Jedro

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici zaradi prehoda premoženja nastala škoda, je denarno terjatev presojalo kot terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. To pomeni, da je njen obstoj ugotovilo na osnovi drugačnega dejstvenega substrata od tistega, ki bi utemeljeval obstoj odškodninske terjatve. Za denarno terjatev pa je navedeno vsebinskega pomena. Zato je zmotna uporaba določil OZ, ki se nanašajo na zastaranje odškodninskih terjatev.

Ker v postopku tudi ni bilo zatrjevano, da bi bila toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za uporabo 353. člena OZ ne bi bilo podlage niti v primeru, če bi tožnica zatrjevala obstoj odškodninske terjatve zoper toženko. Sodišče druge stopnje navedeno zaključuje tudi ob upoštevanju načelne možnosti odločanja o obstoju kaznivega dejanja, s katerim je bila povzročena škoda, kot o predhodnem vprašanju v pravdi, če v zvezi s takšnim kaznivim dejanjem kazensko sodišče ni izdalo nobene odločbe, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 133.132,61 EUR zniža za 31.153,02 EUR (na 101.979,59 EUR) ter se zahtevek za plačilo 31.153,02 EUR ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov, ki so zapadli v plačilo pred 7. 9. 2007, zavrne.

- v II. točki izreka tako, da se znesek 4.823,17 EUR zniža za 1.829,92 EUR (na 2.993,25 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča plačati toženi stranki 947,17 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožnici 133.132,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), kakor tudi njene pravdne stroške v višini 4.823,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pritožuje toženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Izpodbijani sodbi očita utemeljenost na zmotni predpostavki, da si je toženka sáma nakazovala posamične zneske. Poudarja, da je kot računovodkinja pripravljala naloge za posamična plačila, ki jih je ravnateljica nato na ustrezen način izvršila preko elektronske banke. Navedeno obširno pojasnjuje in graja stališče sodišča prve stopnje, da način izvedbe plačil za konkretno zadevo ni pomemben. Izpodbija tudi ugotovitev, da naj bi si toženka s soglasjem oziroma po odobritvi ravnateljice nakazovala zneske kot nagrado za delovno uspešnost, ki naj bi bila dogovorjena ustno. Poudarja, da je trdila ravno nasprotno, namreč da takšno nakazovanje sploh ni bilo možno, ker ni imela pogojev za nakazovanje, in da je vsa nakazila opravila ravnateljica, ki je edina imela ustrezno geslo za nakazovanje preko elektronske banke, ter da je sama le pripravljala naloge. Vztraja, da je ravnateljica za vsako nakazilo ne samo vedela, temveč z njim tudi soglašala, saj jih je toženka pripravila v dogovoru z njo. Čeprav ravnateljica v pravdi to zanika, meni, da je nenavadno, da le-ta ne bi opazila dvakratnega plačila določenih računov in to v daljšem časovnem obdobju sedmih let. Ponavlja, da sta z ravnateljico glede plačila povečanega obsega dela sklenili ustni dogovor, zato toženka v zvezi s tem nima nobenih dokumentov. Šele pozneje, 3. 8. 2008, naj bi bil sprejet tudi pisni sklep, ki pa ga toženka ni prejela, niti podpisala. Šolska kuhinja je uspešno poslovala, ustvarjali so velike dobičke in zato ji je ravnateljica odobrila in nakazala sporne zneske. Kot zmotno graja tudi prisojo zneska za prehrano, ki se je za vse zaposlene obračunaval po istem ključu. Navaja, da je tudi ravnateljica prejela nadomestilo za malico v času službenih odsotnosti, pa tega nihče ni problematiziral oziroma zahteval vračila. Meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno presodilo ugovor zastaranja, ker se je v zvezi s tem oprlo na ugotovitev, da je škoda nastala s kaznivim dejanjem in štelo, da je toženka storila kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Za takšen zaključek sodišča ob ustavno zagotovljeni domnevi nedolžnosti ni podlage. Opozarja, da sodišče prve stopnje tudi ni sámo ugotavljalo posameznih elementov kaznivega dejanja, tako da izpodbijan zaključek temelji zgolj na dejstvu, da je zoper toženko vložena kazenska ovadba. Toženka zato vztraja pri podanem ugovoru zastaranja dela tožbenega zahtevka. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica je v konkretni zadevi zahtevala povračilo denarja, ki naj bi si ga toženka brez pravne podlage nakazala na svoja transakcijska računa. Med strankama ni bilo sporno, da je toženka zneske, ki so predmet vtoževanega zahtevka, dejansko prejela, kakor tudi ne, da gre za denar, ki je sicer pripadal tožnici. Sporno pa je bilo, ali je za takšen prehod premoženja obstajal pravni temelj. Toženka se je sklicevala na ustni dogovor med njo in ravnateljico o povečanem obsegu dela, kar je tožnica zanikala. Sodišče prve stopnje je glede navedenega spornega dejstva opravilo celovito in popolno dokazno oceno, na podlagi katere je prepričljivo zaključilo, da takšen dogovor ni obstajal. Ugotovilo je namreč, da so bili odobreni odstotki za delovno uspešnost 3. 8. 2008 zmanjšani s sklepom ravnateljice na največ 20 odstotkov, da so prej znašali največ 45 odstotkov, da je imela tožnica natančno določen in predpisan postopek ugotavljanja delovne uspešnosti zaposlenih, da je ravnateljica pisno določala oziroma potrjevala izplačilo dodatkov za delovno uspešnost ter da je višina nakazil, za katere toženka trdi, da si jih je izplačala na podlagi ustnega dogovora z ravnateljico iz naslova delovne uspešnosti, drastično presega zneske oziroma odstotke delovne uspešnosti, ki so bili s strani ravnateljice odobreni drugim delavkam šole. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je ravnateljica zaposlenim pri tožnici večinoma odobravala 10-odstotni povečan obseg dela, v večjem odstotku pa zgolj v primeru podanosti izrednih prispevkov. Pri 45-odstotnem povečanem obsegu dela pa je znašal mesečni znesek nakazila priči P. od 300,00 EUR do 360,00 EUR, medtem ko si je toženka npr. v oktobru 2007 nakazala preko 11.000,00 EUR iz tega naslova.

