Jedro

Iz podatkov ne izhaja, da bi ob zaplembi premoženja pristojni upravni organ odločal o stvari iz sodne pristojnosti ali o stvari, za katero ne bi bil pristojen (1. točka 279. člena ZUP). Prav tako ni mogoče uporabiti 6. točke 279. člena ZUP, po kateri se izreče za nično odločbo, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Navedenega ničnostnega razloga ni bilo mogoče uporabiti zato, da bi se izpodbijalo morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožeča stranka (to je ugotavljanje državljanstva). To bi se lahko izpodbijalo z drugimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembene komisije na Prevaljah, št. 144/45 z dne 29. 8. 1945 z utemeljitvijo, da ni podane podlage za izrek ničnosti navedene odločbe.

To odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo, št. 490-17/2013/4 z dne 4. 11. 2014. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožeča stranka podala zahtevo, da se zgoraj citirana zaplembena odločba izreče za nično na podlagi 1. in 6. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Hkrati je zahtevala tudi, da se za A.A. ugotovi, da je od 28. 8. 1945 do svoje smrti 26. 10. 1960 štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Organ prve stopnje je glede na različno pravno podlago in dejansko stanje zahtevka odločil, da se zahtevka vodita ločeno in je z izpodbijano prvostopno odločbo obravnaval samo zahtevek za izrek ničnosti zaplembene odločbe. Ravnanje organa prve stopnje je tudi po presoji tožene stranke pravilno in zakonito.

Ker iz dokumentov zadeve izhaja, da je bilo o ugotovitvi državljanstva A.A. odločeno s sklepom št. 213-24/2012-0402-4 z dne 7. 2. 2013 in sicer tako, da se je zahteva zavrgla, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, zoper ta sklep pa se tožeča stranka ni pritožila, pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem državljanstva v postopku glede izreka ničnosti zaplembene odločbe za odločitev niso pomembne in se pritožbeni organ do njih ni opredelil. V zvezi z ničnostnim razlogom iz 1. točke 279. člena ZUP, po katerem se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v katerim sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, tožena stranka pojasnjuje, da je podlaga za izdajo zaplembene odločbe bila bil Odlok Avnoja, na podlagi katerega je bil sprejet Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, ki je v 30. členu določil organe, pristojne za izvedbo konfiskacije. Na prvi stopnji so bile to okrajne in mestne zaplembene komisije, med katere spada tudi predmetna komisija. Organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da iz podatkov in izvedenih dokazov ne izhaja, da bi takrat pristojni upravni organ odločal o stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, za katero ne bi bil pristojen. Prav tako ni mogoče uporabiti 6. točke 279. člena ZUP, po kateri se izreče za nično odločbo v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Navedenega ničnostnega razloga ni bilo mogoče uporabiti zato, da bi se izpodbijalo morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožeča stranka (to je ugotavljanje državljanstva). To bi se lahko izpodbijalo z drugimi pravnimi sredstvi. Na podlagi navedenega je organ prve stopnje ravnal pravilno in zakonito, ko je zahtevo zavrnil. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v kateri ponavlja svoje ugovore glede kršitve materialnega predpisa ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjuje, da iz dokumentov, ki jih je priložila k vlogi, kakor tudi sedaj k tožbi, izhaja, kako nezakonito je vsa leta v zvezi z denacionalizacijo premoženja po pokojnem A.A. ravnala Upravna enota Ravne na Koroškem. S tem ravnanjem pa je posredno soglašala tudi tožena stranka. Sklicevanje upravnega organa na njegove dosedanje odločitve v zvezi z državljanstvom A.A. so zmotne in nezakonite. Upravni organ je samovoljno prikazoval pokojnega A.A. kot člana Kulturbunda in člana nacistične stranke, kar pa ta ni bil. Dokazne listine, ki jih je tožeča stranka izročila upravnemu organu namreč dokazujejo slovensko narodnost in slovensko državljanstvo imenovanega. V nadaljevanju zatrjuje, da je bilo o zaplembi premoženja pristojno odločati sodišče in ne državni organ, to je Okrajna zaplembena komisija. Odločba s katero se zahteva izrek ničnosti ima popravljen datum izdaje 29. 8. 1945 (prvotno zapisan datum je nečitljiv). Pravnomočna je postala 1. 2. 1946, to pomeni, da je bila izdana sredi meseca januarja z zapisom datuma za nazaj. Upravni organ se je v odločbah skliceval tudi na zapisano v obrazložitvi citirane zaplembene odločbe, kjer je bilo nepravilno navedeno, da je A.A. državljan nemškega Reicha in oseba nemške narodnosti, čeprav ne razpolaga z dokazili o tem. Iz navedenega izhaja samovolja in nepripravljenost upravnega organa odločati tako kot določa zakon. Tožeča stranka si že od leta 1992 neuspešno prizadeva za zakonito in pošteno ugotovitev, da je bil A.A. pošten Slovenec in slovenske narodnosti.

