Jedro

Zagovornika tudi neutemeljeno zatrjujeta, da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Tako izpostavlja obvestilo o telesni poškodbi, ki je bilo izdano šele dne 16.11.2005, torej skoraj mesec dni po obravnavanem dejanju, v obvestilu pa je navedena le diagnoza poškodb v latinskem in slovenskem jeziku, ni pa navedeno, kdaj naj bi do teh poškodb prišlo. To obvestilo je namreč potrebno obravnavati skupaj z zdravstveno dokumentacijo, izdano s strani Splošne bolnišnice Novo mesto - kirurško urgentna ambulanta, dr. med. I. Š., iz katere pa je natančno razvidno, da je bil oškodovanec pregledan še istega dne, torej dne 21.10.2005, ter da je v anamnezi, ki jo poda sam pacient, zapisano, da je oškodovanec v pretepu s strani znane osebe dobil več udarcev z roko in nogo po glavi. To pa je nedvomno dokaz, ki dodatno potrjuje oškodovančevo izpovedbo, in sicer v delu, ko navaja, da je takoj po obravnavanem dejanju poiskal zdravniško pomoč.

Izrek

Ob reševanju pritožb državnega tožilca in zagovornikov obdolženega I. M. se izpodbijana soba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu I. M. po 1. odstavku 133. člena KZ določi kazen 4 (štiri) mesece zapora.

Pogojna obsodba, izrečena obdolženemu I. M. s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. K 143/2004 z dne 25.4.2005, ki je postala pravnomočna dne 4.10.2005, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ določena kazen 3 (treh) mesecev zapora, s preizkusno dobo 2 (dveh) let se prekliče. Na podlagi določila 3. odstavka 52. člena KZ se obdolžencu upoštevaje kazen 3 (treh) mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in kazen 4 (štirih) mesecev zapora iz te sodbe, po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 6 (šest) mesecev zapora.

V preostalem se pritožbi državnega tožilca, v celoti pa pritožba zagovornikov obdolženega I. M. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi I. M. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 600,00 EUR odmerjeno povprečnino v 15 dneh od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženega I. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, nato pa mu ob upoštevanju že določene kazni treh mesecev zapora iz pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. K 143/2005 z dne 25.4.2005, na podlagi določb o steku določilo enotno kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v skupnem znesku 812,89 EUR, od teh povprečnino v višini 400,00 EUR.

Zoper sodbo so se pritožili okrožni državni tožilec in obdolženčeva zagovornika. Okrožni državni tožilec se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu namesto izrečene mu pogojne obsodbe izreče kazen šest mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 3. odstavka 52. člena KZ prekliče pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. K 143/2005, pravnomočno dne 4.10.2005 ter mu na podlagi določb o steku izreče enotno kazen za prej storjeno in za sedaj obravnavano kaznivo dejanje. Obdolženčeva zagovornika pa sta se pritožila iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlagala ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca, zavrnitev pa pritožbe obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljene. S tem predlogom so bili obdolženec in njuna zagovornika seznanjena.

Delno je utemeljena le pritožba okrožnega državnega tožilca.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Res je, da v obravnavani zadevi ni materialnega dokaza, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje ter da so zagovor obdolženca, ki dejanje odločno zanika, potrdile priče M. S., A. M. in M. M., vendar je sodišče prve stopnje kljub temu utemeljeno in argumentirano ocenilo izpoved oškodovanca, ki obdolženca "direktno" obremenjuje, kot verodostojno in prepričljivo do take mere, da ji je poklonilo vero in ji v celoti sledilo. Tako je oškodovanec po eni strani potrdil obdolženčev zagovor glede prehodnega dogajanja kritičnega dne, po drugi strani pa, za razliko od obdolženca, navedel sprejemljive razloge za obdolženčev obravnavani napad nanj in sicer njegovo neaktivnost v dobro obdolženca, v prepiru, ki ga je imel obdolženec prejšnjega dne z dvema fantoma, kar mu je kritičnega dne ob napadu tudi očital. Navedena oškodovančeva obrazložitev je po oceni pritožbenega sodišča dosti bolj prepričljiva kot obdolženčevo namigovanje, da je po sredi le oškodovančev interes, da od njega iztrži odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT, saj oškodovanec v tem postopku premoženjskopravnega zahtevka sploh ni uveljavljal. Oškodovančeva izpovedba pa je bila posredno potrjena tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Tako je povsem neprizadeta priča J. B. potrdil, da je oškodovanca resnično v kritičnem času peljal od svoje hiše do Zdravstvenega doma Črnomelj, da je bil oškodovanec krvav po glavi, da je imel krvave tudi roke in mu je med potjo povedal, da so ga napadli in da le-te pozna. Res je sicer, da mu oškodovanec ni poimensko povedal, kdo ga je poškodoval, kar pa je razumljivo, saj oškodovanec priče ne pozna in je tako tudi logično predvideval, da priča obdolženca ne pozna. Zagovornika še posebej izpostavljata, da je oškodovanec priči govoril o večih napadalcih, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi razumljivo, saj so bile poleg obdolženca tam prisotne še tri osebe, ki ga sicer niso napadle, mu pa tudi niso pomagale, oškodovanec pa je bil v tistem času vsekakor v šoku.

