Jedro

Izbira metode za ugotavljanje upravičenčeve koristi je odvisna od okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi so ključne ugotovitve, da je toženka celotno vtoževano obdobje nepremičnino oddajala v najem s konkretnimi pogodbami za znano ceno, toženka pa ni zatrjevala, da tožnica najemnine v takšni višini ne bi mogla doseči. V takih okoliščinah je sodišče pri ugotavljanju nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen imelo podlago, da je tožničino korist izračunalo na podlagi najemnine, za katero je toženka nepremičnino oddajala v zadnjem mesecu pred njeno vrnitvijo tožnici.

Tudi stroški, zgrajeni na hipotezi, da bi jih upravičenec imel, če bi z nepremičnino sam razpolagal že od začetka veljavnosti ZDen, morajo temeljiti na dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljene in določene stroške dejansko tudi imel, če bi nepremično sam oddajal v najem. Dejstva, ki so za izgradnjo take hipoteze potrebna (to je, kateri stroški in dejstvo, da bi jih nosil upravičenec), pa je dolžan zatrjevati in izkazati zavezanec. Zato (zlasti tudi glede na v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, da je bilo breme stroškov upravljanja in vzdrževanja v konkretnih najemnih razmerjih na najemnikih), toženka ne more uspeti le s pavšalnimi ugovori o hipotetičnih stroških, temveč bi morala substancirano navajati in dokazati, katere stroške bi v obravnavni zadevi nosila tožnica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.285,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 133.889,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 3. 2010 do plačila, višji tožbeni zahtevek (zakonske zamudne obresti od zneska 32,085.351,67 SIT za čas od 5. 1. 2006 do 31. 12. 2006 in zakonske zamudne obresti od zneska 133.889,80 EUR za čas od 1. 1. 2007 do 17. 3. 2010) je zavrnilo ter toženki naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14. 4. 2006 dalje, v preostalem je tožničino in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo. Zavrnilo je toženkine pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavalo na kondikcijski podlagi. Izbira metode za ugotavljanje izgubljene upravičenčeve koristi na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz najemnine, za katero je toženka oddajala nepremičnino v mesecu decembru 2005. V tem primeru, ko je toženka vrnjeno nepremičnino oddajala v najem s konkretnimi pogodbami za znano ceno, ni potrebe po ocenjevanju hipotetične najemnine s sodnim izvedencem. Toženka ni zatrjevala, da tožnica najemnine v takšni višini ne bi mogla doseči. Pri davkih gre za razmerje tožnice do države, zato se toženkina obveznost na ta račun ne more zmanjšati. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi pavšalen toženkin ugovor, da bi bilo treba najemnino zmanjšati za stroške upravljanja in vzdrževanja, saj je sodišče ugotovilo, da teh stroškov toženka ni imela. Utemeljen pa je tožničin pritožbeni ugovor glede začetka teka zamudnih obresti. Ker gre za nečisto denarno terjatev, je treba upoštevati načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča. 3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je višino tožničine terjatve treba ugotavljati kot hipotetično korist upravičenca, zato ni mogoče upoštevati koristi, ki jo je z uporabo nepremičnine imel zavezanec. V konkretnem primeru metoda, ki upošteva višino najemnine, ki jo je iztržila toženka, ni primerna, saj je toženka višino najemnine določila z lastnimi akti, zato ta ne ustreza nujno tržnim razmeram. Na to je izrecno opozarjala, izhaja pa to tudi iz njenih navedb. Zato ne drži trditev pritožbenega sodišča, da ni zatrjevala, da tožnica takšne najemnine na trgu ne bi mogla doseči. Vztraja, da je od ugotovljene najemnine treba odšteti davke, pri čemer je treba upoštevati, da je tožnica verska skupnost ter da v Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ni podlage za odmero davka od zneska, kot je tožnici prisojen v obravnavani zadevi. Stališče nižjih sodišč, da od najemnine ni treba odštevati stroškov upravljanja in vzdrževanja, ker