Jedro

Zastaranje terjatve iz pogodbene odškodninske odgovornosti odvetniške družbe po presoji Vrhovnega sodišča ne more pričeti teči dokler pooblaščenec v okviru pooblastilnega razmerja deluje v smeri odvrnitve škodljivih posledic za principala. Drugačno stališče bi pomenilo izvolitev namena odvetništva kot stebra pravne države.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevane strokovne napake odvetniške družbe v znesku 207.844,76 EUR s pripadki. Toženi stranki je prisodilo stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in toženi stranki prisodilo stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 195/2019 z dne 21. 1. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbe o zastaranju odškodninske terjatve.

4. Tožnica je v skladu s sklepom III DoR 195/2019 z dne 21. 1. 2020 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje v I. točki izreka razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Toženi stranki naj naloži plačilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka (tako prva kot druga toženka) je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

**Okvir spora in dejansko stanje zadeve**

6. V revizijskem postopku so pravnorelevantna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP):

7. Tožnica je z nekdanjo delavko A. A. pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani 25. 1. 2011 sklenila sodno poravnavo, s katero se je svoji bivši delavki zavezala plačati 107.500,00 EUR.

8. Pri tem je tožnico zastopala prva toženka, ki ima pri drugi toženki sklenjeno zavarovanje odgovornosti.

9. Tožnica je trdila, da je odvetnik prvotoženke sodno poravnavo sklenil mimo njenih navodil iz izvensodne poravnave, v kateri je bila znesku dodana beseda „bruto“. V sodni poravnavi je bila ta beseda izpuščena; dodano pa naj bi bilo še, da se znesek plača glede odškodnine za nepremoženjsko škodo.

10. Potem, ko je tožnica znesek svoji delavki poravnala kot bruto znesek (in torej od 107.500,00 EUR odvedla dohodnino in prispevke), je delavka uveljavljala, da ji ta znesek pripada kot neto znesek.

11. S tem namenom je na podlagi sodne poravnave vložila predlog za izvršbo. Dne 18. 3. 2011 so bila na podlagi sklepa o izvršbi zarubljena tožničina sredstva na TRR (57.840,70 EUR in 8.227,29 EUR stroškov).

12. Prvotoženka naj bi tožnici svetovala pravna sredstva zoper zahtevek delavke in jo je pri vložitvi pravnih sredstev tudi ves čas zastopala. V imenu tožnice je vložila ugovor zoper sklep o izvršbi in je 21. 12. 2011 prejela sklep o zavrnitvi ugovora. Zoper ta sklep se je tožnica pritožila in 21. 6. 2012 prejela sklep, s katerim je bila njena pritožba zavrnjena. Istega dne naj bi prišlo do prenakazila zarubljenih sredstev na račun delavke. 28. 6. 2012 naj bi tožnica na račun le-te plačala še 87.430,91 EUR (davki in prispevki na plačo, obračunano od zneska 57.840,70 EUR). Vložila je tudi tožbo na nedopustnost izvršbe, s katero ni uspela.

13. Tožnica je odškodninsko tožbo v tem sporu vložila 18. 6. 2015. **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

14. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z vsebinsko presojo skrbnosti ravnanja odvetniške družbe, saj je menilo, da petletni zastaralni rok ni potekel. 15. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo iz razloga zastaranja terjatve. Sprejelo je stališče, da gre za gospodarsko pogodbo in je torej treba upoštevati triletni zastaralni rok. Ta pa je po presoji sodišča druge stopnje začel teči z dnem, ko so bila sredstva tožnice zarubljena (18. 3. 2011) oziroma najkasneje 21. 12. 2011, ko je tožnica prejela sklep o zavrnitvi ugovora. Takrat so bile tožnici znane okoliščine, na podlagi katerih je lahko ugotovila obseg in višino škode. Tožnica z dnem blokade sredstev (57.840,70 EUR in 8.227,29 EUR) s temi sredstvi ni mogla več razpolagati. Znesek 87.430,91 EUR je tožnica plačala izven izvršilnega postopka, se je pa ta znesek obračunal od tistega, kar je morala neprostovoljno plačati kot glavnico v izvršbi.

16. Tožbeni zahtevek za povračilo stroškov sodnih postopkov (nagrade za zastopanje in takse v postopku sklenitve sodne poravnave, postopku z ugovorom zoper sklep o izvršbi in pritožbenem postopku) je sodišče druge stopnje na podlagi ugotovitve, da so bili vsi stroški plačani več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, prav tako zavrnilo zaradi zastaranja. Strinjalo se je tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici ti stroški ne pripadajo, saj prva toženka pri mandatni pogodbi ne odgovarja za uspeh. Prvotoženka je pri vodenju izvršilnega in pravdnega postopka postopala s potrebno skrbnostjo. Tožbeni zahtevek za povračilo kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 38.796,71 EUR je sodišče zavrnilo na podlagi 344. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; ker je zastarala glavna terjatev, so zastarale tudi stranske terjatve).

