Jedro

Tako vzročna zveza med storitvijo ali opustitvijo storilca in nastalo posledico kot tudi sklepanje, s katero krivdno obliko je ravnal storilec kaznivega dejanja, zavisi od predhodno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo z dne 4.4.2007 obsojenega I.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ ter mu izreklo po 50. in 51. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora. Ob upoštevanju pravnomočne sodbe istega sodišča z dne 25.4.2005, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen tri mesece zapora in preizkusna doba dveh let, mu je po četrtem odstavku 52. člena in 47. členu KZ določilo enotno kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 400,00 EUR.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.1.2008 delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po prvem odstavku 133. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, nato pa preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 25.4.2005, ter po tretjem odstavku 52. člena KZ v zvezi s 3. točko drugega odstavka 47. člena istega zakona izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbo zagovornikov, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo povprečnino v znesku 600,00 EUR.

Zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemata za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Iz vsebine zahteve, ki ne konkretizira kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je mogoče razbrati, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča. Z navedbo, da ni vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico in da obsojenec oškodovanca ni poškodoval, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti stvar presoje v tem postopku.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti ni vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico. Obsojenec še vedno trdi, da oškodovanca ni poškodoval. Zahteva se pri tem sklicuje na izpovedbe prič M.S., A.M. in M.M. Le oškodovanec trdi, da naj bi ga poškodoval obsojenec, njegove trditve pa niso podprte z nobenim izvedenim dokazom. V nadaljevanju zahteva napada dokazno presojo izpodbijane pravnomočne sodbe, poudarja pa tudi, da obsojenčeva krivda (naklepno ravnanje) ni podana, ker trdi, da oškodovanca ni poškodoval. Vzročna zveza se pojmuje kot objektivna zveza med storitvijo ali opustitvijo storilca in nastalo posledico. Zato je vselej odvisna od ugotovljenih dejstev in okoliščin ter njihove presoje v konkretni zadevi in se praviloma pojavlja kot dejansko in ne kot pravno vprašanje. Tudi sklepanje, s katero krivdno obliko je ravnal storilec kaznivega dejanja, zavisi od predhodno ugotovljenega dejanskega stanja.

S trditvami, da obsojenec oškodovanca ni poškodoval, da izpovedba oškodovanca ni podprta z nobenim dokazom ter z nakazovanjem, da je presoja oškodovančeve izpovedbe in ostalih izvedenih dokazov zmotna in da obsojenčeva krivda ni podana, ker gre za pomanjkanje naklepa, zahteva po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V takem položaju tudi ni podlage za sklepanje, da je podana kršitev kazenskega zakona, ki je vložnika zahteve tudi sicer konkretno ne opredelita.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega I.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).