Jedro

Za zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitve pogodbe o naročilu se uporablja tretji odstavek 352. člena OZ.

Za začetek teka zastaranje je nepomembno, kdaj je prva toženka storila zatrjevano kršitev pogodbe o naročilu. Na začetek teka zastaralnega roka dan sklenitve sodne poravnave ne vpliva. Nepomembno je tudi, kdaj je bila po poti izvršbe poplačana obveznost iz sodne poravnave. Zastaralni rok torej ne teče šele, ko so bili izplačani tisti zneski, ki naj bi potrditvah tožeče stranke pomenili škodo. Tako je odločilo končno že VS RS v prej navedeni odločbi (II Ips 604/2005), pri čemer se dejansko stanje v tej zadevi razlikuje od tistega v prej navedeni odločbi VS RS le toliko, da je v zadevi VS RS II Ips 604/2005 šlo za izvršitev sodbe, v tej zadevi pa gre za izvršitev sodne poravnave, kot je že bilo pojasnjeno. Odločilno pa je, kdaj so bili tožeči stranki "znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino" škode.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper odstavka I in II izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.485,96 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

II. Pritožba druge toženke zoper odstavek II izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi. Druga toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od obeh toženk zahtevala nerazdelno plačilo 207.844,76 EUR in zakonske zamudne obresti.

2. Tožeča stranka je trdila, da je s prvo toženko sklenila pogodbo o naročilu, pri čemer je bila tožeča stranka naročiteljica, prva toženka pa prevzemnica naročila. Prva toženka je odvetniška družba v pravni obliki družbe z omejeno odgovornostjo. Prva toženka naj bi kršila pogodbene dolžnosti, ki naj bi jih prevzela s pogodbo o naročilu. Njena dolžnost je bila sklenitev sodne poravnave v imenu tožeče stranke kot naročiteljice iz pogodbe o naročilu. Skleniti bi jo morala tako, da bi bila v skladu z zunajsodno poravnavo. Obe poravnavi sta bili sklenjeni z pri tožeči stranki nekoč zaposleno S. O., in sicer 25. 1. 2011. Najprej je bila sklenjena zunajsodna poravnava, kmalu za njo pa še sodna poravanva.

3. Prva toženka potrditvah tožeče stranke ni sklenila sodne poravnave tako, da bi se vsebinsko ujemala z zunajsodno poravnavo. Po trditvah tožeče stranke se je tožeča stranka z zunajsodno poravnavo zavezala k plačilu 107.500,00 EUR. Toliko se je nameravala zavezati tudi na temelju zunajsodne poravnave. Na temelju sodne poravnave je S. O. prostovoljno plačala 49.659,30 EUR, preostanek do 107.500,00 EUR bi plačala kot davke in prispevke. S. O. pa je zoper tožečo stranko sprožila izvršilni postopek (opr. št. I 280/2011) in je v njem zahtevala še plačilo preostanka do 107.500,00 EUR. S svojim zahtevkom je bila uspešna. Na temelju sodne poravnave je končno tožeča stranka plačala mnogo več kot le 107.500,00 EUR. Od prve toženke je kot odškodnino zahtevala plačilo po svojem mnenju preveč plačanih zneskov in še povrnitev druge škode, ki naj bi ji bila nastala zaradi nepravilnega zapisa besedila sodne poravnave.

4. Prva toženka je imela pri drugi toženki zavarovano svojo odgovornost. Zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko je torej temeljil na zavarovalni pogodbi.

5. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev naslednjih zneskov:

1. 57.840,70 EUR, kar je plačala 21. 6. 2012 v izvršilnem postopku,

8.227,29 EUR, kar je plačala v izvršilnem postopku in gre za povrnitev izvršilnih stroškov in za zakonske zamudne obresti;

87.430,91 EUR, kar naj bi plačala 28. 6. 2012 kot davke in prispevke iz plač in na plače, obračunano od zneska 57.840,70 EU.

6. Tožeča stranka je še navedla, da je 1. 2. 2011 na temelju sodne poravnave prostovoljno plačala 75.148,20 EUR, kar so bili davki in prispevki iz plač in na plače od neto zneska 49.659,30 EUR. Glede na v zunajsodni poravnavi dogovorjeni znesek plačila (107.500,00 EUR) naj bi torej že 1. 2. 2011 opravila preplačilo v višini 17.307,50 EUR. Plačila tega zneska tožeča stranka ni zahtevala od toženk, saj se naj bi s preplačilom sprijaznila.

