Jedro

Dokazno breme za izkazovanje lastništva alikvotnega dela kapitala delniške družbe ob podržavljenju je na strani pritožnika. To lastništvo bi imetnik delnice lahko izkazoval samo z listino - delnico, saj delniški seznam ne vsebuje imen lastnikov prinosniških delnic. Seznam reprezentantov kuponov prinosniških delnic pa zaradi narave teh delnic ((kupon se ne glasi na ime in se lahko od delnice odcepi) sam po sebi ne dokazuje lastništva delnic. Prvostopno sodišče je pravilno navedlo, da je glede na lastnost prinosniške delnice in njeno funkcijo, v postopku denacionalizacije treba ugotoviti, ali je bil imetnik delnic zaplenjene delniške družbe res lastnik delnic in s tem alikvotnega dela osnovnega kapitala delniške družbe ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000-ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.6.2003, in ji zadevo vrnilo v nov postopek. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 4.9.2002, s katero je prvostopni organ odločil, da L.L., kot upravičencu do denacionalizacije, pripada odškodnina za 1359 delnic podržavljene TPD v obveznicah SOD v višini 146.840 USD.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da je sporno podržavljenje 1174 prinosniških delnic TPD L.S. Pojasnilo je naravo takih delnic in njihovo funkcijo ter sprejelo stališče, da seznam prezentantov kuponov delnic TPD za leto 1939, v katerem je naveden tožnik, ni listina, ki bi zanesljivo dokazovala, da je bil le-ta lastnik teh delnic v letu 1945, ko je bila podržavljena TPD. Tudi ostali dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku po presoji sodišča prve stopnje ne dajejo prepričljive podlage za odločitev tožene stranke. Svojo odločitev je sodišče oprlo na drugačno dokazno oceno listin in drugih dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku. Ker so upravni organi napravili napačen sklep glede ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Prizadeta stranka L.L. se zoper sodbo pritožuje iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče odloči po določbah 1. in 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in posredno izvedene dokaze. Zmotno je stališče, da seznam prezentantov kuponov v letu 1939, ki je bil napravljen več let pred podržavljenjem, tudi ob dejstvu, da je bilo trgovanje na evropskih borzah tik pred vojno in med njo ustavljeno (torej tudi na borzah v stari Jugoslaviji), ne daje prepričljive podlage za izpodbijano odločitev, češ da prenos pravice iz prinosniških delnic ni bil omejen zgolj na trgovanje na borzah. Ta presoja kaže, da sodišče razmer neposredno pred vojno in med vojno ni poznalo, ocenilo in ne upoštevalo. Vlagatelju zahteve je oče dal 1174 delnic TPD, ki jih je hranil doma. Kupon za dividendo za leto 1939 je uspel unovčiti šele nekaj mesecev po občnem zboru dne 27.5.1940. Tedaj so bile v Evropi že vojne razmere. Po unovčenju kupona št. 27 so delnice praktično izgubile vsako vrednost. Vsekakor ni mogoče govoriti o urejenih razmerah na kapitalskem trgu pred drugo svetovno vojno in med njo. Premoženje TPD je bilo zaplenjeno v korist nacistične firme E.S. A.G. s sedežem v M. in vsakdo ki je imel delnico te družbe, je lahko le čakal na konec vojne, če ga je dočakal. Po 9. maju 1945 je bila TPD podržavljena po odloku AVNOJ-a in prevzeta po delegatu, ki ga je postavilo Ministrstvo za industrijo in rudarstvo. V takih razmerah noben preudaren človek ne bi kupil delnice TPD niti mimo borze. Pritožnik svojih delnic ni nikoli odtujil in jih je hranil doma v očetovem stanovanju. Če bi jih brezplačno prenesel na koga drugega, bi jih vrnil le svojim staršem. Tožena stranka je pravilno presodila dokaze in je napačna in zmotna dokazna presoja, ki jo je napravilo sodišče. V ponovljenem postopku tožena stranka nima več kaj postopati. Pritožnik nima na razpolago nobenih drugih dokazov, razen tistih, ki jih je predložil že v upravnem postopku. Tožena stranka bo lahko sprejela le novo dokazno presojo, drugačno od prve, ki pa ne more biti drugačna od presoje, ki jo je sprejelo sodišče. Sodišče prve stopnje se do drugih dokazov in navedb v odgovoru na tožbo, ki dopolnjujejo seznam prezentantov kuponov in do izpovedbe pritožnika na ustni obravnavi pri upravni enoti dne 26.3.2002 ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do pisnih posrednih dokazov o tem, da je izginilo "neznano kam" premoženje pritožnika in njegovih staršev iz stanovanja v L. Tam so bile shranjene tudi sporne delnice TPD in vlagatelj ni dobil za stvari, odpeljane iz stanovanja, nobenega potrdila in seznama. Če bi držala zmotna presoja sodišča prve stopnje, bi moralo ob odpravljenem upravnem aktu samo odločiti o stvari (tudi brez glavne obravnave na podlagi 1. točke 1. odstavka 61. člena ZUS), razen če bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Po pravilni presoji dokazov bi moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in to odločitev tudi prepričljivo utemeljilo. Pritožbeni očitek, da se ni opredelilo do vseh dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, je neutemeljen, saj je sodišče izrecno navedlo, da dokazna vrednost predloženega seznama prezentantov kuponov iz 1939, tudi skupaj z ostalimi dokazi, ne daje prepričljive podlage za odločitev tožene stranke, da je pritožnik upravičen do denacionalizacije 1174 delnic TPD.