**Revizijske navedbe**

17. Revizija izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o začetku teka zastaralnega roka. Tožnica trdi, da je stališče sodišča druge stopnje, da je najkasneje 18. 3. 2011 oziroma 21. 12. 2011 izvedela za škodo in naj bi takrat začelo teči zastaranje, materialnopravno napačno. Sodišče bi moralo upoštevati, da je odvetniška družba v tem trenutku tožečo stranko še branila pred zahtevkom delavke na podlagi sodne poravnave in je bilo v tem trenutku odločeno šele o ugovoru zoper sklep o izvršbi na prvi stopnji, nato pa je odvetniška družba vložila še pritožbo v izvršbi in nato še tožbo. Prvič je v odločitev podvomila šele ob odločitvi višjega sodišča o pritožbi, to je 21. 6. 2012, zaupanje pa se je dokončno porušilo šele v začetku leta 2015. Meni tudi, da ni v skladu z načelom enakosti, da za odvetnike zasebnike velja petletni zastaralni rok, za organizirane odvetniške družbe pa krajši triletni rok. Pri pojmu gospodarske pogodbe po 13. členu je odločilen subjektivni kriterij. Odvetništvo ne glede na pravno obliko v skladu z določbami Zakona o odvetništvu ne pomeni opravljanja gospodarske dejavnosti.

18. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zastopa stališče, kot ga je sprejelo sodišče druge stopnje.

**Glede utemeljenosti revizije**

19. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti tri letni zastaralni rok, ki velja pri zastaranju terjatev iz gospodarskih pogodb (tretji odstavek 352. člena OZ1 v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ2). Tožeča stranka in toženki so gospodarske družbe; s prevzemom naročila (z mandatno pogodbo po prvem odstavku 768. člena OZ) pa se je prva toženka zavezala, da bo izvršila naročilo po navodilih tožnice. Tožnica prvi toženki očita, da ni ravnala po prejetih navodilih, kar je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. Glede na navedeno je treba šteti, da sta stranki sklenili gospodarsko pogodbo (drugi in tretji odstavek 13. člena OZ3).

20. Za začetek teka zastaralnega roka je glede na okoliščine zadeve treba uporabiti enaka izhodišča, kot veljajo za začetek teka tega roka pri civilnih deliktih (prvi odstavek 352. člena OZ4). Relevantno je, kdaj je oškodovanec zvedel za nastanek škode in za tistega, ki jo je povzročil. Kdaj ta trenutek nastopi, je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na konkretne okoliščine zadeve. Šteje se, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšna sta njen obseg in višina. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Zadošča, da je imel realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka.5

21. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pri tem upoštevati, da institut zastaranja od upnikov terja, da so aktivni pri uveljavljanju svojih pravic; hkrati pa je treba pri presoji začetka teka zastaranja upoštevati širši kontekst, da se uveljavljanje zahtevkov pretirano ne omeji ali celo prepreči.6 Pretoga uporaba zastaralnih rokov lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov torej ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.7

22. Po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno napačno stališče sodišča druge stopnje, da je glede na okoliščine zadeve, povzete v 6. točki obrazložitve tega sklepa, zastaranje začelo teči že, ko so bila sredstva tožnice zarubljena (18. 3. 2011) oziroma najkasneje 21. 12. 2011, ko je tožnica prejela sklep o zavrnitvi ugovora. To stališče je pretogo. Zastaranje terjatve iz pogodbene odškodninske odgovornosti po presoji Vrhovnega sodišča namreč ne more pričeti teči dokler pooblaščenec v okviru pooblastilnega razmerja deluje v smeri odvrnitve škodljivih posledic za principala. Drugačno stališče bi pomenilo izvotlitev namena odvetništva kot stebra pravne države. Življenjsko logična je tožničina trditev, da je svojemu pooblaščencu zaupala, da bo problem z razlago sklenjene sodne poravnave rešen z vloženimi pravnimi sredstvi, pri katerih jo je zastopal isti pooblaščenec. Po stališču, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje, pa bi morala tožnica svojega pooblaščenca tožiti že takoj, ko ji je bilo znano, da delavka zahteva izplačilo neto zneska, ne glede na to, da naj bi ji isti pooblaščenec podal mnenje, da bi lahko v postopku s pravnimi sredstvi uspela, in je bilo torej še negotovo, ali bo škoda nastala. Po presoji Vrhovnega sodišča izid v postopku s pravnimi sredstvi tudi ni bil popolnoma jasen.

23. Po presoji Vrhovnega sodišča bi v takem primeru zastaranje lahko začelo teči ne prej kot od takrat kot zatrjuje tožnica, in sicer od takrat, ko je zvedela za odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora, torej ob pravnomočnosti sklepa o izvršbi in hkrati ob prenosu sredstev na upničin račun, kar naj bi oboje bilo 21. 6. 2012. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa8 Vrhovnega sodišča v določenih primerih (ki so sicer v dejanskem pogledu drugačni od obravnavane zadeve), ko se začetek teka zastaralnega roka odmika do pravnomočnosti sodne odločbe, in tudi sodna praksa višjih sodišč.9 Je pa res, kar trdi toženka, da obstaja tudi nasprotna praksa, ki pa se prav tako razlikuje v dejanskem pogledu.10 Stališče iz zadeve II Ips 604/2005 z dne 7. 2. 2008, na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče druge stopnje, po katerem zastaranje začne teči »ko so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino«, pa je Vrhovno sodišče sprejelo ob drugačnih okoliščinah, ko odvetnik v nasprotju z navodili stranke ni vložil pritožbe.