7. Tožeča stranka je po svojih navedbah v izvršilnem postopku nasprotovala predlagani izvršbi s pravnimi sredstvi, ki jih je imela na razpolago. Poleg tega je nasprotovala izvršbi tudi v pravdnem postopku s tožbo na nedopustnost izvršbe.

8. Tožeča stranka je od prve toženke poleg odškodnine za tri prej navedene zneske (gl. r. št. 5) zahtevala še povrnitev skupaj 14 zneskov, katerih vsota je znašala 15.549,15 EUR. To so bili stroški, ki so nastali bodisi v delovnopravnem postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, bodisi v izvršilnem postopku, bodisi v pravdnem postopku. Gre za nagrade za delo prve toženke, sodne takse in podobno.

9. Končno je tožeča stranka navedla še, da zahteva od obeh toženk kapitalizirane zamudne obresti v skupni višini 38.796,71 EUR. Te je zahtevala od prej navedenih glavničnih zneskov (r. št. 5) za čas od plačila do 17. 6. 2015 (izračun na prilogi A46). Kapitalizirane obresti je tožeča stranka zahtevala tudi od 15.549,15 EUR. Te je zahtevala za čas od 23. 4. 2015 naprej, kapitalizirala pa jih je za čas do 17. 6. 2015. 10. Tožbo je tožeča stranka vložila 18. 6. 2015, in je z njo zahtevala skupaj 207.844,76 EUR in zakonske zamudne obresti od 17. 6. 2015 naprej do plačila, in sicer nerazdelno od obeh toženk.

11. Toženki sta med drugim ugovarjali zastaranje terjatve.

12. Med strankama ni bilo sporno, da sta tožeča stranka in prva toženka sklenili pogodbo o naročilu. Sporne pa so bila številne, na sklepanje obeh poravnav nanašajoče se okoliščine.

13. Prav tako ni bilo sporno, da je druga toženka zavarovalnica, pri kateri je imela prva toženka zavarovano svojo poklicno dejavnost. Obveznosti druge toženke so razvidne iz „Pogodbe o zavarovanju odgovornosti odvetnikov in odvetniških družb, aneksa k tej pogodbi z dne 22. 1. 2013 in iz „Splošnih pogojev za poklicno odgovornost odvetnikov“ (vse priloga B13); navedene pogodbe in splošne pogoje navaja prvostopenjska sodba v r. št. 28. 14. Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke zavrnilo. V bistvenem delu je presodilo, da tožeča stranka tako ali tako ni bila dolžna plačati ne davkov, ne prispevkov iz s sodno poravnavo dogovorjenega zneska v višini 107.500,00 EUR. Zavrnilo pa je tudi ugovor zastaranja. Po njegovem mnenju znaša zastaralni rok 5 let, ta pa še ni pretekel. 15. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Zoper odločitev o stroških (odstavek II izreka prvostopenjske sodbe) je pritožbo vložila druga toženka.

16. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da naj bi s strani tožeče stranke izplačani znesek ne pomenil le odškodnine za nepremoženjsko škodo za nadlegovanje (mobing). Po njenem mnenju je od plačanih zneskov tudi morala plačati dohodnino, ker izjema po 5. točki 27. člena ZDoh-2 ni prišla v poštev. Plačati pa je posledično morala tudi prispevke. Presoja prvostopenjskega sodišča, da od v sodni poravnavi dogovorjenih zneskov ni bila dolžna plačati dohodnine in prispevkov, naj bi bila pravno zmotna. Kolikor se je postopek nanašal na postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 280/2011 in Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1732/2012, pa naj bi bil dodaten očitek tožeče stranke, da je prva toženka dala nepravilen nasvet, kako odpraviti posledice škodljive sodne poravnave.

17. Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorili obe toženki. V svojih odgovorih na pritožbo sta odgovorili na posamezne navedbe tožeče stranke v zvezi s samim sklepanjem zunajsodne poravnave. Obe pa sta navedli tudi razloge, zaradi katerih naj bi bili zahtevki tožeče stranke zastarani. Obe toženki kot pravni temelj za zastaranje navajata 3. odstavek 352. člena OZ. Zastaranje naj bi teklo od sklenitve sodne poravnave, to je od 25. 1. 2011. Če pa naj ne bi teklo od takrat naprej, potem pa vsaj od 18. 3. 2011 naprej, ko so bile zarubljene terjatve tožeče stranke do banke („blokiran bančni račun“ tožeče stranke). Prva toženka poleg tega navaja še, da je tožeča stranka 21. 12. 2011 prejela sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi. Od prejema tega sklepa naprej naj bi bili tožeči stranki toliko bolj znani obstoj njegove obveznosti do S. O., posledično tudi vsa potrebna dejstva za izračun višine odškodnine. Prva toženka je še posebej opozorila na to, da je podala ugovor zastaranja glede dela škode, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi odvetniških storitev in sodnih taks. Sicer pa je navedla še razloge, zaradi katerih naj bi v izvršilnem in v pravdnem postopku na nedopustnost izvršbe ne dajala nepravilnih pravnih nasvetov.

18. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških je vložila pritožbo druga toženka. V pritožbi je navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče ne obrazložilo, kako je odmerilo stroške prvostopenjskega postopka. Nezadovoljna je tudi s tem, da je priznalo vsaki od strank nagrado za po štiri pripravljalne vloge. Prezrlo naj bi, da sta toženki zgolj odgovarjali na navedbe tožeče stranke, ki naj bi v vsaki od vlog še dodala kaj novega. Na pripravljalne vloge tožeče stranke naj bi bilo zato nujno odgovoriti. Druga toženka bi tudi priglasila še dodatne stroške, če bi bila imela za to priložnost. Sestavni del pritožbe je stroškovnik njenega odvetnika in vključuje vse stroške, katerih povrnitev bi druga toženka zahtevala, če bi za to v teku prvostopenjskega postopka imela priložnost. I. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

19. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

20. Pritožbo je sicer vložila tožeča stranka. Na pritožbo pa sta odgovorili obe toženki (1. odstavek 344. člena ZPP). Z odločitvijo se sicer strinjata, ne pa tudi z vsemi razlogi. Odgovor na pritožbo lahko služi tudi kot ofenzivno sredstvo (podrobnosti: Zobec v Ude/Galič (redaktorja), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, kom. k 344. členu, r. št. 2 in nasl. = str. 363 in nasl.). Tako sta ga uporabili obe toženki.

21. Pritožba je v veliki meri izpodbijala ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede okoliščin, v katerih je bila sklenjena sodna poravnava. Poleg tega je napadala tudi v prvostopenjski sodbi zavzeto razlago 5. točke 27. člena ZDoh-2. Dejansko stanje, ki se nanaša na ravnanje prve toženke pri sklepanju sodne poravnave, je še vedno v veliki meri sporno. Od njega je tudi odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevkov. Pritožbeno sodišče je zato naprej preizkusilo, ali bi bili utemeljeni ugovori zastaranja. Razlog za takšno postopanje je praktične narave. Če bi bili zahtevki tožeče stranke zastarani, potem so zahtevki tožeče stranke neutemeljeni (1. odstavek 335. člena OZ). To vodi do zavrnitve tožbenih zahtevkov v vsakem primeru. Takšen je bil tudi izid prvostopenjskega postopka, četudi iz povsem drugih razlogov. Toženki sta v prvostopenjskem postopku poleg tega uveljavljali tudi še druge ugovore, ki bi prav tako pripeljali do zavrnitve zahtevkov. Navajali sta jih potem še v obeh odgovorih na pritožbo. Iz istega razloga kot ugovor zastaranja je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo njihovo utemeljenost. Zahtevki na plačilo 57.840,70 EUR, 8.227,29 EUR in 87.430,91 EUR zoper prvo toženko

22. Toženki sta v ugovoru na pritožbo pravilno navedli, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo materialnopravno pravilno zato, ker ni upoštevalo ugovora zastaranja.

23. Ugovor zastaranja je bil namreč utemeljen (3. odstavek 352. člena OZ). Zastaralni rok je znašal 3 leta. Ta rok je v času vložitve tožbe (18. 6. 2015) že pretekel. 24. Tožeča stranka in toženki so gospodarske družbe, kar je prva toženka določno trdila v vlogi z dne 1. 10. 2015 (str. 4 = l. št. 33). S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zaveže, da bo izvršil naročilo po prejetih navodilih (1. odstavek 768. člena OZ). Tožeča stranka je prvi toženki očitala, da ni ravnala po prejetih navodilih, čeprav je to bilo mogoče. Trdila je tudi, da ji je zato nastala škoda. Takšno očitano ravnanje je vsekakor lahko razlog za nastanek odškodninske odgovornosti prevzemnika naročila.

25. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Te pogodbene obveznosti so nastale na temelju gospodarske pogodbe. Ker sta bili obe pogodbeni stranki gospodarski družbi, je bila med njima sklenjena pogodba gospodarska pogodba (2. in 3. odstavek 13. člena OZ). OZ je močno razširil pojem „gospodarske pogodbe“ v primerjavi z ZOR. 2. odstavek 25. člena ZOR je še določalo, da je bila gospodarska pogodba le tista, ki sta jo sklenila gospodarska subjekta „v opravljanju dejavnosti, ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi dejavnostmi“. Ta predpostavka je v OZ odpadla.