Tožeča stranka je tudi prepričana, da je v obravnavani zadevi pred organi Republike Slovenije obravnava neenakopravno ter da se ji kršijo človekove pravice, saj se zahtevek po ZDen rešuje, zaradi nestrokovnega in nezakonitega dela, nerazumno dolgo in brez upravičenega razloga. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi ter ugotovi, da je pokojni A.A. od 28. 8. 1945 do svoje smrti 27. 10. 1960 štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki oziroma upravnemu organu prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V postopku za izrek ničnosti se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj. V obravnavanem primeru je tožeča stranka uveljavljala ničnosti razlog iz 1. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po določbi 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Po določbi 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pa se za nično izreče odločba v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Kot izhaja iz podatkov predloženih upravnih spisov in izpodbijane odločbe je bilo premoženje njenega pravnega prednika zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega člena Odloka Avnoj, na njegovi podlagi pa je bila izdana odločba Okrajne zaplembene komisije na Prevaljah št. 144/45 z dne 29. 8. 1945. Na podlagi 4. člena Odloka Avnoj je bil sprejet Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, ki je v 30. členu določil organe, pristojne za izvedbo konfiskacije. Na prvi stopnji so bile to okrajne in mestne zaplembene komisije, ki so bile pristojne za odločanje o zaplembah premoženja in so o zaplembi premoženja odločale z upravnim aktom v upravnem postopku. Tako za sporno zaplembeno odločbo ni mogoče reči, da jo je izdal stvarno nepristojni organ oziroma, da je z njo odločeno o stvari, ki ne more biti predmet upravnega postopka. Po Odloku Avnoj in po Zakonu o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije je bilo mogoče zapleniti premoženje le z upravno odločbo. Izjema je bila zaplemba premoženja vojnih zločincev, za kar so bila po takrat veljavnih predpisih pristojna sodišča, za kar pa ne gre v obravnavani zadevi. Zato je upoštevaje navedeno pravilen zaključek obeh upravnih organov, da ni podan uveljavljeni ničnosti razlog iz 1. točke 279. člena ZUP.

Po presoji sodišča je pravilen tudi zaključek upravnih organov, da ni izkazan niti ničnosti razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ugovori, s katerimi se izpodbija napačno ugotovljeno dejansko stanje (tako v zaplembeni odločbi kot v odločbi o ugotovitvi državljanstva njenega pravnega prednika), ki jih ponavlja tožeča stranka tudi v tožbi, ne predstavljajo razloga za izrek ničnosti zaplembene odločbe niti po 6. niti po katerikoli drugi točki 279. člena ZUP in jih sodišče zavrača kot neutemeljene iz istih razlogov, kot je to storila že tožena stranka v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Ničnost odločbe je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče poseči v pravnomočne odločbe, vendar le, če so za to podani v 279. členu ZUP taksativno našteti ničnosti razlogi. V zvezi s tem sodišče le dodaja, da so bili tovrstni ugovori tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnjeni tudi v upravnem sporu v zvezi z izrekom ničnosti upravne odločbe, s katero je bilo pravnomočno odločeno o ugotovitvi, da njen pravni prednik ni bil ne jugoslovanski ne slovenski državljan (sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru opr. št. II U 290/2012 z dne 3. 10. 2012).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je akt pravilen in na zakonu utemeljen.