsidiarne zaščite do leta 2019, da lahko začne novo poglavje v svojem življenju.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov, kot izhajajo iz tožbe, zato navedbe tožnika v celoti prereka in vztraja pri izdaji izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Tožba je utemeljena.

15. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke v delu, s katerim je bila tožniku zavrnjena prošnja za status begunca, saj tožnik izrecno izpodbija le del, ki se nanaša na nepriznanje statusa begunca.

16. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Sirske arabske republike, rojen 8. 1. 2001 v kraju Daara, kjer je tudi prebival, preden je zapustil izvorno državo, in da je v Republiko Slovenijo prišel skupaj z bratrancem M.F., brez ostalih sorodnikov. Prav tako ni sporno, da je bil M.F. z odločbo 2142-457/2015/13 (1312-15) z dne 29. 2. 2016 priznan status begunca, in sicer iz razloga, ker obstaja nevarnost, da bi bil zaradi svoje starosti (20 let) vpoklican v sirsko vojsko in ga država pred preganjanjem ne bi zaščitila.

17. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik ob podaji prošnje dne 9. 12. 2015 star 14 let, v smislu 20. točke prvega odstavka 3. člena ZMZ pa ga je mogoče šteti za mladoletnika brez spremstva, saj se je na ozemlju Republike Slovenije ob prihodu nahajal brez staršev ali zakonitih zastopnikov.

18. Tožnik po presoji sodišča utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki jo je tožena stranka storila s tem, ko z njim ni opravila osebnega razgovora. ZMZ namreč v 45. členu določa, da pristojni organ pred sprejetjem odločitve s prosilcem individualno opravi osebni razgovor, pri čemer v zvezi z mladoletniki še posebej določa, da obravnavanje v postopku upošteva njihovo starost, stopnjo njihovega duševnega razvoja in sposobnost razumeti pomen postopka. Opravo osebnega razgovora lahko pristojni organ opusti le v izrecno določenih primerih, ki jih zakon našteva v 46. členu, in sicer, če lahko pristojni organ na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, prošnji ugodi, če lahko prošnjo v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrne na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, če gre za prosilca, ki ne more samostojno sodelovati v postopku (19. člen ZMZ) ali če se prošnja obravnava v okviru dublinskega postopka in postopkov po konceptu nacionalne, evropske varne tretje države ali države prvega azila. V obravnavani zadevi za takšne primere ne gre.

19. Tožnikova prošnja tako ni bila zavrnjena kot očitno neutemeljena, ni bila obravnavana v okviru dublinskega postopka ali po konceptu nacionalne, evropske varne tretje države oziroma države prvega azila, niti za tožnika ni bilo ugotovljeno, da zaradi duševne ali druge motnje oziroma bolezni ali drugih razlogov ne bi mogel samostojno sodelovati v postopku (19. člen ZMZ), zato tožena stranka podlage za opustitev osebnega razgovora po 2., 3. ali 4. alineji prvega odstavka 46. člena ZMZ ni imela. Tožena stranka je tožniku sicer priznala status subsidiarne zaščite, vendar pa mu statusa begunca ni priznala, zaradi česar ni mogoče šteti niti, da je bilo tožnikovi prošnji ugodeno in da bi tožena stranka opravo osebnega razgovora lahko opustila na podlagi 1. alineje prvega odstavka 46. člena ZMZ. Takšna razlaga navedenega določila je potrebna tudi zaradi upoštevanja načela posrednega učinka določb Direktive 2013/32/EU (Procesna direktiva II),(1) ki v času odločanja v slovenski pravni red še ni bila prenesena, a se je rok za njeno implementacijo že iztekel in je sodišče tako zavezano nacionalne določbe razlagati kolikor je to mogoče v skladu z njenim besedilom in namenom zato, da se doseže njen učinek.(2) Procesna direktiva II v 14(2)(a). členu tako predvideva, da se osebni razgovor lahko opusti le v primeru, ko je mogoče na podlagi dokazov izdati ugoditveno odločbo glede statusa begunca, ne pa tudi v primeru, ko se prosilcu podeli status subsidiarne zaščite. Določbo 1. alineje prvega odstavka 46. člena ZMZ je zato po presoji sodišča potrebno razlagati v smislu, da je opustitev osebnega razgovora mogoča le, ko pristojni organ lahko na podlagi dokazov prošnji prosilca ugodi in mu prizna status begunca, ne pa tudi, če mu je zavrnjena prošnja za status begunca in priznan status subsidiarne zaščite. Ker v obravnavanem primeru tožniku statusa begunca po oceni tožene stranke ni bilo mogoče priznati, zakonske podlage za opustitev osebnega razgovora ni bilo.