naj bi jih toženka ne imela, izhaja iz zmotne predpostavke, da je relevantna korist, ki jo je imel zavezanec. Sodišči bi morali izhajati iz stroškov, ki bi jih imela tožnica. Upoštevati je treba tudi druge odbitke, s katerimi se korigira metoda ugotavljanja hipotetične koristi upravičenca za nazaj (nadomestilo za tveganja z likvidnostjo, izterjavo, tržnimi razmerami, odsotnost stroškov oddajanja in izpadov najemnine zaradi menjave najemnikov, kapitalska tveganja). Sodbi nižjih sodišč o tem nimata nobenih razlogov, zato sta v tem obsegu obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Načelno pravno mnenje Občne seje VS RS iz leta 2002 glede teka zamudnih obresti je mogoče uporabiti le za odškodninske terjatve. Glede na namen ZDen, kakršen izhaja iz odločb Ustavnega sodišča (npr. odločba U-I-72/93) in ki v denacionalizaciji izključuje načelo popolne povrnitve škode, na odškodnino iz drugega odstavka 72. člena ZDen ni mogoče širiti prakse glede teka zamudnih obresti, kakršna je sprejeta v odškodninskih zadevah. V tej zadevi sprejeta razlaga začetka teka zamudnih obresti pomeni tudi neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in uveljavlja povračilo stroškov odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah: - toženka je v celotnem vtoževanem obdobju (od začetka veljavnosti ZDen do vključno decembra 2005, tj. 168 mesecev in 28 dni) oba obravnavana poslovna prostora oddajala v najem; - skupna mesečna najemnina za oba poslovna prostora je decembra 2005 znašala 792,56 EUR, kar za celotno vtoževano obdobje znaša 133.889,80 EUR; - po obeh pogodbah (sklenjenih 2003) sta bila davke ter stroške upravljanja in obratovanja dolžna plačevati najemnika, toženka pa ni zatrjevala, da najemnika teh stroškov ne bi plačevala tudi pred letom 2003. 7. O naravi terjatve iz drugega odstavka 72. člena ZDen in metodah ugotavljanja njene višine obstaja obsežna in utrjena sodna praksa. Ne gre ne za odškodninsko ne za kondikcijsko terjatev, temveč za zahtevek, ki temelji izključno na navedeni določbi ZDen(1). V sodni praksi je ustaljeno stališče, da upravičenec na tej podlagi lahko uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel(2). Eden od načinov ugotavljanja upravičenčeve koristi je najemnina, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca in stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec(3). S pomočjo najemnine se upravičenčeva korist lahko ugotavlja na več načinov. V sodni praksi se je tako uveljavilo ugotavljanje upravičenčeve koristi s hipotetično najemnino, ki bi jo upravičenec v pravnopomembnem obdobju lahko dosegel z oddajanjem prostorov v najem, kakor tudi z najemnino, ki jo je bil v istem obdobju upravičen prejemati zavezanec na podlagi obstoječih najemnih razmerij. Na to kaže dosedanja sodna praksa, ki priznava odškodnino v obliki najemnine tudi, če v relevantnem obdobju nepremičnina ni bila predmet najema ali bi bila oddajana zastonj(4), in ki prav tako priznava odškodnino v obliki vračila najemnin, ki jih je bil upravičen prejemati zavezanec(5). Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da sodišče pri ugotavljanju tožničine koristi ne bi smelo izhajati iz najemnine, ki jo je za obravnavano nepremičnino prejemala toženka. Sodišče druge stopnje ima prav, da je izbira konkretne metode odvisna od okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi so ključne ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je toženka celotno vtoževano obdobje nepremičnino oddajala v najem s konkretnimi pogodbami za znano ceno, toženka pa ni zatrjevala, da tožnica najemnine v takšni višini ne bi mogla doseči. V takih okoliščinah je sodišče pri ugotavljanju nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen imelo podlago, da je tožničino korist izračunalo na podlagi najemnine, za katero je toženka nepremičnino oddajala v zadnjem mesecu pred njeno vrnitvijo tožnici. Revizijske trditve, ki nasprotujejo ugotovitvi sodišča druge stopnje, da toženka ni zatrjevala, da tožnica takšne najemnine na trgu ne bi mogla doseči, nimajo podlage v spisu.