26. Določbe OZ o pogodbi o naročilu niti nimajo izrecne določbe, ki bi določala odškodninsko odgovornost prevzemnika naročila, če krši svoje pogodbene obveznosti (enako Plavšak v: Juhart/Plavšak (redaktorja): Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, Ljubljana 2004, 4. knjiga, Ljubljana 2004, kom. k 768. členu OZ, pod 4.2.1 (str. 235). Ne glede na to je VS RS (v odločbi z opr. št. VS RS, II Ips 299/2009 in II Ips 67/2015) že odločilo o odškodninskih zahtevkih zoper prevzemnika naročila za s kršitvijo pogodbe nastalo škodo. Svoje odločitve ni oprlo na nobeno posebno določbo OZ, nedvomno pa je le, da je v obeh zadevah odločalo o kršitvi pogodbenih obveznosti.

27. Ker znaša splošni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb 3 leta (1. odstavek 349. člena OZ), znaša tri leta tudi zastaralni rok za odškodninsko terjatev zaradi kršitve takšne pogodbe (3. odstavek 352. člena OZ). Ta zastaralni rok je odločilen; vendar pa je takšen rok povsem enak tistemu za zastaranje terjatve iz civilnega delikta (1. odstavek 352. člena OZ) in celo začetek teka obeh rokov je v tej zadevi enak. Uporaba 1. odstavka 352. člena OZ bi niti ne pripeljala do drugačnega izida kot pripelje uporaba 3. odstavka 352. člena OZ.

28. Zastaralni rok za zastaranje pogodbene obveznosti začne teči v skladu s 1. odstavkom 336. člena OZ (VS RS, opr. št. II Ips 198/2007). Zastaralni rok zanesljivo ne začne teči prvi dan po prekršitvi pogodbene obveznosti, torej takoj po 25. 1. 2011 (VS RS, opr. št. II Ips 198/2007). Začne teči šele, ko je oškodovanec izvedel za morebitni nastanek škode (VS RS, opr. št. 60/2010 r. št. 7 ob sklicevanju na odločbo II Ips 720/2007). To je tudi razumljivo, saj „za pogodbeno škodo … ni nujno, da nastane istočasno s škodnim dogodkom (kršitvijo pogodbene obveznosti), temveč lahko nastane tudi kasneje …“ (VS RS, opr. št. II Ips 198/2007). Vendar pa je VS RS v zadevi z opr. št. II Ips 604/2005 VS RS že tudi natančneje opredelilo začetek teka zastaralnega roka: „Pravilno je namreč stališče sodišča druge stopnje, da se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo takrat, ko ima zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodnine. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora poznati konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Zatorej ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva. Zato je napačno razlogovanje revidenta, da je škoda nastala šele z izvršitvijo sodbe.“ Dejansko stanje v tej zadevi je drugačno le toliko, da naj bi razlog za nastanek škode ne bil v sodni odločbi, temveč v sodni poravnavi.

29. Za začetek teka zastaranje je torej nepomembno, kdaj je prva toženka storila zatrjevano kršitev pogodbe o naročilu. Na začetek teka zastaralnega roka dan sklenitve sodne poravnave (25. 1. 2011) ne vpliva. Nepomembno je tudi, kdaj je bila po poti izvršbe poplačana obveznost iz sodne poravnave. Zastaralni rok torej ne teče šele, ko so bili izplačani tisti zneski, ki naj bi potrditvah tožeče stranke pomenili škodo. Tako je odločilo končno že VS RS v prej navedeni odločbi (II Ips 604/2005), pri čemer dejansko stanje v tej zadevi razlikuje od tistega v prej navedeni odločbi VS RS le toliko, da je v zadevi VS RS II Ips 604/2005 šlo za izvršitev sodbe, v tej zadevi pa gre za izvršitev sodne poravnave, kot je že bilo pojasnjeno. Odločilno pa je, kdaj so bili tožeči stranki „znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino“ škode (gl. navedeno odločbo VS RS).