Toženka v pritožbi takšno dokazno oceno izpodbija zgolj z vztrajanjem, da je tožnica s pridobitno dejavnostjo prodaje kosil veliko zaslužila, zato je tožnici tudi izplačala tako visoke zneske ter z opozarjanjem na sumljivost dejstva, da ravnateljica v daljšem časovnem obdobju sedmih let ni opazila dvojnega plačevanja računov dobaviteljem. Slednje indično dejstvo predstavlja pritožbeno novoto, ki je toženka v pritožbi ne opraviči v smislu 337. člena ZPP, zato ga sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Sicer pa pojasnjuje, da v tej točki povzete pritožbene navedbe po kriterijih razumnosti in splošnosti ne uspejo omajati prepričljivosti predhodno povzetih razlogov sodišča prve stopnje. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, kako je potekalo podpisovanje nalogov za plačilo s strani ravnateljice oziroma njene pomočnice (tj. tako, da sta le-ti pred podpisom virmana preverili zgolj, ali se njegovi podatki - ime dobavitelja in znesek - ujemajo s podatki na samem računu, ki naj bi se plačeval) ter upoštevajoč v pritožbi neizpodbijano ugotovitev, da so bili zneski, nakazani na toženkin bančni račun, v večini primerov identični z zneski izstavljenih računov dobaviteljev šole, je namreč življenjsko prepričljiv sklep, da je toženka na takšen način zavedla ravnateljico oziroma njeno pomočnico, da sta na računalniku podpisali s strani toženke pripravljene virmane za izplačilo misleč, da gre za plačilo računov dobaviteljem šole.

V zvezi z zahtevkom za povračilo neupravičeno nakaznih zneskov za prehrano pa pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju pravnega temelja ne more omajati nekonkretizirano zatrjevanje toženke, da se je znesek za prehrano obračunaval vsem zaposlenim po istem ključu. Takšno „golo“ dejstvo namreč za presojo obstoja pravnega temelja spornih nakazil ni pravno pomembno (četudi se je takšen dodatek neupravičeno nakazoval vsem zaposlenim, navedeno ne utemeljuje obstoja pravnega temelja za sporna nakazila toženki). Brez opore v drugih skladnih indicih pa nima ustrezne teže niti kot dokazno pomembno dejstvo (tudi toženka sáma sicer v pritožbi navaja, da so se potni stroški nakazovali tudi v primerih, ko zaposleni do tega niso bili upravičeni, a se takšnih nakazil nikdar ni problematiziralo).