8. Glede upoštevanja davkov, ki bi bremenili upravičenca, je v novejši sodni praksi razčiščeno, da gre za razmerje med upravičencem in državo.(6) Ker zato morebitne obveznosti, ki jih ima upravičenec iz naslova davkov do države, ne vplivajo na višino zavezančeve obveznosti iz drugega odstavka 72. člena ZDen, toženka ne more uspeti s sklicevanjem na tožničin status verske skupnosti in s tem povezano uporabo določb ZDDPO-2. 9. V obravnavani zadevi toženka ne more uspeti z revizijskim ugovorom, da je pri ugotavljanju tožničine koristi treba vedno upoštevati le hipotetične stroške. Tudi stroški, zgrajeni na hipotezi, da bi jih upravičenec imel, če bi z nepremičnino sam razpolagal že od začetka veljavnosti ZDen, morajo temeljiti na določenih dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljene in določene stroške dejansko tudi imel, če bi nepremično sam oddajal v najem. Dejstva, ki so za izgradnjo take hipoteze potrebna (to je, kateri stroški in dejstvo, da bi jih nosil upravičenec), pa je dolžan zatrjevati in izkazati zavezanec. Zato (zlasti tudi glede na v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, da je bilo breme stroškov upravljanja in vzdrževanja v konkretnih najemnih razmerjih na najemnikih), toženka ne more uspeti le s pavšalnimi ugovori o hipotetičnih stroških, temveč bi morala substancirano navajati in dokazati, katere stroške bi v obravnavni zadevi nosila tožnica. Da bi takšne substancirane trditve podala, sodišči pa bi jih zgolj zaradi napačnega materialnopravnega stališča ne preizkusili, pa toženka ne zatrjuje. Enako velja tudi za revizijske trditve o nujnosti upoštevanja odbitkov, s katerimi naj bi se korigirala metoda ugotavljanja koristi upravičenca za nazaj. Tudi glede teh toženka nosi trditveno in dokazno breme, ki pa ga ni izpolnila zgolj s pavšalnim navajanjem raznih oblik odsotnih tveganj, sklicevanjem na „prakso sodnih izvedencev“ ter na mnenje v tem postopku imenovanega izvedenca, ki naj bi sicer le deloma upošteval odbitke manjših oziroma neobstoječih tveganj. Ker toženka ne trdi, da bi podala pravočasne substancirane trditve o dejstvih, ki takšne odbitke opredeljujejo in utemeljujejo, tudi njen revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe o potrebnosti upoštevanja odbitkov, ne more biti uspešen.

10. Ni utemeljen revizijski očitek, da v izpodbijani sodbi sprejeta odločitev o začetku teka zamudnih obresti pomeni neobrazložen odstop od sodne prakse. V tožbi opredeljena višina tožbenega zahtevka in odločitev sodišča o njegovi utemeljenosti temeljita na izračunu najemnine, kakršna je bila v trenutku vrnitve nepremičnine tožnici (december 2005). Vrhovno sodišče je v takih zadevah, v katerih izračun nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen temelji na podatkih, ki izvirajo iz časa ob oziroma pred vložitvijo tožbe, odločitev o začetku teka zamudnih obresti že utemeljilo na prvem odstavku 277. člena in drugem odstavku 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma prvem odstavku 378. člena in drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(7). Tudi stališče izpodbijane sodbe, da gredo glede na določbo drugega odstavka 299. člena OZ tožnici zamudne obresti od tako ugotovljene višine dolgovanega zneska od dneva, ko je tožnica na toženko naslovila izvensodno zahtevo, je pravilno. Ker torej izračun toženkine obveznosti temelji na časovnem trenutku pred tožničinim predpravdnim zahtevkom, toženkino zatrjevanje o nerelevantnosti načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, ki se nanaša na odškodninske terjatve, odmerjene po cenah na dan sojenja, v tej zadevi za odločitev ni pravnopomembno, prav tako pa tudi ne njene s tem povezane revizijske trditve o posebni pravni naravi ureditve vračanja podržavljenega premoženja z ZDen.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.285,16 EUR (2250 točk za sestavo odgovora na revizijo in 2 % za manipulativne stroške ter DDV). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženka v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude naprej dolžna tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998, II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013 in druge.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 339/98 z dne 19. 5. 1999, II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 1/2004 z dne 27. 1. 2005 in druge.

Op. št. (3): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999 in druge ter Frantar v Breznik et al., Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, 2000, str. 487. Op. št. (4): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 330/2000 z dne 1. 2. 2001 in II Ips 10/2008 z dne 8. 4. 2010. Op. št. (5): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002 in II Ips 685/2003 z dne 27. 1. 2005. Op. št. (6): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013 in druge.

Op. št. (7): Prim. Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002 in II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011.