20. Tožena stranka v izpodbijani odločbi opustitev oprave osebnega razgovora sicer utemeljuje s tem, da je uradna oseba postopek vložitve prošnje vodila tako, da je to ustrezalo bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ, da je bilo prosilcu omogočeno, da celovito predstavi dejstva in okoliščine preganjanja, in da je sprejem prošnje ustrezal določbam Procesne direktive glede osebnega razgovora, vendar pa sodišče takšnemu stališču ne more pritrditi in posplošeno sklicevanje tožene stranke na spoštovanje procesnih garancij zavrača. Sodišče na tem mestu najprej pojasnjuje, da Procesna direktiva II sicer resda ne ločuje med izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo prosilec poda ob podaji prošnje (prvi odstavek 43. člena ZMZ), in osebnim razgovorom, izvedbo katerega zahteva 45. člen ZMZ, vendar pa ob tem ne gre spregledati, da Procesna direktiva II v 5. členu določa tudi, da lahko države članice sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standarde v zvezi s postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, če so ti standardi združljivi s to direktivo. Slovenski zakonodajalec je z veljavnim ZMZ predvidel tako pridobitev izjave prosilca o razlogih za vložitev prošnje (prvi odstavek 43. člena ZMZ), kot tudi nadaljnjo opravo osebnega razgovora (46. člen ZMZ), in je prosilca torej postavil v ugodnejši položaj v primerjavi z ureditvijo sekundarnega prava EU, saj ima dvakrat možnost izjaviti se o razlogih, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. To je razvidno tudi iz določbe 23. člena ZMZ, ki določa, da uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito med drugim upošteva tako podatke in izjavo iz prošnje (1. alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ), kot tudi informacije, pridobljene v osebnem razgovoru (2. alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ). Osebnega razgovora s prosilcem torej ob upoštevanju veljavne slovenske zakonodaje ni mogoče opuščati s posplošenim sklicevanjem na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega prava EU, temveč je potrebno v izogib procesni kršitvi zakona osebni razgovor opraviti vselej, ko ne gre za primere iz 46. člena ZMZ. Navedeno velja še posebej, ko gre za mladoletnega prosilca brez spremstva, ki ima glede na obstoječo slovensko in evropsko ureditev zagotovljen poseben položaj in so v ospredje postavljene njegove največje koristi (prvi odstavek 16. člena ZMZ in šesti odstavek 25. člena Procesne direktive II), kar je potrebno upoštevati tudi pri opravi osebnega razgovora, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

21. Tožnik upravičeno izpostavlja, da bi mu morala biti kot mladoletniku brez spremstva, ki ga zakon uvršča med kategorijo ranljivih oseb s posebnimi potrebami, zagotovljena ne le posebna nega in skrb, temveč tudi posebna obravnava (prvi odstavek 15. člena ZMZ), v postopku pa bi mu bilo potrebno zagotoviti sodelovanje na način, ki je primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja (tretji odstavek 16. člena ZMZ). Glavno vodilo v postopku bi moralo biti načelo največje otrokovih koristi (16. člen ZMZ in 24. člen Listine EU o temeljnih pravicah), ki mora biti pri mladoletnikih sicer upoštevano tudi pri materialnopravni presoji izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca.(3)

22. Kljub temu, da Konvencija iz leta 1951 (niti slovenski ZMZ) ne vsebuje posebnega določila za mladoletne osebe in definicija begunca velja za vse osebe, ne glede na starost,(4) sodišče poudarja, da je treba prošnje mladoletnikov in postopke v zvezi z njimi prilagoditi njihovi starosti ter stopnji duševnega razvoja, prav iz tega razloga pa je potrebno v postopku dati večji poudarek ugotavljanju objektivnih okoliščin glede stanja v izvorni državi, kot je to potrebno pri prošnjah odraslih prosilcev. Tako že Priročnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev(5) navaja, da je treba v primeru, če mladoletna oseba še ni dosegla zadovoljive stopnje zrelosti, da bi lahko ugotovili utemeljen strah pred preganjanjem kot pri odrasli osebi, bolj upoštevati objektivne dejavnike (217. odstavek), glede oseb, mlajših od 16 let, pa Priročnik navaja, da navadno veljajo za nezadostno zrele, da bi se lahko utemeljeno bale preganjanja (215. odstavek). Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o status beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009(6) nadalje predvidevajo posebno obravnavo prošenj v primerih, ko gre za mladoletne prosilce, in navajajo, da je potrebno pri presoji izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca upoštevati tako starost prosilca, kot tudi posebne pravice, ki so mu zagotovljene kot otroku, njegovo stopnjo razvoja ter njegovo poznavanje razmer v izvorni državi.(7) Pri presoji utemeljenega strahu pred preganjanjem je potrebno upoštevati tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, pravilna analiza pa zahteva aktualno presojo in poznavanje okoliščin v izvorni državi, ki se nanašajo na otroke. V primerih, ko je otrok nezmožen izraziti strah, mora pristojni organ ne glede na njegov strah napraviti objektivno oceno tveganja, ki bi mu bil otrok izpostavljen, to pa bo zahtevalo presoj dokazov iz širokega nabora virov, vključno s specifičnimi informacijami o izvorni državi, ki se nanašajo na otroke.(8) Smernice UNHCR št. 8 glede postopka odločanja o prošnjah mladoletnih prosilcev navajajo, da bi morale pri odločanju o mednarodni zaščiti za mladoletnike veljati posebne procesne in dokazne garancije, tako da bi imeli pristojni organi večje breme dokazovanja, kot to velja v primerih, ko ne gre za mladoletnika, to pa še posebej velja, če gre za mladoletnika brez spremstva. Kadar otrok ni zmožen popolno utemeljiti svoje prošnje, mora pristojni organ odločitev sprejeti na podlagi vseh znanih okoliščin, pri čemer bo morda potrebna bolj široka uporaba načela, po katerem je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Glede na to, da so lahko otroci le delno seznanjeni s stanjem razmer v izvorni državi ali so nezmožni obrazložiti razloge preganjanja, se mora v takšnih primerih pristojni organ še posebej potruditi pri zbiranju relevantnih informacij o izvorni državi in drugih potrebnih dokazov.(9) Tudi iz 8.6 odstavka Smernic UNHCR glede načel in postopkov pri prošnjah za mednarodno zaščito mladoletnih prosilcev brez spremstva(10) izhaja, da je treba pri presoji elementov prošnje mladoletnih prosilcev brez spremstva posebno pozornost nameniti okoliščinam, kot so otrokova stopnja razvoja, njihova ranljivost ter možnost omejenega zavedanja stanja razmer v izvorni državi. Smernice pa navajajo tudi, da bo morda potrebno pri presoji prošenj mladoletnih prosilcev brez spremstva dati večji poudarek določenim objektivnim dejstvom in na podlagi slednjih presoditi, ali se lahko domneva, da ima otrok utemeljen strah pred preganjanjem.

