Jedro

Seznam prezentantov kuponov iz leta 1939 ni zadosten dokaz o lastništvu prinosniških delnic, leta 1945 podržavljene družbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. ... z dne 30. 6. 2003 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 4. 9. 2002, s katero je prvostopni organ odločil, da AA za 1359 delnic podržavljene Trboveljske premogokopne družbe d.d. (v nadaljevanju: TPD) kot upravičencu do denacionalizacije pripada odškodnina v višini 146.840 USD. V obrazložitvi je navedla, da je upravičenec v zahtevi dne 29. 11. 1993 pravočasno zahteval odškodnino za 1174 in za 185 delnic podržavljene TPD. Tožeča stranka neutemeljeno meni, da tožnik za 1174 delnic ni dokazal, da so mu bile podržavljene in odreka dokazno vrednost seznamu prezentantov kuponov št. 27/1939, v katerem je upravičenec naveden kot lastnik. Tožena stranka ugotavlja, da je premoženje TPD postalo last države 6. 2. 1945, ko je stopil v veljavo Odlok AVNOJ. Z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1917 z dne 9. 12. 1947 pa je bilo ugotovljeno, da je bil upravičenec s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 12. 8. 1947 obsojen na zaplembo vsega premoženja, med drugim 185 delnic TPD. Navedeno kaže, da sodišču niso bila znana vsa dejstva, saj je bilo v času obsodbe upravičenca premoženje TPD že več kot dve leti zaplenjeno. Na osnovi te listine torej ni mogoče sklepati na število delnic TPD, ki so bile v času podržavljenja v lasti upravičenca. Po več kot petdesetih letih tudi ni mogoče pričakovati, da bi upravičenec predložil delniške listine, saj so bile po vsej verjetnosti maja 1947 skupaj z ostalimi listinami odnesene iz stanovanja, ki ga je takratna oblast povsem izpraznila in zapečatila. Pri presoji seznama je treba tudi upoštevati, da je bilo premoženje družbe razdeljeno na milijon delnic, ki so do vojne kotirale na evropskih borzah, in da so bile delnice prinosniške ter njihovi lastniki tako niso bili vpisani v delniško knjigo. Možnosti dokazovanja so zaradi navedenih okoliščin omejene. Seznam so med okupacijo izdelale tedanje oblasti in je zadosten dokaz o lastništvu delnic. Oba seznama, skupaj s pojasnili upravičenca, dajejo dovolj trdno podlago za sklep, da je bil upravičenec ob podržavljenju lastnik 1395 delnic družbe TPD.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je potrdila odločitev upravnega organa prve stopnje tako glede pravočasnosti zahteve, kot obsega podržavljenega premoženja. Tožeča stranka meni, da se imetništvo delnic prvenstveno dokazuje z listino. V predmetnem spisu se o tem nahaja več listin. Listina, kateri tožeča stranka poklanja vso vero, je zaplembena odločba sodišča v Ljubljani z dne 9. 12. 1947, v kateri je med drugim popisana vsa imovina, ki se je upravičencu zaplenila. Gre za javno listino, v katero ni dvomiti, iz nje pa izhaja, da naj bi bilo upravičencu zaplenjenih tudi 185 delnic TPD v Ljubljani. Tožena stranka neupravičeno meni, da zgolj na osnovi sodbe ni mogoče sklepati na število delnic TPD, ki so bile v času podržavljenja v lasti upravičenca. Kot dokazno listino sprejema tudi seznam prezentantov kuponov št. 27/1939, v katerem je upravičenec naveden kot lastnik še 1174 kuponov delnic družbe TPD. Predmetna listina ni uporabna v dokazne namene, saj se v njej navedeni podatek nanaša na leto 1939, kar pomeni stanje več let pred podržavljenjem. Tretji člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo) določa, da se stanje ob podržavljenju ugotavlja po aktih ob podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja. Stanje premoženja oziroma obseg upravičencu zaplenjenega premoženja je bil za predmetni zadevi jasno določen z zaplembno odločbo z dne 9. 12. 1947 ter bi obseg zaplenjenega premoženja bilo možno izpodbijati le s predložitvijo verodostojne listine iz obdobja enega leta pred ali po podržavljenju v smislu določb 5. člena Navodila, kar pa seznam iz leta 1939 vsekakor ni. Glede na dejstvo, da v spisu ni ustreznih listin, ki bi dokazovale lastništvo upravičenca na 1174 delnicah TPD ob podržavljenju, tožeča stranka meni, da je dokazano le podržavljenje 185 delnic TPD. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Stranka z interesom AA na tožbo odgovarja, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na 3. in 5. člen Navodila. Iz poročila delegata ministrstva za industrijo in rudarstvo z dne 6. 8. 1945, ki mu je bil priložen seznam delničarjev "prezentantov kuponov", izhaja, da je poslovno poročilo TPD za leto 1939 zadnje. Iz seznama se lahko sklepa na lastnino delnic v veliko večji meri, kot iz zapisnikov o občnih zborih. Nadalje je iz poročila razvidno, da dividende iz leta 1940 niso bile izplačane, promet oziroma poslovanje z delnicami TPD od leta 1941 do 1945 je bilo prepovedano. Vlagatelj zahteve svojih delnic ni nikoli odtujil in jih je hranil doma, po 6. 4. 1941 pa te delnice itak niso kotirale na borzi. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na določbi prej citiranega 3. in 5. člena Navodila, saj bi striktna časovna omejitev o dokazni vrednosti listin bila v nasprotju z določbami ZUP in načelom proste presoje dokazov. Popis premoženja, zaplenjenega vlagatelju zahteve, in komisijski zapisnik v zadevi popisa in cenitve zaplenjene imovine BB, kjer je navedeno njegovo premoženje, kažeta, da je bila imovina odpeljana neznano kam. Z vsem drugim premoženjem so iz stanovanja izginile tudi delnice. Dobro bi bilo, da bi se tožeča stranka seznanila tudi s takšno realnostjo leta 1945. V kazenskem postopku teh delnic iz previdnosti ni priglasil, kazensko sodišče pa je podatke za 185 delnic pridobilo iz obvestil banke, ki je bila dolžna priglašati podatke o vseh v sefih deponiranih delnicah. Verodostojni podatek o lastništvu delnic je bil torej podatek banke ali pa sama priglasitev obsojenca. Zato ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da je bil lastnik le 185 TPD. Vlagatelju zahtev je bilo zaplenjeno premoženje kot celota z ugotovitveno zaplembno odločbo ex lege po Odloku AVNOJ-a. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno podržavljenje 1174 prinosniških delnic TPD AA. Uvodoma je v zadevi potrebno poudariti, da je AA šteti za upravičenca do vrnitve premoženja družbe TPD, v kolikor se šteje za dokazano, da je bil ob njenem podržavljenju v letu 1945 lastnik tudi spornih 1174 delnic (in ne v letu 1947, ko je bilo podržavljeno vse premoženje AA). Po določbi 13. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki.