30. Po trditvah prve toženke je za izvršilni postopek, s katerim je S. O. zahtevala plačilo še zneska, do katerega pravzaprav na temelju zunajsodne poravnave ni bila upravičena, tožeča stranka izvedela na temelju sklepa o izvršbi I 280/2011 z dne 1. 3. 2011, ko je bila zarubljena njena terjatev do banke („blokirana sredstva na TRR“), vsekakor pa najkasneje 21. 12. 2011, ko je tožeča stranka prejela sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi (odgovor prve toženke na pritožbo, str. 3, enako že prej 1. pripravljalna vloga z dne 11. 5. 2016, str. 12 = l. št. 70). Tako naj bi tožeča stranka izvedela za izvršbo v znesku 57.840,70 EUR in za izvršilne stroške v višini 8.227,29 EUR, saj je banka potrditvah prve toženke blokirala oba zneska. Takšne trditve je postavila tudi druga toženka (pripravljalna vloga z dne 5. 1. 2015, pod 2 = l. št. 37). Druga toženka se je tudi sicer v celoti sklicevala na trditve tožeče stranke (2. pripravljalna vloga z dne 8. 6. 2016 pod 5 = l. št. 109). Resničnosti teh trditev ni tožeča stranka niti zanikala, torej so veljale za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP). Da je tožeča stranka vedela že 1. 2. 2011, da naj bi S. O. zahtevala preveč glede na sklenjeno zunajsodno poravnavo, pa je izhajalo že iz njenih trditev v tožbi (str. 5 = l. št. 5, str. 9 = l. št. 9). Dne 1. 2. 2011 je namreč prostovoljno plačala 17.307,50 EUR več za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, kot si je zastavila in želela plačati glede na zunajsodno poravnavo. V poravnavi dogovorjeni znesek pa je znašal 107.500,00 EUR. Plačala pa je, četudi je po lastnih trditvah „vedela, da takšne sodne poravnave ni sklenila … čeprav je vedela, da toženi stranki pooblastila/upravičenja za sklenitev takšne sodne poravnave ni podala“. Na to sta v teku prvostopenjskega postopka v svojih vlogah pravočasno opozorili obe toženki (prva toženka npr. v odgovoru na tožbo, str. 4 = l. št. 33, druga toženka pa tudi npr. v odgovoru na tožbo, pod 2 = l. št. 37; obe sta na to okoliščino opozarjali še kasneje), poleg tega pa tudi v obeh odgovorih na pritožbo.

31. Tožeča stranka se je branila pred ugovori zastaranja z nasprotno trditvijo, da je zastaralni rok začel teči šele, ko je postal pravnomočen sklep o izvršbi I Ip 547/2012 in je bil ta sklep vročen. To se je dogodilo 21. 6. 2012. Šele takrat naj bi namreč prišlo do prenakazila denarja v korist S. O. (1. pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 8. 1. 2016, str. 7 = l. št. 52; enako 2. pripravljalna vloga tožeče stranke, str. 13 = l. št. 122). Da izvršitev sodne poravnave in s tem povezana vročitev sklepa o izvršbi 21. 6. 2012 nima pomena za začetek teka zastaralnega roka, je že bilo pojasnjeno.

32. Tožeča stranka bi sicer lahko dosegla, da bi začel teči zastaralni rok kasneje, če bi obstajal kakšen razlog za zadržanje zastaranja. Ti razlogi so našteti v 358. členu in nasl. OZ. Okoliščin, ki bi kazali na obstoj takšnega razloga pa v teku prvostopenjskega postopka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni navajala.

33. Pritožbeno sodišče je sicer presodilo, da bi moral začeti teči zastaralni rok že 18. 3. 2011, ko je tožeča stranka zaradi rubeža denarja iz svojega bančnega računa lahko izvedela, da S. O. zahteva še plačilo dodatnih 57.840,70 EUR in izvršilnih stroškov v višini 8.227,29 EUR. Od takrat naprej s tema zneskoma ni mogla razpolagati. To sta trdili obe toženki. Do teh zneskov pa po mnenju tožeče stranke S. O. ni bila upravičena. Blokiranje denarja na bančnem računu je bila za tožečo stranko tista okoliščina, iz katere je lahko ugotovila, da je škoda že nastala, in tudi že višino škode je že poznala, sploh ker se ni strinjala že s (sicer prostovoljnim) preplačilom približno poldrugi mesec dni prej (1. 2. 2011) v višini 17.307,50 EUR. Podrobnosti glede višine škode bodo še obrazložene v nadaljevanju. Celo če se vzame 21. 12. 2011 kot dan, ko je začel teči zastaralni rok, bi ta v vsakem primeru pretekel še v letu 2014. Tožba pa je bila vložena leta 2015 in torej v vsakem primeru prepozno.