23. Primerjalno-pravno Smernice za obravnavo prošenj mladoletnih prosilcev v Veliki Britaniji(11) v zvezi z zbiranjem dokaznega gradiva določajo, da je potrebno pri presoji prošenj otrok med drugim upoštevati tudi objektivne informacije o izvorni državi, pa tudi dokaze, zbrane iz drugih virov, kot so na primer informacije družinskih članov prosilca (odstavek 13.1), Smernice za obravnavo prošenj mladoletnih prosilcev v ZDA(12) pa, da sicer dokazno breme za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito v primeru mladoletnih prosilcev ostaja na prosilcu, vendar pa se mora pristojni organ potruditi in zbrati čim več objektivnih dokazov, da lahko prošnjo ustrezno ovrednoti (III. oddelek, pravna analiza prošnje, odstavek (a)).

24. Ustavno sodišče RS je že v odločbi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 odločilo, da „mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca“ (odstavek 18) in če to velja na splošno v zadevah mednarodne zaščite, potem še toliko bolj velja v zadevah, ko so prosilci mladoletni.

25. Glede na vse predstavljeno je potrebno torej pri obravnavi prošenj mladoletnih prosilcev brez spremstva upoštevati poseben položaj mladoletnikov v postopku in dati večji poudarek ugotavljanju objektivnih okoliščin glede stanja v izvorni državi, kot pa to velja v zadevah mednarodne zaščite odraslih prosilcev, pri čemer mora pristojni organ potrebne informacije zbrati po uradni dolžnosti, saj je pri mladoletnih prosilcih glede ugotavljanja relevantnih dejstev na njem večje breme kot pa to velja v siceršnjih postopkih mednarodne zaščite. Ugotovljene objektivne okoliščine je potrebno upoštevati ne le pri odločanju o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, temveč že pri opravi individualnega razgovora z mladoletnim prosilcem, saj je mogoče, da otroci niso v celoti seznanjeni s stanjem razmer v izvorni državi in niso zmožni celostno in popolno obrazložiti razlogov preganjanja, vse navedeno pa je potrebno upoštevati že pri oblikovanju in postavljanju vprašanj mladoletnim prosilcem, nato pa še pri vsebinski presoji njihovih odgovorov.