Dejstva, povzeta v točki 5 te obrazložitve, so edina bistvena za odločitev o vtoževanem zahtevku na podlagi neupravičene pridobitve. Predstavljajo namreč ugotovitve o elementih prikrajšanja na strani tožnice, obogatitve na strani toženke ter vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo. Vztrajanje toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo način prehoda premoženja (v smislu modalitete izvršitve nakazila - bodisi z zlorabo tujega gesla ali tako, da je toženka s sestavo virmanov na ime dobaviteljev in z zneski dejanskih računov, vendar z navedbo lastnega transakcijskega računa, zavedla zakonito zastopnico tožnice in njeno pomočnico k njihovemu podpisu, zaradi česar se je nakazilo izvršilo na njen račun) za pravno nepomembno, zato ni utemeljeno. Za podlago obogatitvene tožbe je odločilno zgolj, da je do neupravičenega prehoda premoženja dejansko prišlo.

Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotnost razlogov sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja dela vtoževanega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč ugovor zastaranja presodilo na podlagi določbe 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),(2) ki predpisuje daljši zastaralni rok v primeru, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem. V takšnem primeru se zastaranje zahtevkov iz naslova povračila škode izteče v času, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, če je ta rok daljši od zastaralnega roka odškodninske terjatve. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici zaradi prehoda premoženja nastala škoda, je denarno terjatev presojalo kot terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. To pomeni, da je njen obstoj ugotovilo na osnovi drugačnega dejstvenega substrata od tistega, ki bi utemeljeval obstoj odškodninske terjatve. Za denarno terjatev pa je navedeno vsebinskega pomena. Že iz navedenega razloga je bila zato uporaba določbe 353. člena OZ, ki se nanaša zgolj na odškodninske terjatve, v konkretnem primeru zmotna.

Tudi sicer sodišče druge stopnje opozarja, da je bila toženka ovadena zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, kar pa ne pomeni, da se je zoper njo začel kazenski pregon (ta se začne s procesnim dejanjem, tj. zahtevo za preiskavo ali obtožnim predlogom organa kazenskega pregona zoper določeno osebo, ne zgolj na podlagi ovadbe). Tudi v nadaljevanju pravde tožnica ni podala trditev, ki bi lahko utemeljili ugotovitev o začetku kazenskega pregona zoper toženko in posledično pretrganju zastaralnega roka za odškodninsko terjatev (drugi odstavek 353. člena OZ). Ker v postopku tudi ni bilo zatrjevano, da bi bila toženka pravnomočno obsojena za navedeno kaznivo dejanje, za uporabo 353. člena OZ ne bi bilo podlage niti v primeru, če bi tožnica zatrjevala obstoj odškodninske terjatve zoper toženko. Sodišče druge stopnje navedeno zaključuje tudi ob upoštevanju načelne možnosti odločanja o obstoju kaznivega dejanja, s katerim je bila povzročena škoda, kot o predhodnem vprašanju v pravdi, če v zvezi s takšnim kaznivim dejanjem kazensko sodišče ni izdalo nobene odločbe, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano (glej stališče Vrhovnega sodišča RS, kakor izraženo v zadevi II Ips 196/2011).(3) Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da v konkretni zadevi niso podane tiste okoliščine, ki bi utemeljevale sorazmernost med takšnim ugotavljanjem v smislu zagotovitve oškodovančeve pravice do sodnega varstva na eni strani ter ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti na drugi strani. Tožnica je namreč v konkretni zadevi imela (in še vedno ima) možnost kazensko preganjati toženko, hkrati pa ni navedla okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je potek kazenskega postopka oviran iz objektivnih razlogov ali subjektivnih razlogov na strani storilca (v citirani zadevi II Ips 196/2011, v kateri je Vrhovno sodišče dalo prednost oškodovančevi pravici do sodnega varstva, je bil potek kazenskega postopka oviran, ker storilec živi v državi, ki je bila pretežni del roka za zastaranje kazenskega pregona v vojni).