Odločitev tožene stranke o lastništvu spornih delnic temelji na seznamu prezentantov kuponov št. 27/1939, ki ga je izdelala okupacijska oblast, in izpovedbi vlagatelja zahteve. Tožeča stranka dokazni vrednosti seznama ugovarja in meni, da predmetna listina ni uporabna v dokazne namene, saj se v njej navedeni podatek nanaša na leto 1939, kar pomeni stanje več let pred podržavljenjem.

Po mnenju sodišča je ugovor tožeče stranke utemeljen. Po 1. odstavku 8. člena ZDen se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetje oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Upravičenci so torej tudi osebe, ki so bile lastniki kapitalskega deleža ob podržavljenju. Torej ali je vlagatelj zahteve dokazal, da je bil ob podržavljenju TPD leta 1945 lastnik tudi 1174 delnic, ki ga opravičujejo do odškodnine, je v zadevi sporno. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bil osnovni kapital TPD razdeljen na imetniške - prinosniške delnice. Za razliko od imenskih delnic, pri katerih se le z izročitvijo (traditio) pravica iz vrednostnega papirja ne prenese, se pri prinosniških vrednostnih papirjih že z izročitvijo vrednostnega papirja prenese na prinosnika tudi pravica iz vrednostnega papirja. Z upoštevanjem opisane pravne narave delnic TPD je potrebno oceniti, ali je glede na lastnosti prinosniške delnice in njeno funkcijo, ki jo ima v urejenih razmerah na kapitalskem trgu, (kot dokaz o lastništvu) šteti, ali je bil AA, ki je kot imetnik delnic naveden na seznamu prezentantov kuponov v letu 1939, bil imetnik teh delnic tudi v letu 1945, ob zaplembi. Ker so se pravice iz delnice lahko prenašale in uveljavljale samo z listino, je imela delnica na splošno tudi dokazni pomen. Vlagatelj delnic kot fizične stvari nima in zatrjuje, da so bile ob zaplembi njegovega premoženja leta 1947 odnesene iz stanovanja. Glede na opisano dejansko podlago sodišče meni, da je tožena stranka napačno presodila, da zbrani in izvedeni dokazi dajejo dovolj trdno podlago, da je AA bil lastnik spornih delnic ob podržavljenju. Dokazna vrednost predloženega seznama, na katerem stranka z interesom uveljavlja svoje upravičenje do denacionalizacije, tudi skupaj z ostalimi dokazi po mnenju sodišča ne daje prepričljive podlage za odločitev tožene stranke. Več let pred podržavljenjem narejen seznam, tudi ob dejstvu, da je bilo trgovanje na evropskih borzah med vojno ustavljeno, torej na borzah v stari Jugoslaviji leta 1941, ne daje prepričljive podlage za izpodbijano odločitev, saj prenos pravice iz prinosniških delnic ni bil omejen zgolj na trgovanje na borzah. Tudi ob upoštevanju takratnih razmer mora biti dokazano z višjo stopnjo verjetnosti, kot v obravnavani zadevi, da je bil bivši lastnik ob podržavljenju lastnik premoženja, ki ga v denacionalizacijskem postopku zahteva.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na drugačno dokazno oceno listin v upravnem spisu in ne na pravila iz 3. in 5. člena Navodila, na katera svoje ugovore opira tožeča stranka, saj meni, da v obravnavani zadevi niso relevantna pri odločitvi. Tožeča stranka nadalje tudi neutemeljeno zatrjuje, da je bistvena za upravičenje vlagatelja zaplembna odločba z dne 9. 12. 1947, kar ne drži, kot je bilo že zgoraj razloženo. Tožeča stranka v tožbi izrecno ne izpostavlja ugovora prepozno vložene zahteve za denacionalizacijo za 1174 delnic, ki pa je bila tudi po mnenju sodišča vložena pravočasno.

Ker je bil v obravnavani denacionalizacijski zadevi napravljen napačen sklep glede ugotovljenega dejanskega stanja ter je bilo zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo in zadevo vrnilo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena toženi stranki v ponovni postopek.