26. Sodišče ugotavlja, da so bila v obravnavanem primeru tožniku ob sprejemu prošnje postavljena le standardna in splošna vprašanja, zaradi česar ni sprejemljiva obrazložitev tožene stranke, da je vodenje postopka vložitve prošnje potekalo tako, da je bilo zadoščeno bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ in Procesne direktive II, ter da je bilo prosilcu omogočeno, da celovito predstavi dejstva in okoliščine preganjanja. Glede na formulacijo postavljenih vprašanj ni mogoče reči, da je tožena stranka mladoletnemu tožniku zagotovila posebno obravnavo in vodenje postopka prilagodila njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja, saj so mu bila postavljena enaka vprašanja, kot so sicer postavljena odraslim prosilcem za mednarodno zaščito, po presoji sodišča pa so povsem utemeljeni tudi tožbeni pomisleki, da tožnik vprašanj ni razumel in da je povsem mogoče, da tožnik ravno zaradi svoje mladoletnosti pravzaprav niti ne ve natančno, kakšna je dejanska situacija v Siriji. Mladoletni tožnik je bil tako sicer vprašan, ali je bil Siriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, in je na vprašanje odgovoril nikalno, vendar pa tožba upravičeno izpostavlja, da je bilo enako vprašanje zastavljeno tudi njegovemu bratrancu, ki je star 20 let, pa je tudi on ob sprejemu prošnje odgovoril, da v izvorni državi ni bil preganjan, šele naknadno pa je nato v okviru osebnega razgovora pojasnil, da mu v Siriji zaradi polnoletnosti grozi vpoklic v vojsko. Tožnik je bil vprašan tudi, ali ga je kdaj kdo novačil, da se pridruži kakšni skupini, udeleženi v vojni, in je na to odgovoril nikalno, a sodišče glede tega pripominja, da je povsem mogoče, da v preteklosti do novačenja še ni prišlo, kar pa ne izključuje možnosti, da do tega ne bo prišlo v prihodnosti. Tožena stranka bi morala ob upoštevanju dejstva, da gre za mladoletnega prosilca brez spremstva, sama zbrati vse potrebne informacije o objektivnih okoliščinah glede stanja v izvorni državi in te upoštevati že pri opravi individualnega razgovora s tožnikom ter pri oblikovanju vprašanj zanj. Pri tem bi morala v obravnavanem primeru med drugim, kot to upravičeno izpostavlja tožnik, dati poseben poudarek problematiki novačenja mladoletnikov za potrebe Sirske vojske, kar je lahko podlaga za podelitev statusa begunca, glede na to, da že iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 8, četrti odstavek) izhaja ugotovitev tožene stranke, da prihaja v Siriji do novačenja in uporabe otrok v bojih, navedeno pa dodatno potrjuje tudi obrazložitev odločbe št. 2142-457/2015/13 (1312-15) z dne 29. 2. 2016 za prosilca M.F., ki jo je tožnik priložil tožbi v predmetnem upravnem sporu, da so bili v Dari (od koder prihaja tožnik) in na drugih območjih pod nadzorom Dash (ISIS) vsi moški in dečki, starejši od 14 let, pozvani, da se prijavijo na lokalni policiji pod grožnjo stroge kazni. Tožena stranka bi morala tako preveriti vse razpoložljive informacije glede stanja v izvorni državi in šele nato oceniti, ali je mogoče ob upoštevanju vseh ugotovljenih objektivnih okoliščin šteti, da je pri tožniku podan utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov po Ženevski konvenciji in je zato upravičen do priznanja statusa begunca.

27. Sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je tožena stranka storila bistveno kršitev postopka, ker s tožnikom ni opravila osebnega razgovora, ki ga zahteva 46. člen ZMZ, niti tožniku ni dala možnosti, da se v postopku celostno izjavi, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (2. točka drugega odstavka 27. člena ZUS-1), zaradi česar je bilo treba tožnikovi tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

28. Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj so bila zaradi pomanjkljivo izvedenega postopka v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

29. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka s tožnikom opraviti osebni razgovor, v katerem mu bo kot mladoletniku zagotovila posebno obravnavo in mu v postopku omogočila sodelovanje na način, ki bo primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja, ob tem pa bo morala upoštevati, da tožnik kot mladoletnik morebiti ne bo zmožen samostojno izraziti utemeljenega strahu oziroma navesti pravno relevantnih dejstev za priznanje statusa begunca, zaradi česar mu bo treba postavljati konkretna in razumljiva vprašanja, ki bodo prilagojena njegovi osebnosti. Tožena stranka bo morala pri opravi osebnega razgovora tudi bolj kot pri prošnjah odraslih prosilcev dati poudarek objektivnim okoliščinam glede stanja v izvorni državi, ki jih bo morala skladno s prvim odstavkom 22. člena ZMZ ugotoviti po uradni dolžnosti, na podlagi zbranih informacij pa nato opraviti celovito presojo o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezana (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

30. Sodišče je tožbi ugodilo tako, da je odpravilo samo tisti del izpodbijane odločbe, ki smiselno pomeni zavrnitev prošnje za status begunca in je samo v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Do te odločitve je sodišče prišlo na naslednji podlagi:

31. Tožnik je izrecno izpodbijal samo del odločbe, kjer mu ni bil priznan status begunca in je navedel, da v preostalem delu odločbo v celoti sprejema (točka I na strani 2 tožbe) in je v tožbenem predlogu, glede na to, da sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije o statusu begunca, predlagal, da sodišče tožbi ugodi ter delno odpravi odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca. Po določbi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 za takšen tožbeni predlog ni zakonske ovire. Zakonodajalec pa je izrecno določil, da sodišče v upravnem sporu presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). To pomeni, da ima tožnik upravičeno in legitimno pričakovanje, da je odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite pravnomočna. Pravnomočnost je ustavna kategorija, saj določilo 158. člena Ustave določa, da »je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom.« Zato mora v konkretnem primeru sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je primer in postopek, po katerem Upravno sodišče mora odpraviti celotno odločbo v zadevi mednarodne zaščite, tudi če tožnik ne izpodbija pozitivne odločitve o subsidiarni zaščiti, določen z zakonom.