Zagovornika tudi neutemeljeno zatrjujeta, da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tako izpostavlja obvestilo o telesni poškodbi na list. št. 6, ki je bilo izdano šele dne 16.11.2005, torej skoraj mesec dni po obravnavanem dejanju, v obvestilu pa je navedena le diagnoza poškodb v latinskem in slovenskem jeziku, ni pa navedeno kdaj naj bi do teh poškodb prišlo. To obvestilo je namreč potrebno obravnavati skupaj z zdravstveno dokumentacijo na list. št. 7, izdano s strani Splošne bolnišnice Novo mesto - kirurško urgentna ambulanta, dr. medicine I. Š., iz katere pa je natančno razvidno, da je bil oškodovanec pregledan še istega dne, torej dne 21.10.2005 ter da je v anamnezi, ki jo poda sam pacient, zapisano, da je oškodovanec v pretepu s strani znane osebe dobil več udarcev z roko in nogo po glavi. To pa je nedvomno dokaz, ki dodatno potrjuje oškodovančevo izpovedbo in sicer v delu, ko navaja, da je takoj po obravnavanem dejanju poiskal zdravniško pomoč. Oškodovančevo izpovedbo glede načina nastanka zadobljenih poškodb pa je potrdil izvedenec medicinske stroke, ki pa več kot razumljivo le na podlagi zadobljenih poškodb ni mogel ugotoviti, kdo naj bi bil povzročitelj le-teh, kar se sicer sprašujeta pritožnika.

Upoštevajoč navedeno, kakor tudi dejstvo, da je oškodovanec takoj potem, ko je bil zdravniško oskrbljen, na Policijski postaji Črnomelj podal ovadbo zoper obdolženca, je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana zadostna podlaga za utemeljen zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da ocena prvostopenjskega sodišča glede izmikanja obdolženca razgovoru s policistom v predkazenskem postopku, ki naj bi kazala na to, da obdolženec ni imel čiste vesti oziroma interesa, da bi se eventualna dilema glede obravnavanega dogodka čim prej razjasnila, nima spisovne podlage, vendar le-to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje imelo na razpolago dovolj dokazov tako po kvaliteti, kakor tudi kvantiteti, za utemeljen zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da izpodbijana sodba ne navaja jasnih razlogov, zakaj naj bi bilo pričanje prič M. S., A. M. in M. M. pristransko oziroma neresnično ter zakaj jim sodišče ni poklonilo vere. Sodišče je namreč že s tem, ko je pravilno ocenilo, da je oškodovančeva izpovedba, ki je bila "večplastno" potrjena z drugimi dokazi, bolj prepričljiva kot pa zagovor obdolženca, ki ga imenovane priče sicer potrjujejo, posredno odgovorilo, zakaj izpovedbam imenovanih prič ne sledi oziroma jih ocenjuje kot očitno pristranske v korist obdolženca. Nesprejemljiva pa je tudi pritožbena navedba, da je iz dokaza z ugotavljanjem lokacije prenosnih telefonov tako obdolženca kot priče M. jasno, da obdolžencu sploh ni mogoče očitati, da se je v času, ko naj bi prišlo do storitve kaznivega dejanja nahajal na območju storitve kaznivega dejanja, saj navedeni podatki, kot to pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, za kritični čas niso bili uporabni, glede na to, da je priča A. M. mobilni telefon nazadnje uporabil v Črnomlju ob 18,04 uri, zatem pa šele ob 19,32 uri istega dne, preko bazne postaje v Kotu. Mobilni telefon obdolženca pa je bil v kritičnem času nazadnje klican z bazne postaje Kot v bazno postajo S. ob 14,47 uri, potem pa ne več. Pritožbeno sodišče pa tudi ne vidi prav nobene nelogičnosti v izpovedbi oškodovanca, ko je po eni strani navedel, da ga je obdolženec takoj po izstopu iz vozila od zadaj udaril po glavi, po drugi strani pa je navajal, da je sedel na zadnjem sedežu za voznikom, obdolženec pa je bil sopotnik na prednjem sedežu. Utemeljena pa je pritožba okrožnega državnega tožilca zoper odločbo o kazenski sankciji. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pogojna obsodba, kljub izpostavljenim olajševalnim okoliščinam v izpodbijani sodbi, ni primerna in pravična kazenska sankcija. Telesna integriteta namreč sodi med najvišje vrednote kazenskopravnega varstva. V obravnavani zadevi pa je bila telesna integriteta napadena na dokaj brutalen, nevaren način. Obdolženec namreč tudi potem, ko je oškodovanca z udarci od zadaj zbil na hlode, ni odnehal, temveč ga je še nekontrolirano brcal tudi v predel glave kot vitalnega dela človekovega telesa. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi dejstvo, da je predmetno dejanje storil v preizkusni dobi, ki mu je bila določena z izrečeno pogojno obsodbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in to le 17 dni po izreku te sodbe, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je edino na mestu izrek zaporne kazni in tudi preklic pogojne obsodbe, ki je bila obdolžencu torej izrečena zaradi povsem istovrstnega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je obdolžencu najprej za obravnavano dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, saj je ocenilo, da je predlagana šestmesečna zaporna kazen vendarle prestroga, gre namreč za relativno še mlado, urejeno osebnost, s stalno zaposlitvijo, nato pa mu ob upoštevanju kazni iz preklicane pogojne obsodbe, to pa je kazen treh mesecev zapora, na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Le-ta je namreč odraz pravičnega ravnotežja med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami na strani obdolženega.

Ker v izpodbijani sodbi in v postopku pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), je glede na vse navedeno delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka odločbe. V preostalem pa pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, ki so nastali le v obliki povprečnine in jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na trajanje in zamotanost postopka ter glede na obdolženčeve premoženjske razmere. Pripomniti pa je, da v kolikor obdolženec povprečnine ne bo plačal v 15 dneh od prejema te sodbe, bodo po preteku tega roka pričele teči zakonske zamudne obresti.