Glede na pojasnjeno bi moralo torej sodišče prve stopnje v konkretnem primeru za presojo ugovora zastaranja uporabiti določbe 346. člena in prvega odstavka 347. člena OZ, v skladu s katerimi zastarajo terjatve v petih letih, če zakon ne določa drugače (za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve ni določen poseben zastaralni rok), terjatve iz naslova obresti pa v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. To pomeni, da so upoštevajoč ugovor toženke (da so zastarale vse tiste dajatve, ki so zapadle v plačilo pred tremi leti od vložitve tožbe, tj. pred 7. 9. 2007) in določbo prvega odstavka 347. člena OZ, zastarali vsi tisti zneski glavnice s pripadajočimi obrestmi (344. člen OZ), ki so zapadli v plačilo pred 7. 9. 2005, kakor tudi vse tiste terjatve iz naslova obresti, ki tečejo od zneskov glavnic, zapadlih v plačilo po 7. 9. 2005, vendar pred 7. 9. 2007. Upoštevajoč pojasnjene razloge je zato sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 133.132,61 EUR znižalo za 31.153,02 EUR (na 101.979,59 EUR) ter zahtevek za plačilo 31.153,02 EUR, kakor tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov, ki so zapadli v plačilo pred 7. 9. 2007 zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ponovno odločanje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožnica zahtevala plačilo 133.132,61 EUR, uspela pa je z zahtevkom za 101.979,59 EUR, je bil njen uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje 76,60-odstoten, uspeh toženke pa 23,40-odstoten. Sodišče druge stopnje jima je zato v tem deležu tudi prisodilo priznane pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede stroškov tožeče stranke je upoštevalo odmero, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in s pritožbo ni bila izpodbijana. Odmero stroškov tožene stranke je opravilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(4) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)(5) v skladu s specifikacijo, kakor je razvidna iz stroškovnika na list. št. 142. Pri tem ji je nagrado za narok priznalo zgolj v enkratnem znesku ni ne za vsak narok posebej(6). Tožnici je tako v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 4.823,17 EUR stroškov, toženki pa 2.997,00 EUR. Glede na uspeh je tožnica tako upravičena do povračila 3.694,55 EUR, toženka pa do povračila 701,30 EUR. Po pobotu navedenih zneskov je pritožbeno sodišče odločilo, da mora toženka povrniti tožnici 2.993,25 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela (23,40 %). Sorazmerno temu uspehu je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Le-te je, upoštevajoč priglašene stroškovne postavke v pritožbi, odmerilo v višini 4.047,72 EUR tako, kot je specificirano na list. št. 164 sodnega spisa. Upoštevajoč toženkin 23,40 % pritožbeni uspeh, je odločilo, da ji mora tožnica iz naslova stroškov, nastalih v postopku z rednim pravnim sredstvom, plačati 947,17 EUR. Od takšnega zneska ji je v skladu z navedeno pravno podlago v predhodni točki obrazložitve prisodilo tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS. št. 83/2001 in nasl..

(3) Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 196/2011 pojasnilo, kot sledi: „Ko kazenskega postopka ni bilo ali je bil, pa pravdno sodišče na odločbo, s katero se je zaključil, ni vezano, lahko obstoj kaznivega dejanja za potrebe pravice oškodovanca do daljšega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve ugotavlja pravdno sodišče kot predhodno vprašanje, vendar le, če s tem ne krši domneve nedolžnosti povzročitelja škode, varovane z določbama 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pri presoji, ali bi bila domneva nedolžnosti kršena, če bi sodišče obstoj kaznivega dejanja ugotavljalo kot predhodno vprašanje, je treba izhajati iz načela sorazmernosti pri tehtanju ustavnih pravic oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) na eni strani in povzročitelja škode do domneve nedolžnosti (27. člen URS).

(4) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(5) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl..

(6) Po stališču Vrhovnega sodišča besedna zveza „nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 Tarife vključuje (zajema) nagrado za vse naroke in ne za vsak narok posebej (II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011, prim. tudi X Ips 458/2010 in X Ips 468/2010, obe z dne 15. 12. 2011).