32. V zvezi s tem vprašanjem sodna praksa ni povsem ustaljena. Vrhovno sodišče je sklepu v zadevi I Up 107/2014 z dne 20. 3. 2014 (odst. 10) odločilo, da »če prosilec izpodbija odločbo, s katero mu je bila priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), mora sodišče, če tožbi ugodi, odločbo azilnega organa odpraviti v celoti, torej tudi v delu že priznane subsidiarne zaščite.« Drugače od tega stališča pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v sklepu v zadevi I Up 52/2014 z dne 14. 2. 2014, v kateri je tožena stranka priznala status subsidiarne zaščite tožniku, Upravno sodišče pa je tožbo tožnika zavrnilo. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi tega sklepa povzelo, da je tožena stranka »z izrekom odločbe smiselno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje statusa begunca« in da tožnik dela odločbe, s katerim mu je bila priznana subsidiarna zaščita ne izpodbija, ampak da jo izpodbija samo v obsegu, v katerem mu ni bil priznan status begunca. Vrhovno sodišče je sodbo Upravnega sodišča razveljavilo, odločbo tožene stranke pa odpravilo s konkretnimi napotki, kako mora tožena stranka v ponovnem postopku obravnavati prošnjo za status begunca in je ob tem »poudarilo, da je treba v primeru, če bi tožena stranka ugotovila, da tožniku ne gre mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, smiselno upoštevati načelo 81. člena ZUS-1, da mu njegova (pri)tožba ne more biti v škodo, in mu priznati mednarodno zaščito v obliki in trajanju, kot mu je bila priznana z v tem upravnem sporu odpravljeno odločbo« (odstavek 20). Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 56/2014 z dne 14. 2. 2014. 33. Glede na upoštevanje sistema večstopenjskega sojenja Upravno sodišče ni v položaju, da bi razreševalo morebitne razlike v interpretacijah instančnega sodišča in tudi ne, da bi na podlagi zakona skrbelo za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih); mora pa v konkretnem primeru podati takšno razlago zakona, da bo ta skladna s pravom EU, pri čemer je Upravno sodišče pri tovrstni razlagi zakona avtonomno tudi glede na zgornja stališča Vrhovnega sodišča, ker nobeno od omenjenih interpretacij Vrhovnega sodišča ne izhaja iz prava EU, čeprav tožena stranka in sodišča v tovrstnih primerih izvajajo pravo EU. To pa ne pomeni, da Upravno sodišče pri izpeljavi pravu EU skladne interpretacije zakona ne bo upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča iz omenjenih dveh interpretacij, ki temeljita zgolj na uporabi prava na ravni ZMZ in ZUS-1. Upravno sodišče meni, da je pravu EU skladno interpretacijo obravnavanega pravnega vprašanja mogoče dati brez, da bi sodišče prekinilo postopek in postavilo vprašanje za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU. Upravno sodišče ima glede tega diskrecijo in polno avtonomijo(13) tudi v razmerju do morebitnih stališč Vrhovnega sodišča o tem istem pravnem vprašanju(14) in za Upravno sodišče tako ne veljajo standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Ferreira da Silva.(15)

34. Upravno sodišče ne vidi konflikta s pravom EU v stališču Vrhovnega sodišča, da se mednarodna zaščita uresničuje prek dveh oblik in sicer statusa begunca in subsidiarne zaščite in da ima prosilec en zahtevek in ne dva zahtevka. Ravno tako Upravno sodišče ne vidi nepremostljivega konflikta med pravom EU in stališčem, da pristojni organ v izreku ne odloči posebej o vsaki posamezni obliki pravice do mednarodne zaščite;(16) čeprav ne more pa biti nobenega dvoma, da bi bilo najbolj enostavno in ne bi prihajalo do tovrstnih pravnih zapletov, če bi tožena stranka v izreku odločbe posebej odločila o prošnji za status begunca in o prošnji za subsidiarno zaščito, na kar je Upravno sodišče opozorilo že v sodbi v zadevi I U 1474/2013-26 z dne 24. aprila 2014. 35. Nadalje Upravno sodišče tudi lahko sprejema stališče Vrhovnega sodišča, ki ugotavlja, da ZMZ ureja „dve oblike ene pravice – pravice do mednarodne zaščite.“(17) Zgolj z vidika terminologije, ki jo uporablja Kvalifikacijska direktiva II, sicer ne gre za pravico do mednarodne zaščite ali za pravico do statusa begunca ali subsidiarne zaščite, ampak „mednarodna zaščita pomeni status begunca in subsidiarne zaščite“ (člen 2(a) Kvalifikacijske direktive II), pri čemer „status begunca pomeni priznanje /.../ osebe kot begunca“ (člen 2(e) Kvalifikacijske direktive II), med tem ko „status subsidiarne zaščite pomeni priznanje osebe /.../ kot osebe upravičene do subsidiarne zaščite“ (člen 2(g) Kvalifikacijske direktive II). Z vidika Kvalifikacijske direktive II je torej o pravici do mednarodne zaščite mogoče govoriti v smislu, da če prosilec izpolnjuje določene pogoje za določeno obliko mednarodne zaščite, potem je takšna zaščita sodno iztožljiva „pravica“.

