Jedro

Metod za ugotovitev izgubljene koristi oziroma nadomestila je več, izbira konkretne metode pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera.

Za upoštevanje pretekle sodne prakse in za priznavanje teka zakonskih zamudnih obresti od izdaje sodbe ob sedanji pravni ureditvi in po sprejemu načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS tako ni več pravne podlage.

Tek zakonskih zamudnih obresti je lahko odvisen le od trenutka zamude. Toženka je prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti z dnem, ko so nanjo naslovili izvensodno zahtevo oziroma opomin (nikakor pa ne z dnem izročitve nepremičnine).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki spremeni tako, da se v tem delu pravilno glasi: “1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 133.889,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.4.2006 dalje do izpolnitve obveznosti, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Kar tožeča stranka od tožene zahteva več (zakonske zamudne obresti od zneska 32.085.351,67 SIT od dne 5.1.2006 do 14.4.2006) se zavrne. “ V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 1.897,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati znesek 133.889,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.3.2010 dalje do izpolnitve obveznosti. Kar je tožnica zahtevala več (zakonske zamudne obresti od zneska 32.085.351,67 SIT od dne 5.1.2006 do 31.12.2006 in zakonske zamudne obresti od zneska 133.889,80 EUR od 1.1.2007 do 17.3.2010), je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 6.623,50 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu tako spremeni, da tožnici prisodi zakonske zamudne obresti od zneska 32.085.351,67 EUR od 5.1.2006 do 31.12.2006 ter zakonske zamudne obresti od zneska 133.889,80 EUR od 1.1.2007 do 17.3.2010, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugovarja datumu, od katerega naj bi po zmotnem materialnopravnem stališču sodišča prve stopnje tekle zakonske zamudne obresti od prisojene uporabnine. Med institutom ohranjanja vrednosti nečiste denarne terjatve in institutom zamudnih obresti je bistvena razlika. S sojenjem po cenah v času sojenja se ohranja samo realna vrednost terjatve, pri institutu zamudnih obresti pa gre za nadomestilo zaradi neupravičene uporabe tujega denarja, pri čemer je nastanek zamudnih obresti vezan na nastop zamude. ZPOMZO-A, ki je veljal od 1.1.2002 do uveljavitve ZPOMZO-1, je strogo ločil med temeljno obrestno mero, ki je služila ohranjanju realne vrednosti terjatve, in stopnjo „pravih“ zamudnih obresti. ZPOMZO-1 ne predpisuje več temeljne obrestne mere in določa le še stopnjo zamudnih obresti. Sklep VS RS II Ips 217/97 z dne 1.7.1998, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je bil sprejet v času veljave ZPOMZO, ki zamudnih obresti ni delil na njihovo funkcijo ohranjanja realne vrednosti in na funkcijo „pravih“ zamudnih obresti, zaradi česar je sodna praksa zavzela stališče, da upniku pri nečistih denarnih terjatvah ne pripadajo zamudne obresti, saj bi s tem dvakrat dosegel ohranjanje realne vrednosti terjatve. Zaradi uveljavitve ZPOMZO-A je prišlo do spremembe sodne prakse. To se odraža v načelnem pravnem mnenju občne seje VS RS z dne 26.6.2002. Ni utemeljenega razloga za različno obrestovanje premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sojenja, in obrestovanje vtoževane terjatve, saj gre v obeh primerih za nečisto denarno terjatev, ki šele z odločitvijo sodišča postane denarna obveznost. Za določitev trenutka, ko je toženka prišla v zamudo s plačilom svoje obveznosti sta odločilna 193. člen OZ oziroma 299. člen OZ. V skladu s 193. členom OZ je treba vrniti plodove in zamudne obresti, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Toženka je bila ves čas denacionalizacijskega postopka seznanjena z dejstvom, da bo morala po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji plačati nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine, zato je bila že s trenutkom pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji nepoštena in je dolžna od tega dne plačati tudi zakonske zamudne obresti. Poleg tega je toženko z opominom pred tožbo z dne 14.4.2006 pozvala k izpolnitvi njene obveznosti. Toženka je tako prišla v zamudo s pravnomočnostjo delne odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, št. 351-1068/1993-61201-KŠ, z dne 4.1.2006 oziroma s prejemom dopisa odvetniške družbe xx. z dne 14.4.2006, ki jo je prejela najkasneje 18.4.2006, zato tožena stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti od 4.1.2006 oziroma od 18.4.2006 dalje.