24. Navedenemu stališču pritrjujejo tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki v prvem odstavku 138. člena določa, da se blokirana sredstva izplačajo na račun upnika po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Enako je določeno v 46. členu ZIZ, da upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (drugi odstavek). Res je sicer, da se ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet (tretji odstavek tega člena). Vendar pa je, ne glede na to za katero izvršilno sredstvo gre, glede na zgornje določbe mogoče zaključiti, da je usoda denarnih sredstev (vsaj bo neke mere) gotova šele (oziroma najmanj) ob pravnomočnosti sklepa o izvršbi, v konkretnem primeru 21. 6. 2012. Po presoji Vrhovnega sodišča na navedeno ne vpliva dejstvo, da naj bi tožnica na račun delavke že 1. 2. 2011 prostovoljno plačala dodatnih 17.307,50 EUR za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

25. Glede na to, da naj bi prišlo do prenosa sredstev na upničin račun in pravnomočnosti sklepa o izvršbi 21. 6. 2012, do dne 18. 6. 2015, ko je bila vložena odškodninska tožba, triletni rok za zastaranje odškodninske terjatve iz naslova povračila škode še ni potekel. Na podlagi obrazloženega se presoja sodišča druge stopnje o zastaranju odškodninske terjatve v tem delu izkaže kot zmotna.

26. Ker terjatev ni zastarala, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do revizijskih navedb glede kršitve načela enakosti v primerjavi s položajem odvetnika (zasebnika), za katerega naj bi veljal petletni zastaralni rok.

27. Sodišče druge stopnje se zaradi zmotne materialnopravne presoje o zastaranju tožbenega zahtevka za povračilo škode v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spustilo. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP; I. točka izreka).

**Odločitev o stroških postopka**

28. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. 2 Terjatve iz gospodarskih pogodb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. 3 (2) Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti. (3) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki. 4 Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 5 Enako Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 55/2016 z dne 25. 10. 2016 6 Enako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 261/2018 z dne 6. 6. 2019. 7 Enake smernice je glede uporabe določb o zastaranju po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) podalo tudi Ustavno sodišče, med drugim v zadevi Up-1177/12-17 in Up-89/14-15. 8 Tudi Ustavno sodišče je v zgoraj citirani zadevi (sicer najprej poudarilo, da izhaja presoja iz predpostavke, da terja odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ex iure imperi iustrezno prilagoditev klasičnih civilnih institutov (v konkretnem primeru pravil o zastaranju) posebnostim, ki izhajajo iz javnopravne narave odškodninske odgovornosti države. Nato je v 22. točki) sprejelo stališče: „...stališče sodišča predpostavlja, da bi moral pritožnik že v času, ko je uveljavljal primarno pravno varstvo (tj. v času upravnega postopka, v katerem si je prizadeval za sprejem v državljanstvo), zoper državo uveljavljati tudi odškodninske zahtevke. Vendar ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. za sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Tudi to stališče za pritožnika pomeni zgolj hipotetično možnost uveljavljanja odškodninskega varstva zoper državo, kar ni združljivo z zahtevami Ustavnega sodišča in ESČP glede učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.“ 9 Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 55/2016 z dne 25. 10. 2016 sprejelo stališče: Investitorju je šele s pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja gotovo znano, da lahko začne z gradnjo brez tveganja lastne odgovornosti. Upoštevaje 3. člen ZGO-1 je bila tožnica v obnovitvenem postopku vse do pravnomočne odprave gradbenega dovoljenja v negotovosti glede dovoljenosti gradnje. Tako v tem času tudi ni mogla vedeti, da z že začeto gradnjo ne bo smela nadaljevati in da bodo do takrat nastali izdatki v zvezi z (že izvedeno) gradnjo (stroški nakupa zemljišča, komunalnega prispevka, gradbenih, obrtniških in instalacijskih del...) predstavljali njeno škodo. V primeru uspeha s tožbo v upravnem sporu bi lahko izdano gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi in tožnici zatrjevana škoda (morda) sploh ne bi nastala. Zato je tožnica za nastalo škodo dokončno izvedela šele v trenutku vročitve zavrnilne sodbe Upravnega sodišča.Višje sodišče npr. v zadevah, ki jih izpostavlja tožnica v 5. opombi, npr. VSL sodba II Cp 205/2015 z dne 18. 3. 2015. 10 Iz II Ips 60/2010 z dne 5. 9. 2013 izhaja stališče: Zapadlost terjatve iz pogodbenega razmerja določa tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve oziroma neizpolnitve. Pri odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti pa je pomembno tudi, da oškodovanec izve za škodo. Tožnikova prizadevanja, da bi z uveljavljanjem pravnega varstva zoper drugega kupca nepremičnine škodo zmanjšal, ne morejo vplivati na začetek teka zastaralnega roka.