36. Z vidika primarnega prava EU pa ni dvoma, da je azil ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije o statusu beguncev „pravica“, ker to določa 18. člen Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Vendar pa subsidiarna oblika mednarodne zaščite nima statusa pravice v Listini, s čimer se začenjajo relevantne razlike med obema oblikama zaščite, ki so pomembne za razrešitev obravnavanega vprašanja.

37. Nedvomno imajo status „pravic“ upravičenja, ki izvirajo iz podeljenega statusa begunca in subsidiarne zaščite,(18) pri čemer se ta upravičenja razlikujejo glede na to, ali gre za status begunca, ali za status subsidiarne zaščite. Status begunca je s tega vidika bolj ugoden od statusa subsidiarne zaščite v več upravičenjih. To je torej naslednja pomembna razlika med statusom begunca in subsidiarno zaščito, zaradi česar gre za dva različna pravna instituta.

38. Tudi pogoji za priznanje statusa begunca se razlikujejo od pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, kajti oseba je lahko upravičena do subsidiarne zaščite, če ne izpolnjuje pogojev (iz 10. člena Kvalifikacijske direktive II oziroma 27. člena ZMZ) za status begunca. Tudi Sodišče EU v sodbi v zadevi M.M. izpostavlja, da „priznanje statusa begunca in priznanje statusa subsidiarne zaščite ne zahteva izpolnjevanja istih pogojev, saj je narava pravic, povezanih s tema statusoma, različna.“(19)

39. Upravno sodišče lahko prevzame razlago Vrhovnega sodišča, da gre za „en postopek“ oziroma za enoten postopek, in da je „z ZMZ predpisan tudi vrstni red presojanja izpolnjevanja pogoja za eno oziroma drugo obliko zaščite.“(20) Vendar pa „enoten postopek“ z vidika prava EU ne pomeni, da mora Upravno sodišče odpraviti celotno odločbo, četudi tožnik ne izpodbija pozitivne odločitve o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito, in da ne sme zadeve vrniti toženi s stranki v ponovno odločanje samo glede zavrnitve statusa begunca. Namen enotnega postopka, če ga je država članica EU imela uzakonjenega že po ureditvi azilnega prava pred uveljavitvijo Procesne direktive II, ni imel in še vedno nima nobene povezave s tem, da bi moralo Upravno sodišče odpraviti celotno odločbo v obravnavani situaciji. Četudi Procesna direktiva I(21) enotnega postopka še ni predpisala,(22) pa je bil že takrat namen enotnega postopka, če ga je država članica predpisala, v tem, da se celovito obravnavajo dejstva in čim bolj učinkovito obravnava obe prošnji, kar vključuje tudi učinkovito varstvo procesnih garancij prosilca tako glede statusa begunca kot tudi subsidiarne zaščite.(23) V tem kontekstu ne gre za enoten status (uniform status), temveč za enoten postopek (single procedure).(24)

40. Z razliko od Procesne direktive I, ki je veljala v času nastanka omenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča, je namen „enotnega postopka“, ki je v Procesni direktivi II predpisan in ta ko ne gre več samo za harmonizacijo prava EU na ravni minimalnih standardov, ampak gre za harmonizacijo na ravni skupnih standardov, izrecno določen v uvodni izjavi št. 11. Ta pravi, /.../ „da bi zagotovili izčrpno in učinkovito oceno potreb po mednarodni zaščiti v smislu Direktive 2011/95 /.../ glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, bi moral okvir Unije za postopke priznavanja ali odvzema mednarodne zaščite temeljiti na konceptu enotnega postopka.“ Namen enotnega postopka je torej izčrpno v smislu celovite obravnave čim bolj učinkovito obravnavati prošnje za mednarodno zaščito in sicer na način, da „organ za presojo najprej presodi, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za status begunca, in če jih ne, presodi, ali so upravičeni do subsidiarne zaščite“ (člen 10(2) Procesne direktive II). ZMZ s temi določbami ni v nasprotju, saj predvideva enoten postopek (1. alineja prvega odstavka 7. člena ZMZ), tako da organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite (34. člen ZMZ).