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen obravnavalo kot kondikcijo. Zahtevki po drugem odstavku 72. člena ZDen pa niso kondikcije, verzije ali odškodnine, temveč gre za zahtevke sui generis. Način določanja nadomestila po višini je oblikovala sodna praksa, gre pa za povračilo oziroma oškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal ali upravljal. Tisto, kar bi upravičenec lahko ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih iztržil kot najemnino, je treba zmanjšati za davščine, ki bi jih moral plačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi ga bremenili in za stroške vzdrževanja nepremičnine, če jih je kril zavezanec. Sodišče prve stopnje je zato višino uporabnine napačno določilo tako, da je upoštevalo najemnino, kot jo je dosegla toženka za mesec december 2005 za vsak poslovni prostor posebej. Toženka višino najemnine določa z lastnimi upravnimi akti, česar tožnica ne počne. Tržna najemnina lahko predstavlja le izhodišče, ki pa ga je treba korigirati z upoštevanjem negativnih elementov ekonomskega izkoriščanja najemnine, kot so tveganja z likvidnostjo, izterjavo, tržnimi razmerami, kapitalskimi tveganji, stroški z oddajanjem prostorov, z izpadi najemnine zaradi menjave najemnikov, kar sodni izvedenci v skladu z ustaljeno prakso upoštevajo s korekcijskimi faktorji. Navedeno je deloma upošteval tudi v postopku postavljeni izvedenec, vendar sodišče prve stopnje njegovega izvedenskega mnenja neutemeljeno ni upoštevalo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da davščin ni treba upoštevati. Določba 24. člena ZDen se nanaša na obstoječa najemna razmerja v odnosu najemnika denacionalizirane nepremičnine do upravičenca, ki dobi nepremičnino vrnjeno v naravi, zato z zahtevkom po drugem odstavku 72. člena ZDen in z ugovorom glede odbitka iz naslova davščin nima nobene zveze. Ne drži, da gre tožnici nadomestilo v bruto znesku, od katerega ni treba odštevati davščin, saj bo dohodnino plačala od zneska, določenega v sodbi. Tožnica ne bo plačala nobene dohodnine od prejemka na podlagi pravnomočne sodbe, saj je kot verska organizacija pravna oseba, ki k plačilu dohodnine ni zavezana. Morala pa bi plačati davek od opravljanja pridobitne dejavnosti, kamor spada tudi oddajanje prostorov, zato ji ne gre bruto znesek hipotetične najemnine. Navedene specifičnosti tožeče stranke je tožena stranka konkretizirala. V večini sodnih odločb, iz katerih izhaja, da gredo upravičencu bruto zneski nadomestila, je upravičenec fizična oseba, ki bo zavezana k plačilu dohodnine. Višino nadomestila je že izračunal sodni izvedenec, sodišče prve stopnje pa mu izvedenskega mnenja ni poslalo v dopolnitev v skladu s pripombami strank, temveč je zadevo zaključilo in izdalo sodbo. Pritožbeno sodišče naj iz razlogov ekonomičnosti na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP opravi obravnavo in izvede dokazni postopek tako, da izvedenca pozove na dopolnitev izvedenskega mnenja, nato pa odloči samo. Tožeča stranka je z napačnimi materialnopravnimi izhodišči glede določanja višine nadomestila, odbitka iz naslova davščin in glede teka zamudnih obresti, ki so v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, povzročila bistveno višje stroške postopka. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zavrnilni del glede zamudnih obresti ni prispeval k povečanju stroškov postopka, saj je tožeča stranka vlagala pripravljalne vloge z argumentacijo glede teka zamudnih obresti, ki nasprotuje ustaljeni sodni praksi. Primerno bi bilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka temelja ni prerekala, glede višine pa je vztrajala le, da se odloči v skladu z ustaljeno sodno prakso.

Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27-1094/1991 s spremembami, v nadaljevanju ZDen) obravnavalo kot kondikcijo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo, da gre pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen za nadomestilo (odmeno) - povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, torej za zahtevek sui generis. V kolikor toženka s pritožbenimi očitki o kondikciji, nasprotuje načinu določitve višine nadomestila, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je metod za ugotovitev izgubljene koristi oziroma nadomestila več, izbira konkretne metode pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Vrhovno sodišče je potrdilo tudi odločitve sodišč, kjer je bila kot metoda ugotovitve izgubljenega dobička uporabljena metoda ugotavljanja dobička, ki ga je dosegel zavezanec za povrnitev nadomestila. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno določilo višino nadomestila, pri čemer je pravilno izhajalo iz najemnine, za katero je toženka oddajala predmetno nepremičnino v mesecu decembru 2005. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko je toženka vrnjeno nepremičnino oddajala v najem s konkretnimi pogodbami za znano ceno, ni potrebe po ocenjevanju hipotetične najemnine s sodnim izvedencem, za kar si še v pritožbi prizadeva toženka. Toženka ni zatrjevala, da najemnine v takšni višini tožnica ne bi mogla doseči. Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati odbitek davščin, saj gre v konkretnem primeru za tožnico, ki ni fizična oseba, zato ne bo zavezana k plačilu dohodnine, morala pa bi plačati davek od opravljanja pridobitne dejavnosti – oddajanja prostorov v najem. Sicer pa ni relevantno, ali je tožnica fizična ali pravna oseba (verska organizacija). Pri davčnih obveznostih gre za razmerje tožnice do države, ki ni stvar toženke, zato se njena obveznost na ta račun ne more zmanjšati. Tako je tudi stališče novejše sodne prakse (II Ips 412/2001). Drži, da neupoštevanje odbitka davkov ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 24. člen ZDen, vendar je po povedanem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se od najemnine ne odbijejo davki. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi pavšalen ugovor toženke, da bi bilo treba najemnino zmanjšati za stroške upravljanja in vzdrževanja, saj je ugotovilo, da teh stroškov toženka ni imela.

