Jedro

Uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava revidentka smiselno povezuje še z očitkom kršitve postopka, ki ga gradi na predpostavki, da je pritožbeno sodišče lahko uporabilo pravila o neupravičeni pridobitvi šele po tem, ko je nedovoljeno razširilo trditveno podlago tožbe. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je revidentka omenjeno kršitev zmotno opredelila kot kršitev načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, saj se to načelo izraža v vezanosti sodišča na postavljeni tožbeni zahtevek in ne v vezanosti na postavljeno trditveno podlago. Vezanost na postavljeno trditveno podlago sodišču namreč nalaga razpravno načelo iz 7. člena ZPP in 212. člena ZPP. Pri očitku kršitve razpravnega načela gre lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev postopka, ki je na revizijski stopnji upoštevna le, če jo zagreši pritožbeno sodišče (prvi odstavek 370. člena ZPP). Tudi pri tem očitku revidentka ni zadostila bremenu obrazloženega grajanja, saj sploh ne pojasni, katere trditve (in posledično ugotovljena dejstva), ki jih tožnica v postopku ni postavila, naj bi pritožbenemu sodišču omogočile odločanje z uporabo pravila iz 190. člena OZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 2.193,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo, v kateri je s tožbenim zahtevkom od toženke zahtevala plačilo 133.132,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdila je, da si je toženka neupravičeno in brez pravne podlage prisvojila vtoževani znesek, tako da ga je iz računa tožnice nakazala na svoj osebni račun.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo, opirajoč se na pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika(1) (v nadaljevanju OZ). Ugotovilo je, da je bila toženka zaposlena pri tožnici kot računovodkinja v obdobju od 28. 3. 2003 do 16. 12. 2008 in da si je v tem časovnem okviru brez pravne podlage in vednosti ter soglasja tožnice nakazovala posamične zneske z računa tožnice na svoj račun. Toženka ni dokazala trditve, da so bili vsi zneski plačani z odobritvijo ravnateljice kot plačilo za povečan obseg dela oziroma da bi bil sklenjen ustni dogovor o izplačevanju delovne uspešnosti kot podlaga za plačilo zneskov, ki so predmet zahtevka.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek za glavnico v višini 31.153,02 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti zavrnilo. Delna zavrnitev zahtevka je posledica zaključka, da odločitve o postavljenem ugovoru zastaranja ni mogoče opreti na določbo 353. člena OZ, ki določa čas zastaranja za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, saj gre za kondikcijski in ne za odškodninski zahtevek.

4. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Napačna je ugotovitev, da naj bi si toženka sama nakazala denar. To ne drži in ima zato sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, sploh pa o tem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka, da bi si toženka denar nakazovala sama. Še vedno vztraja, da je plačilne naloge pripravljala po navodilih ravnateljice, ki je tudi dejansko opravila izplačila. Nakazila denarja ni mogoče enačiti z izpolnjevanjem plačilnih nalogov. Dokazna ocena o tem je izostala oziroma je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženka je zanikala trditev, da bi si sama nakazovala posamezne zneske in da bi si prisvojila ravnateljičino geslo, zato takšen sklep nima podlage v dokaznem postopku. Tožnica je v okviru svoje trditvene podlage smiselno zatrjevala obstoj krivde toženke in njeno nedopustno ravnanje, zato je narava njenega zahtevka lahko le odškodninska in ne obogatitvena. Za obogatitveno podlago tožba ni sklepčna in bi bilo potrebno zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče ne bi smelo dopolnjevati trditvene podlage oziroma šteti, da takšna podlaga obstaja, pač pa bi moralo odločati na podlagi odškodninske odgovornosti, kar je ves čas zatrjevala tožnica. Ni mogoče šteti, da trditve glede odškodninske odgovornosti vključujejo tudi trditve o obogatitvenem zahtevku. S tem, ko je pritožbeno sodišče dopolnjevalo zatrjevana pravotvorna dejstva, je odločilo mimo postavljenega zahtevka in kršilo določbo 2. člena ZPP.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani.(2) Na dovoljene revizijske razloge revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V fazi revizijskega preizkusa dejansko stanje na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več izpodbojno. Do obširnih revizijskih trditev, s katerimi toženka izpodbija dejansko ugotovitev, da si je denar tožnice nakazovala na svoj račun, se revizijskemu sodišču zato ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati.

8. Prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja glede tega dejstva revidentka ne more obiti niti z navideznim konstruiranjem kršitev določb pravdnega postopka. Revident se v reviziji namreč na več mestih sklicuje na kršitvi iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer z utemeljitvijo, da glede tega dejstva izpodbijanih sodb ni mogoče preizkusiti oziroma da dejanski zaključki sodišč nižjih stopenj nimajo ustrezne podlage v izvedenem dokaznem postopku. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko zaradi pomanjkanja razlogov sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.(3) Revizijsko sodišče ugotavlja, da imata sodbi sodišč nižjih stopenj razloge o odločilnih dejstev, ki omogočajo njun preizkus, očitek o protispisnosti pa se nanaša na sklepanje sodišča o (ne)obstoju pravnorelevantnih dejstev. Revizijska graja v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vsebinsko torej predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, zato podrobnejši odgovor nanjo iz že navedenih razlogov ni potreben. Revidentka zgolj s ponavljanjem dejanskih trditev, ki jih je postavila med postopkom, in izražanjem svojega nestrinjanja z dokazno oceno zato ne more biti uspešna.

9. Jedro revizijske kritike pravilnosti uporabe materialnega prava je usmerjeno v izpodbijanje pravne podlage, na katero sta se ob ugotovljenem dejanskem stanju oprli sodišči nižjih stopenj. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da dejanska podlaga spora terja uporabo splošnih pravil o zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve iz 190. člena OZ. Tožnica mora po tej pravni podlagi dokazati svoje prikrajšanje, obogatitev toženke, medsebojno vzročno zvezo in odsotnost pravnega temelja za prehod premoženja.(4) Ugotovljeno dejansko stanje vodi do pravnih zaključkov glede obstoja vseh elementov, ki vzpostavljajo utemeljenost zahtevka na obogatitveni oziroma kondikcijski podlagi, zato očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko zavzemanje za presojo zahtevka z uporabo odškodninskopravne podlage ob ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljeno.

10. Revidentka nadalje uveljavlja nesklepčnost tožbe po kondikcijski podlagi, izhajajoč iz predpostavke, da tožničine trditve omogočajo presojo zahtevka izključno na odškodninskopravni podlagi. Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu, v konkretnem primeru po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Revizija s takšno trditvijo torej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.(5) Revidentka bremena obrazloženega izpodbijanja zaključkov o sklepčnosti tožbe po kondikcijski podlagi, ki ji je naloženo v 371. členu ZPP, ni zmogla, saj niti ni pojasnila, katerih trditev, brez katerih tožba po tej pravni podlagi ni sklepčna, tožnica ni navedla. Graja zmotne uporabe materialnega prava že iz tega razloga ni utemeljena. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da trditvena podlaga tožbe vsebuje prav vsa pravotvorna dejstva, ki omogočajo pravno kvalifikacijo zahtevka po kondikcijski podlagi.

11. Uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava revidentka smiselno povezuje še z očitkom kršitve postopka, ki ga gradi na predpostavki, da je pritožbeno sodišče lahko uporabilo pravila o neupravičeni pridobiti šele po tem, ko je nedovoljeno razširilo trditveno podlago tožbe. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je revidentka omenjeno kršitev zmotno opredelila kot kršitev načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, saj se to načelo izraža v vezanosti sodišča na postavljeni tožbeni zahtevek in ne v vezanosti na postavljeno trditveno podlago.(6) Vezanost na postavljeno trditveno podlago sodišču namreč nalaga razpravno načelo iz 7. člena ZPP in 212. člena ZPP. Pri očitku kršitve razpravnega načela gre lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev postopka, ki je na revizijski stopnji upoštevna le, če jo zagreši pritožbeno sodišče (prvi odstavek 370. člena ZPP). Tudi pri tem očitku revidentka ni zadostila bremenu obrazloženega grajanja, saj sploh ne pojasni, katere trditve (in posledično ugotovljena dejstva), ki jih tožnica v postopku ni postavila, naj bi pritožbenemu sodišču omogočile odločanje z uporabo pravila iz 190. člena OZ. Do tako nekonkretiziranih revizijskih navedb se zato niti ni mogoče opredeliti.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da toženka sama krije svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije.

13. Toženka mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožnici priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.778,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v višini 395,56 EUR, skupaj torej 2.193,56 EUR.

Op. št. (1): Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ).

Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010, II Ips 258/2014,...

Op. št. (3): Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 311 in naslednje.

Op. št. (4): Polajnar Pavčnik, A.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 45, 46; Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 213/2013, Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 206/2014, Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 508/2006, Sklep in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 215/2012. Op. št. (5): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 186/2013 in II Ips 93/2013. Op. št. (6): Galič, A., Wedam Lukić, D.: navedeno delo, 1. knjiga, stran 65 in naslednje.