34. Tako sta zastarala dva zneska, in sicer znesek v višini 57.840,70 EUR in 8.227,29 EUR.

35. Za znesek v višini 87.430,91 EUR velja že zapisano. Zastaralni rok je začel teči sicer že 18. 3. 2011, najkasneje 21. 12. 2011. Sicer je ta znesek plačala tožeča stranka zunaj izvršilnega postopka, toda že ko je morala poplačati 57.840,70 EUR in 8.227,29 EUR, je lahko ugotovila, koliko bo še morala plačati S. O. Vse nadaljnje obveznosti tožeče stranke so namreč temeljile na dveh zakonih (37. člen ZDoh-2 in 3. odstavku 3. člena ZPSV). Tako je tožeča stranka poznala „okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino“ škode, kot je že odločilo VS RS v prej navedeni odločbi. Znesek 87.430,91 EUR se je namreč obračunaval od tistega, kar je morala kot glavnico neprostovoljno plačati v izvršbi. To pa je bilo 57.840,70 EUR.

Zahtevek na plačilo 15.549,15 EUR zoper prvo toženko

36. Tožeča stranka je zahtevala tudi odškodnino zaradi tega, ker so ji nastali v delovnem sporu, kasnejšem izvršilnem in pravdnem postopku stroški za sodne takse in za delo odvetnika. Kateri so bili ti zneski, je naštela v tožbi, str. 7 (l. št. 7). Škoda naj bi ji nastala, ker je plačala 14 različnih zneskov v skupni višini 15.549,15 EUR.

37. V izvršilnem postopku je S. O. zahtevala plačilo s sodno poravnavo dogovorjenega zneska, kot je že bilo pojasnjeno, prva toženka pa je to z uporabo pravnih sredstev skušala preprečiti. Smiselno isto velja tudi za pravdni postopek.

38. Prva toženka je ugovarjala zastaranje zgolj za prvih pet zneskov, in sicer za:

1. 1. nagrado za sklenitev sodne poravnave v višini 1.652,40 EUR,

2. ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 553,92 EUR,

3. sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 40,00 EUR,

4. pritožbo zoper sklep o ugovoru v višini 1.036,92 EUR in

5. sodno takso za pritožbo zoper sklep o ugovoru v višini 100,00 EUR.

Skupaj znaša vrednost teh izdatkov tožeče stranke 3.383,24 EUR.

39. Ugovor zastaranja je prva toženka ponovno uveljavljala v svojem odgovoru na pritožbo.

40. Prva toženka je trdila, da so bila vsa plačila tožeče stranke izvedena več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka temu ni ugovarjala, zato je to dejstvo veljalo za ugotovljeno. Sicer pa je to izhajalo tudi iz njenih trditev. Glede na 3. odstavek 352. člena OZ je teh prvih pet terjatev v vsakem primeru zastaralo.

41. Zahtevki za povrnitev škode zaradi navedenih stroškov pa so neutemeljeni še iz razloga, zaradi katerega jih je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjsko sodišče svoje odločitve namreč niti ni oprlo na ugovor zastaranja. Svojo odločitev glede odškodnine, ki ustreza vrednosti vseh 14 terjatev je utemeljilo s tem, da prva toženka ne odgovarja za uspeh, temveč da dolguje prizadevanje (prvostopenjska sodba, r. št. 29). Prva toženka se namreč ni zavezala k dosegi uspeha v postopkih, in za uspeh tudi sicer ni mogla jamčiti. Prva toženka je namreč odvetniška družba, ki je opravila odvetniške storitve, in v zvezi z njimi so stroški sploh nastali.

42. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja. Pri sklenjeni pogodbi o naročilu prevzemnik naročila namreč v vsakem primeru dolguje zgolj prizadevanje za dosego uspeha. Iz določbe o tem, da je prevzemnik naročila upravičen do plačila že za svoj trud (3. odstavek 766. člena OZ) pa je mogoče sklepati, da ne dolguje uspeha. Prevzemnik naročila pa mora ravnati kot dober gospodarstvenik (1. odstavek 768. člena OZ). Posledično ne odgovarja za morebitni neuspeh, če pride do njega kljub prevzemnikovemu delu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Merilo za skrbnost pri izvrševanju naročila je odvisno od vrste prevzetega posla. Ker se je prevzemnik naročila zavezal k opravi odvetniških storitev, je torej moral opraviti posle s skrbnostjo skrbnega odvetnika. Če odvetnik pri opravljanju svojega naročila ravna v skladu z ustaljeno sodno prakso, ali vsaj v skladu s pravnim mnenjem, ki ga je mogoče razumno utemeljiti na temelju sodnih odločb v podobnih primerih, ali z dovolj tehtno obrazloženimi stališči iz literature, ali vsaj tako, da je zanj mogoče najti razumne razloge, ravna dovolj skrbno.