41. V sklepu v zadevi I Up 107/2014 Vrhovno sodišče navaja, da če sodišče prve stopnje odpravi odločbo tožene stranke samo v zavrnilnem delu, potem bi lahko nastala „nezakonita situacija“, da je tožniku pravnomočno priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, hkrati pa bi bil tožnik prosilec za priznanje mednarodne zaščite v obliki begunca.(25) V zvezi s tem je pomembno, da nezakonite situacije ni povzročil tožnik, ampak tožena stranka, ki v konkretnem primeru ni pravilno obravnavala pogojev za status begunca, zato nezakonito ravnanje tožene stranke ne more biti v škodo tožniku. Poleg tega takšne situacije „prenehanja“ statusa subsidiarne zaščite pravo EU pa tudi ZMZ ne predvidevata, ampak status subsidiarne zaščite upravičencu preneha oziroma je upravičenec od tega izključen samo v skladu z določbami poglavja V. Kvalifikacijske direktive II, kajti pravni koncepti varnih držav iz III oddelka Poglavja III Procesne direktive II se ne nanašajo na tisto državo, ki odloča o prošnji, ampak na države, iz katere ali preko katerih je prosilec potoval. 42. Nadalje bi pri razreševanju obravnavanega pravnega vprašanja sklicevanje na omenjeno „nezakonito situacijo“ vodilo do dvojne neučinkovitosti prava EU. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom lojalne razlage prava EU (člen 4(3) PEU) in tudi v nasprotju z učinkovitim varstvom pravic strank v azilnih postopkih.

43. Kar zadeva lojalno razlago prava EU in načelo „effet utile“, bi sklicevanje na omenjeno „nezakonito situacijo“ lahko vodilo do tega, da bi pristojni organ večkrat poenostavljeno obravnaval prošnjo za mednarodno zaščito z vidika statusa begunca, računajoč, da bo praksa odprave celotne odločbe in s tem poslabšanje položaja tožnika, ki bi s tem izgubil status subsidiarne zaščite v zameno za pridobitev bistveno slabšega statusa prosilca za mednarodno zaščito, odvračala tožnike, da bi uveljavljali pravno sredstvo zoper odločbe tožene stranke. Na ta način organ ne bi učinkovito izvrševal določb prava EU o statusu beguncev.

44. Ob tem pa bi takšna razlaga vodila tudi do pomembno okrnjene pravice beguncev do učinkovitega pravnega sredstva, ki je splošno pravno načelo v pravu EU, opredeljeno v 47. členu Listine, in ki ima svoj odraz v 46. členu Procesne direktive II, ki ureja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sekundarno pravo EU sicer ne ureja izrecno, ali mora pristojni organ posebno odločitev sprejeti za status begunca, če je ta zavrnjen in posebno odločitev za status subsidiarne zaščite, če je temu ugodeno. Določilo člena 10(2) Procesne direktive II določa, da države članice zagotovijo, da „odločba o zavrnitvi prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite vsebuje obrazložitev /.../. Določilo 46 (1)(a) člena Procesne direktive II pa določa, da države zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite.“ Ker bi bilo z interpretacijo oziroma ureditvijo, po kateri bi moralo Upravno sodišče v takih primerih odpraviti celotno odločbo, bistveno poseženo v pravico iz 47. člena Listine ter 46. člena Procesne direktive II, poseg pa ni predpisan s pravom EU in tudi ni potreben oziroma nujen, poleg tega pa tudi ne ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (člen 52(1) Listine), je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Če bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za statusa begunca, bo morala uporabiti ustrezna pravna sredstva, da bo tožniku s priznanjem status begunca prenehala subsidiarna zaščita.

45. Zgornja razlaga z vidika prava EU tako pripelje do zaključka, da mora sodišče zaradi prava EU v takem primeru delno ugoditi tožbi in samo v zavrnilnem delu vrniti zadevo v ponovno odločanje; poleg tega zaradi prava EU tudi ni mogoče reči, da je postopek in primer, ko pravnomočno razmerje preneha, predpisan z zakonom (158. člen Ustave). To pomeni, da se Upravno sodišče s to razlago pridružuje stališču Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 56/2014 in I Up 52/2014 v delu, kjer je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi smiselno uporabo 81. člena ZUS-1.(26) opomba (1) : Uradni list EU, L 180, 29. 6. 2013. opomba (2) : Rok za implementacijo Procesne direktive II se je iztekel dne 20. 7. 2015 (prvi odstavek 51. člena Procesne direktive II), sodišče pa se je o posrednem učinku navedene direktive v svojih odločbah že večkrat izreklo, na primer v sodbah I U 1831/2015-6 z dne 6. 1. 2015, I U 7/2016 z dne 13. 1. 2016 in I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016. Tako je navedlo, da posredni učinek direktive pomeni, da morajo sodišča ne glede na to, ali je bilo nacionalno pravilo sprejeto pred ali po uveljavitvi direktive, nacionalno določbo razlagati kolikor je mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive zato, da se doseže njen učinek. To načelo pa ni brez omejitev, kajti sodišče zaradi tega načela ni obvezano odločati v nasprotju z zakonom, to pomeni v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, kot sta pravna varnost in prepoved povratne veljave predpisa.