Seznam prezentantov kuponov po svoji vsebini predstavlja seznam zahtevkov za izplačilo dividende za določeno število delnic. Kuponi so stranski deli vrednostnega papirja (delnice), ki sestavljajo kuponsko polo. Namenjeni so za uveljavljanje periodično zapadlih pravic iz vrednostnega papirja in so na njem povzete le bistvene sestavine vrednostnega papirja. Pri prinosniških delnicah tudi kuponi ne glasijo na ime in se lahko odcepijo od glavnega papirja ter se samostojno prenašajo, kar pomeni, da oseba, ki zahteva izpolnitev obveznosti (izplačilo dividende), predloži le stranski papir, in ne tudi glavnega. Zato je možno, da kupon v izplačilo predloži tudi nekdo drug, ki ni lastnik delnice. S tem seveda ni mogoče trditi, da v konkretnem primeru izplačila dividend za leto 1939 ni zahteval pritožnik kot lastnik delnic. Vendar pa omenjena možnost odvzame navedenemu seznamu prezentantov kupnov težo, ki mu jo pripisuje pritožba. Na lastništvo delnic ob podržavljenju tudi ni mogoče sklepati na podlagi trditve, da pred vojno in med vojno ni deloval organiziran kapitalski trg, saj so bile prinosniške delnice prosto prenosljive in so se glede na njihovo naravo prenašale z izročitvijo iz rok v roke, ne glede na funkcioniranje kapitalskega trga. Imetništvo prinosniške delnice predstavlja za lastnika določeno tveganje, saj izguba ali uničenje papirja povzročita izgubo pravice.

Dokazno breme za izkazovanje lastništva alikvotnega dela kapitala delniške družbe ob podržavljenju je na strani pritožnika. To lastništvo bi imetnik delnice lahko izkazoval samo z listino - delnico, saj delniški seznam ne vsebuje imen lastnikov prinosniških delnic. Prvostopno sodišče je pravilno navedlo, da je glede na lastnost prinosniške delnice in njeno funkcijo, v postopku denacionalizacije treba ugotoviti, ali je bil imetnik delnic zaplenjene delniške družbe res lastnik delnic in s tem alikvotnega dela osnovnega kapitala delniške družbe ob podržavljenju. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvega sodišča, da pritožnik tega ni dokazal. Zato je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, saj na dejanskem stanju (v okvir katerega spada tudi dokazna ocena), ugotovljenem v upravnem postopku, ni bilo podlage za ugoditev zahtevi za denacionalizacijo.

Očitek pritožbe, da bi moralo sodišče o zadevi meritorno odločiti, ki smiselno utemeljuje bistveno kršitev postopka, ni utemeljen. Pravilno je bila uporabljena določba 2. odstavka 60. člena ZUS, saj ta nalaga sodišču, da tožbi ugodi in s sodbo odpravi nezakonit upravni akt, če ugotovi med drugim, da je bil iz ugotovljenih dejstev v upravnem postopku napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja. Prav to pa je sodišče ugotovilo in je bila zato edina možna rešitev zadeve odprava izpodbijanega akta in vrnitev toženi stranki v ponoven postopek. Za odločanje po 1. odstavku 61. člena ZUS (v sporu polne jurisdikcije), kot je predlagal pritožnik, pa ni bilo zakonskih pogojev, saj sodišče po tej določbi odloči tedaj, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (5. odstavek 61. člena ZUS), tožeča stranka pa tega s tožbo ni zahtevala.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni imelo podlage za spremembo izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenim predlogom, saj je zavrnilo neutemeljeno pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo (člen 76 ZUS-1).