43. Prva toženka je v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozorila na to, da je pri vodenju izvršilnega in pravdnega postopka ravnala s potrebno skrbnostjo (odgovor na pritožbo, str. 15 = l. št. 559). Takšne trditve je postavila že v teku prvostopenjskega postopka (1. pripravljalna vloga z dne 11. 5. 2015), nanje pa se je sklicevala tudi druga toženka v svoji 1. pripravljalni vlogi (z dne 8. 6. 2016 = l. št. 109). Navedla je, tako v navedeni pripravljalni vlogi, kot tudi v odgovoru na pritožbo sodne odločbe, ki so dajale prav njenemu takratnemu pravnemu stališču, da je smiselno voditi izvršilni in pravdni postopek (VSM I Ips 824/2014, VS RS VIII Ips 287/2008 in VIII Ips 526/2008). Takšne navedbe so upravičene, saj je zastopala pravno mnenje, ki je bilo v skladu navedenimi odločbami. Iz sodnih odločb je bilo tako mogoče sklepati, da pri vodenju izvršilnega in pravdnega postopka ni postopala v nasprotju s dolgovano skrbnostjo, kakor je bila opisana prej.

Zahtevek na plačilo 38.796,71 EUR in drugih zamudnih obresti zoper prvo toženko

44. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v skupni višini 38.796,71 EUR in zamudnih obresti od različnih zneskov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka. Zahtevek zoper prvo toženko je neutemeljen že zato, ker je tožeča stranka pozvala k plačilu le drugo toženko (prvostopenjska sodba, r. št. 28). O tem, da bi pozvala tudi prvo toženko, prvostopenjska sodba molči; za nastanek zamude pa je predhodno potreben opomin (2. odstavek 299. člena OZ). Tožeča stranka v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo kakšno trditev, in da bi posledično zato nepravilno ali pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje glede opomina. Povedano preprosteje, pritožba tožeče stranke ne trdi, da je tožeča stranka opomnila prvo toženko, prvostopenjsko sodišče pa tega ni ugotovilo. Glede na to je očitno, da tožeča stranka v razmerju do prve toženke ne more zahtevati zamudnih obresti za čas do vložitve tožbe že iz tega razloga.

45. V vsakem primeru pa bi obrestni zahtevki zastarali zaradi 345. člena OZ. Ko bi namreč zastarale glavne terjatve, bi zastarali tudi obrestni zahtevki (344. člen OZ). Glavne terjatve tožeče stranke pa bi bile zastarane ali neutemeljene iz prej navedenih razlogov; posledično so tudi obrestni zahtevki neutemeljeni.

Zahtevek na plačilo 207.844,76 EUR zoper drugo toženko

46. Tožeča stranka je zoper drugo toženko uveljavljala neposredni zahtevek tretjega oškodovanca (1. odstavek 965. člena OZ). To ni zahtevek za povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe o naročilu, temveč zahtevek na temelju zavarovalne pogodbe. Ta zahtevek zastara v enakem času, v katerem zastara tudi zahtevek tožeče stranke zoper odgovornega zavarovanca (5. odstavek 357. člena OZ). Zastaralni rok torej znaša 3 leta. OZ ne navaja nič, kar bi kazalo na drugačen začetek teka zastaralnega roka kot je tisti, ki velja za odškodninski zahtevek. Tudi sicer ni nobenega posebnega razloga, da bi za začetek teka zastaralnega roka na temelju 5. odstavka 357. člena OZ veljala kakšna druga pravila, kot za začetek teka zastaralnega roka za zahtevek zoper prvo toženko. Kar je bilo zapisano v zvezi z zastaranjem odškodninskih zahtevkov zoper prvo toženko, torej velja tudi za zastaranje zahtevkov zoper drugo toženko.

47. Druga toženka je v svojem odgovoru na pritožbo, enako kot prva toženka, opozorila na to, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno odločilo o njenem ugovoru zastaranja (str. 4 in nasl. = l. št. 564 in nasl.). Ugovor zastaranja pa je podala še pravočasno (pripravljalna vloga z dne 5. 10. 2015, pod 2 = l. št. 37). Kakšne so bile trditve druge toženke v zvezi z zastaranjem, je pritožbeno sodišče že navedlo v tistem delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih tožeče stranke zoper prvo toženko. Kolikor so zastarali zahtevki zoper prvo toženko, so zastarali tudi zoper drugo toženko.

48. Ker za nastanek prikrajšanj tožeče stranke v zvezi s sodnimi postopki prva toženka ni odgovorna, tožena stranka tudi v nobenem primeru ne bi bila dolžna povrniti prikrajšanja, ki je nastala tožeči stranki. Takšnega primera namreč zavarovanje pred odgovornostjo ne pokriva, saj pokriva le primere nastanka škode zaradi zavarovančeve napake (1. odstavek 964. člena OZ v povezavi s 2. členom Pogodbe o zavarovanju odgovornosti odvetnikov). Kolikor je tožeča stranka uveljavljala zahtevke v višini 15.549,15 EUR, so ti neutemeljeni še iz tega razloga.

