Jedro

V sporu ničnosti denacionalizacijske odločbe pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.

Ker se vprašanja, ki jih zastavlja revidentka, nanašajo na odločitev o državljanstvu prejšnjega lastnika, ki pa ni predhodno vprašanje v postopku ničnosti zaplembe odločbe, ne gre za pravna vprašanja, ki bi bila pomembna po vsebini obravnavane zadeve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem, št. 490-1/2013-0409-4 z dne 7. 2. 2013, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-17/2013/4 z dne 4. 11. 2014. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil revidentkino zahtevo za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembene komisije na Prevaljah, št. 144/45 z dne 29. 8. 1945. Ugotovil je, da nista podana v zahtevi uveljavljana ničnostna razloga iz 1. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Revizija po navedeni določbi je torej dovoljena le, če gre za zadevo, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi gre za spor o ničnosti denacionalizacijske odločbe, v katerem pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato izpolnjevanje pogoja po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano(1).

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse(2). Pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, je zato le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj prek sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča(3).

8. Revidentka uveljavlja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o treh pomembnih pravnih vprašanjih: (1) ali je dovoljeno sodno odločati o zahtevku tožeče stranke, ki se nanaša na odločbo o podržavljenju, če predhodno še ni rešen zahtevek stranke za priznanje slovenskega oziroma jugoslovanskega državljanstva denacionalizacijskega upravičenca v času podržavljenja po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS); (2) ali sme Upravno sodišče v odločbi, zoper katero ni pritožbe, dejansko stanje ugotoviti zmotno in ali je treba v postopku takšno kršitev sodišča sanirati, in sicer ob upoštevanju splošnega načela iz 7. in 8. člena ZUP ter ustavne pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva; (3) ali mora Vrhovno sodišče v skladu z določbo 276. člena ZUP v primeru, ko je Upravno sodišče svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovitev dejanskega in procesnega stanja zadeve ter zoper njegovo odločbo ni pritožbe, to odpraviti po nadzorstveni pravici.

9. Predmet obravnave v tej zadevi je revidentkin predlog, da se zaplembena odločba, ki jo je 29. 8. 1945 izdala Okrajna zaplembena komisija na Prevaljah, izreče za nično iz razlogov po 1. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po 1. točki navedene določbe ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; po 6. točki pa odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Vsa tri vprašanja, ki jih zastavlja revidentka, se nanašajo na odločitev o njeni (hkrati postavljeni) zahtevi za priznanje slovenskega oziroma jugoslovanskega državljanstva pokojnega J. L. po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do uveljavitve ZDRS, o kateri je v drugem postopku odločal drug upravni organ. Ker pa državljanstvo razlaščenca ni predhodno vprašanje v postopku ničnosti zaplembene odločbe, ne gre za pravna vprašanja, ki bi bila pomembna po vsebini obravnavane zadeve. Podlaga za upravno pristojnost v zaplembenih postopkih v zvezi s 1. in 2. točko 1. člena Odloka AVNOJ-a je namreč določena v 30. členu Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacij. Zato tudi v primeru, če bi bilo morebiti dejansko stanje glede državljanstva oziroma narodnosti razlaščenca, ki je bilo podlaga za odvzem premoženja po navedenih določbah Odloka AVNOJ-a, nepravilno ugotovljeno (na kar v bistvu meri revidentka) in bi bilo zaradi tega materialno pravo v postopku izdaje zaplembene odločbe zmotno uporabljeno, to ni ničnostni razlog, določen v 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP(4). Z državljanstvom (oziroma narodnostjo) razlaščenca pa ni mogoče utemeljiti niti ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je to določbo mogoče uporabiti le v primeru, če posebna zakonska določba vnaprej določa, da ima določena nepravilnost za posledico ničnost odločbe. Ker v obravnavani zadevi ne gre za ničnost odločbe, izdane v postopku denacionalizacije po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), se revidentka v reviziji neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 63. člena ZDen.

10. Revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Ker z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Prim. sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 397/2014, X Ips 221/2013, X Ips 131/2013, X Ips 40/2013 in drugi.

(2) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(3) Odločbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.

(4) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 544/2003 z dne 19. 5. 2005.