opomba (3) : Določbo o spoštovanju načela največje otrokove koristi tako poleg Procesne direktive II (33. točka uvodnih določil) vsebuje tudi Direktiva 2011/95/EU o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) v18. točki uvodnih določil (Kvalifikacijska direktiva II, Uradni List EU, L 337, 20. 12. 2011).

opomba (4) : Priročnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev (UNHCR Handbook on Procedures and Criteria for determing Refugee Status - Geneva, Januar 1992), 213. odstavek, in Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009 (UN High Commissioner for Regugees, Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees), 1. odstavek.

opomba (5) : UNHCR Handbook on Procedures and Criteria for determing Refugee Status - Geneva, Januar 1992. opomba (6) : UN High Commissioner for Refugees (UNHCR), Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009. opomba (7) : Ibid., odstavek 4 in 5. opomba (8) : Ibid., odstavek 11. opomba (9) : Ibid., odstavki 65, 73 in 74. opomba (10) : UNHCR, Guidelines on Policies and Procedures in Dealing with Unaccompanied Children Seeking Asylum, februar 1997. opomba (11) : UK Visas and Immigration, Guidance, Processing an asylum application from a child: instruction, 16. 4. 2013, https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/257469/processingasylumapplication1.pdf.

opomba (12) : U.S. Department of Justice, Immigration and Naturalization Service, Guidelines For Children's Asylum Claims, 10. 12. 1998, https://www.uscis.gov/sites /default/files/USCIS/Laws%20and%20Regulations/Memoranda/Ancient%20History/ChildrensGuidelines121098.pdf opomba (13) : Sodba Sodišča EU v zadevah Kempter (C-2/06 z dne 12. 2. 2009) odst. 42. opomba (14) : Sodba Sodišča EU v zadevi Cartesio (C-210/06 z dne 16 12. 2008), odst. 94. opomba (15) : C-160/14 z dne 9. 9. 2015, odst. 36-45. opomba (16) : Iz sklepov Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 56/2014 in I Up 52/2014 namreč izhaja, da je mogoče šteti, da pritožnik izpodbija del odločbe, s katerim je bila smiselno zavrnjena prošnja za status begunca.

opomba (17) : I Up 107/2014, 20. 3. 2014, odst. 8 ter sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 402/2012 z dne 13.12.2012, I Up 224/2011, I Up 732/2011 ter I Up 104/2014. opomba (18) : Sodba Sodišča EU v zadevi M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 92. opomba (19) : Ibid. odst. 92. opomba (20) : I Up 107/2014, odst. 8. opomba (21) : Uradni list EU L 326, 13. 12. 2005. opomba (22) : To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.M. (C-277/11), odst. 74-76, 79-80, 91. opomba (23) : Ibid. 87. opomba (24) : Že Študija o enotnem azilnem postopku („one stop shop“), pripravljena za Evropsko komisijo leta 2002 s strani prof. dr. Kay Hailbronnerja (Study on the asylum single procedure („one stop shop“) against the background of the common european asylum system and the goal of a common asylum procedure, str. 15 - 17) tako navaja, da uvedba enotnega statusa ni nepogrešljiv element enotnega postopka ter razmerje med enotnim postopkom in enotnim statusom obravnava ločeno. Študija opozarja, da bi morale države članice EU sprejeti ukrepe, ki zagotavljajo jasno razlikovanje med zaščito na podlagi Ženevske konvencije in drugimi razlogi zaščite, med temi pa omenja obveznost navedbe jasnih razlogov za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito po Ženevski konvenciji ter s tem povezane možnosti pritožbe zoper odločitev, s katero je prošnja za zaščito na podlagi Ženevske konvencije zavrnjena.

opomba (25) : I Up 107/2014, odst. 6. opomba (26) : Iz študije Emigration European Network, ki je bila izdelana v letu 2009, izhaja, da imajo takšno ureditev oziroma prakso, da stranka ohrani že pridobljene pravice glede subsidiarne zaščite vsaj do ponovne odločitve o statusu begunca v sporih, ko izpodbija zgolj odločitev o zavrnitvi statusa begunca, vsaj v Franciji, Litvi, Portugalski, Švedski in na Madžarskem. Za druge države, ki so bile vključene v študijo, iz nje ni mogoče zanesljivo ugotoviti kakšen sistem glede obravnavanega vprašanja imamo v praksi (Ad-Hoc Query on entitlement to the benefits of subsidiary protection holder during the asylum appellate procedure, Requested by SK EMN NCP on 16th June 2009, Compilation produced on 25th August 2009, Responses from Austria, Belgium, Bulgaria, Cyprus, Czech Republic, Estonia, France, Germany, Hungary, Ireland, Italy, Latvia, Lithuania, Netherlands, Portugal, Slovak Republic, Slovenia, Spain, Sweden, United Kingdom (20 in Total).