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava glede teka zamudnih obresti od prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od dneva izdaje sodbe dalje, ker gre za nečisto denarno terjatev. Drži, da je obravnavana terjatev nečista denarna terjatev, vendar se je sodišče prve stopnje sklicevalo na stališče sodne prakse, ki se je oblikovalo pred sprejemom načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, na katerega pravilno opozarja tožnica v pritožbi. Navedeno načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS se nanaša tudi na nečiste terjatve za povrnitev premoženjske škode (pri katerih se višina premoženjske škode odmerja po cenah na dan sodne odločbe), od katerih zakonske zamudne obresti tečejo od 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala kasneje. Pritožbeno sodišče meni, da ni nobenega razloga, da se ne bi nanašalo tudi na terjatev za plačilo nadomestila za izgubo koristi, ki bi jo lahko dosegla tožnica. Dne 28.6.2003 je pričel veljati ZPOMZO-1, po katerem obrestna mera zamudnih obresti ni več sestavljena iz dveh delov – valorizacijskega in realnega. Z odločitvijo o teku zamudnih obresti od opomina 14.4.2006 dalje tako ni prisodilo dvojne valorizacije (ampak zgolj prave zamudne obresti brez valorizacijskih elementov), kar bi bil edini razlog, zaradi katerega bi sicer zakonske zamudne obresti moralo prisoditi od kasnejšega datuma. Za upoštevanje pretekle sodne prakse in za priznavanje teka zakonskih zamudnih obresti od izdaje sodbe ob sedanji pravni ureditvi in po sprejemu načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS tako ni več pravne podlage. Tek zakonskih zamudnih obresti je lahko odvisen le od trenutka zamude. Drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ) določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Toženka je prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti z dnem, ko so nanjo naslovili izvensodno zahtevo oziroma opomin (nikakor pa ne z dnem izročitve nepremičnine), to je 14.4.2006. Navedeno dejstvo je pritožbeno sodišče ugotovilo na podlagi 3. alineje 358. člena ZPP. Na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (UR. L. RS, 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), je zato sodbo sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo od 14.4.2006 dalje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora toženka povrniti tožnici vse odmerjene pravdne stroške, zato pritožbeno sodišče kljub spremembi sodbe sodišča prve stopnje v odločitev o stroških ni posegalo (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (neutemeljen in zato zavrnjen je le tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 5.1.2006 do 14.4.2006), zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Stroškov za pripravljalne vloge, v katerih je tožnica obširno argumentirala svoje stališče glede teka zamudnih obresti, sodišče prve stopnje tožnici niti ni priznalo, zato so pritožbene navedbe toženke v zvezi z navedenimi pripravljalnimi vlogami neutemeljene. Podlage za razlikovanje med uspehom po temelju in uspehom po višini v konkretnem primeru ni, zato toženka ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da nikoli ni nasprotovala tožbenemu zahtevku po temelju. Glede na vse navedeno toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi, da mora tožnici povrniti odmerjene pravdne stroške v celoti.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot to izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev o teku zamudnih obresti, s pritožbo pa je delno uspela. Kot odmerno osnovo je zato pritožbeno sodišče vzelo znesek obračunanih spornih zakonskih zamudnih obresti za čas od 5.1.2006 do 16.3.2010 v višini 64.437,68 EUR. Tožnici je priznalo strošek sestave pritožbe v višini 1375 točk, 2% materialne stroške in 20 DDV%, kar znese 772,50 EUR, ter sodno takso v znesku 1.289,69 EUR, skupaj 2.062,19 EUR. Ker je bil tožničin pritožbeni uspeh približno 92 % je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 1.897,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka ni uspela s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožnica, pa ni pripomogel h končni odločitvi, zato tudi tožnica sama nosi njegove stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).