49. Zahtevki zoper drugo toženko, kolikor se nanašajo na kapitalizirane obresti, so v vsakem primeru neutemeljeni že zato, ker tožeča stranka prve toženke vse do 4. 6. 2015 ni niti opomnila. To je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, r. št. 28). Ugotovitve pritožba tožeče stranke ne izpodbija. Do takrat zakonske zamudne obresti niti niso mogle teči (2. odstavek 299. člena OZ). Tudi če bi kasneje začele teči, bi kvečjemu lahko tekle do vložitve tožbe (18. 6. 2015) in potem od vložitve tožbe naprej. Te obresti pa so zastarane na temelju 344. člena OZ.

50. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da bi bila utemeljen tudi ugovor druge toženke glede odbitne franšize (5 % glede škode, vendar najmanj 1.000 EUR). Takšna odbitna franšiza temelji na odstavku 1.1 Splošnih pogojev za poklicno odgovornost odvetnikov. Tej presoji tožeča stranka v svoji pritožbi ni nasprotovala, pravni temelj pa ima v navedeni določbi Splošnih pogojev za poklicno odgovornost odvetnikov v povezavi s „Pogodbo o zavarovanju odgovornosti odvetnikov in odvetniških družb“ (priloga B13).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

51. Ker tožeča stranka ni uspela s svojo pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo.

52. Prva toženka je zahtevala povrnitev taks. Da bi jih plačala, pa iz spisa ni razvidno.

53. Druga toženka je zahtevala povrnitev nagrade v višini 2.375 OT in povrnitev materialnih stroškov v višini 33,75 OT. Ker je bil odgovor na pritožbo vložen po 6. 4. 2019, se pri odmeri stroškov upošteva vrednost OT v višini 0,60 EUR. Nagrada za delo odvetnika tako znaša 2.000 OT (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT). Druga toženka je upravičena tudi do povrnitve materialnih stroškov v skupni višini 30 OT, skupaj torej 2.030 OT. Poleg tega je upravičena še do povrnitve DDV. Skupaj je torej upravičena do povrnitve 1.485,96 EUR.

54. Ta znesek bo morala tožeča stranka plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI DRUGE TOŽENKE

55. Druga toženka je vložila pritožbo le zoper odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

56. Prvostopenjsko sodišče je v r. št. 32 vsaki od udeleženk postopka priznalo nagrado za odvetniško zastopanje na narokih, za odgovora na tožbo, za 4 pripravljalne vloge in še nekatere druge stroške. Stroške je odmerilo po stroškovnikih.

57. Natančna odmera stroškov iz samega sklepa ni razvidna, razvidno pa je, za katera opravila je prvostopenjsko sodišče stroške priznalo.

58. Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti dopušča, da je v sklepu navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa (glej odločbo VS RS, opr. št. III Ips 34/2015, r. št. 11 in Zima Jenull, Stroški postopka v gospodarskih sporih (s pregledom sodne prakse), PB 2/2019, str. 142 in nasl.). V tej zadevi je sodišče na stroškovniku druge toženke označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Odločitev o stroških je druga toženka lahko preizkusila, in jo je tudi sicer mogoče preizkusiti.

59. Druga toženka pa navaja še drugačen pritožbeni razlog glede stroškov, in sicer, da ji sodišče ni priznalo nagrade za sestavo pripravljalnih vlog. Teh je bilo v tej zadevi izredno visoko število, pri čemer so se pripravljalne vloge tožeče stranke ponavljale, vsebinsko pa so bile prazne. Na takšne vloge pa ni bilo potrebno odgovarjati, ker niti tožeči stranki niso prinesle ničesar. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ker je drugi toženki priznalo nagrado za odgovor na tožbo in poleg tega še nagrado za 4 pripravljalne vloge, in ne za še več pripravljalnih vlog. Res je, da druga toženka niti ni mogla predložiti popolnega stroškovnika. Na naroku za glavno obravnavo pa je predložila stroškovnik (l. št. ni označena; stroškovnik se nahaja za l. št. 446), in v njem je predlagala povrnitev nagrad za 10 pripravljalnih vlog. Glede na to, kako je že prvostopenjsko sodišče odločilo o številu pripravljalnih vlog, za katere je lahko druga toženka zahtevala povrnitev stroškov, druga toženka ni bila prikrajšana zaradi tega, ker ni mogla predložiti popolnega stroškovnika.

60. Ker druga toženka ni uspela s svojo pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).