Jedro

Tožeča stranka zatrjuje zgolj, da je toženec silil zapustnico, da svoje nepremičninsko premoženje zapusti njemu, da je bila oporočiteljica s strani toženca daljše obdobje izpostavljena pritiskom, s katerimi jo je na vsak način želel prisiliti v podpis oporoke, ter da je podpis oporoke izsilil. Takšne opredelitve prisile so tudi po oceni pritožbenega sodišča presplošne in ostajajo na ravni pravnih standardov iz zakonske norme 1. odstavka 60. člena ZD. Iz njih ni razvidno niti, ali gre morebiti za fizično ali psihično prisilo.

Ker tožbena naracija ne vsebuje vseh pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala pravno posledico, ki jo uveljavlja, je tožbeni zahtevek nesklepčen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 8.4.2003 v obliki notarskega zapisa opr. št. Io 4/2003 pokojne A. Š. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 170.118,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka ni mogla natančno vedeti, kako je toženec na zapustnico opravljal pritisk oziroma prisilo, tako da mu je zapustila premoženje. Iluzorno je pričakovati, da bi bile tožnicam znane njegove metode, saj pri izvajanju prisile niso bile prisotne. Znano jim je le to, kar izhaja iz listinskih dokumentov, kar so izvedele od prič in kar jim je povedala zapustnica sama, v zvezi s čimer so bili tudi predlagani ustrezni dokazi. Sporna oporoka je bila zapisana le nekaj dni za tem, ko je zapustnica v predhodni oporoki navedla, da toženec nanjo vrši prisilo, in manj kot dva meseca za tem, ko je notar zavrnil overitev zapustničine oporoke, ker je izjavila, da jo podpisuje pod prisilo.

Glede na časovno sosledje opisanih dogodkov je očitno, da izpodbijana oporoka ne predstavlja prave zapustničine volje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Oporoka je izjava oporočiteljeve volje in mora ustrezati njegovi pravi in resnični volji, v nasprotnem primeru ima volja napake. Če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti, je oporoka neveljavna (1. odstavek 60. člena Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 67/01, ZD). Napako volje lahko med drugim torej povzroči prisila, ki jo izvaja tisti, ki mu je v oporoki kaj naklonjeno, ali celo tretji. ZD loči dve vrsti prisile: silo in grožnjo. O sili govorimo, kadar je uporabljeno fizično nasilje, o grožnji, kadar gre za psihično nasilje, tudi za strah ali zlorabo stiske zapustnika. Pravno upoštevna pa ni kakršnakoli prisila, temveč le tista, ki dejansko vpliva na oporočiteljevo odločitev, ali bo napravil oporoko in s kakšno vsebino. Slednje pa je odvisno od narave samega prisiljenega ravnanja.

Eden od razlogov za nepriznanje oporoke je torej obstoj napak v volji opročitelja (sila, grožnja, zmota, zvijača). Oporoka s takšno eventualno materialnopravno pomanjkljivostjo je izpodbojna, zato jo je treba uveljavljati. Navedeno pomeni, da v sporu zaradi neveljavnosti oporoke zaradi napak volje oporočitelja trditveno in dokazno breme glede obstoja napake nosi tisti, ki oporoko izpodbija.

Tožeča stranka, ki se v konkretnem primeru sklicuje na napako oporočiteljičine volje kot posledice prisile, lahko uživa sodno varstvo le pod predpostavko, da gre za pravno relevantno prisilo, to je silo ali grožnjo, ki bi lahko vplivala na voljo oporočiteljice.

Ker je prisila zaznavna v ravnanjih različnih oblik in zajema neskončno mnogo različnih dejanskih stanj, je za obstoj takšne prisile treba v tožbi zatrjevati, v dokaznem postopku pa dokazati obstoj konkretnega "prisiljujočega" ravnanja. Ravnanje, s katerim naj bi toženec vplival na oporočiteljico, da je napravila oporoko oziroma oporoko z določeno vsebino, je torej treba konkretizirati.

Tožeča stranka zatrjuje zgolj, da je toženec silil zapustnico, da svoje nepremičninsko premoženje zapusti njemu, da je bila oporočiteljica s strani toženca daljše obdobje izpostavljena pritiskom, s katerimi jo je na vsak način želel prisiliti v podpis oporoke, ter da je podpis oporoke izsilil. Takšne opredelitve prisile so tudi po oceni pritožbenega sodišča presplošne in ostajajo na ravni pravnih standardov iz zakonske norme 1. odstavka 60. člena ZD. Iz njih ni razvidno niti, ali gre morebiti za fizično ali psihično prisilo. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko na naroku za glavno obravnavo 6.6.2005 dvakrat pozvalo, naj dopolni dejansko podlago tožbe s pravno pomembnimi okoliščinami (okoliščinami, ki bi utemeljevale, ali gre za silo ali grožnjo). Tožeča stranka je na poziv reagirala tako, da je navedla zgolj, da so predlagane priče tiste, ki bi vedele povedati o dolgotrajnem izvajanju prisile na pokojnico s strani tožene stranke. Iz tožbenega gradiva tako ne izhaja trditev, na podlagi kakšnega konkretnega ravnanja tožene stranke naj bi bila oporočiteljica prisiljena v podpis izpodbijane oporoke. Sodišče ni dolžno izvajati "informativnih" dokazov (predlaganega zaslišanja prič), s katerim bi se morda ugotovile pravno relevantne okoliščine, ki iz trditvenega gradiva tožeče stranke sicer ne izhajajo. Ker tožbena naracija ne vsebuje vseh pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala pravno posledico, ki jo uveljavlja, je tožbeni zahtevek nesklepčen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je tako pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta, glede na njegovo vsebino, ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).