Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja pri toženki za čas od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018; - ali je imelo delo pokojnega pravnega prednika tožnikov naravo agencijskega dela; - ali je sodišče pravilno zavrnilo denarno terjatev tožnikov.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: – ali je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja pri toženki za čas od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018; – ali je imelo delo pokojnega pravnega prednika tožnikov naravo agencijskega dela; – ali je sodišče pravilno zavrnilo denarno terjatev tožnikov.

Obrazložitev

1. Tožniki so dediči po pokojnem A. A., ki je vložil tožbo v tem delovnem sporu in med postopkom umrl. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pokojnega delavca pri toženki za čas od 15. 11. 2010 do 27. 3. 2018, za prijavo v socialna zavarovanja, vpis v matično evidenco ZPIZ, obračun in izplačilo plače, vključno z dodatki, stroškov v zvezi z delom, vse vsaj v deležu 1/6 in s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov ter za plačilo solidarnostne pomoči. Presodilo je, da pokojni tožnik tožbe za čas, ko je pri toženki delal kot samostojni podjetnik (15. 11. 2010 do 9. 8. 2015) in za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih do prijave za zavodu za zaposlovanje (od 10. 8. 2015 do 12. 7. 2017), ni vložil pravočasno ter da do obstoja delovnega razmerja pri toženki za čas zaposlitve pri zadnjem delodajalcu (od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018) ni upravičen, ker ne more imeli dveh delovnih razmerij hkrati; posledično je zavrnilo tudi zahtevke iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja in solidarnostne pomoči. Do prejemkov iz delovnega razmerja ni upravičen niti na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker tožeča stranka ni izkazala podlage za subsidiarno odgovornost toženke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo drugega in šestega tožnika ter pete tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Drugi in šesti tožnik ter peta tožnica predlagajo dopustitev revizije glede vprašanj: – ali je glede na okoliščine konkretnega primera pok. A. A. tožbo vložil pravočasno, upoštevaje, da je v različnih delovnopravnih statusih kontinuirano delal za toženo stranko, pod njenim nadzorom in z njenimi delovnimi sredstvi; – ali bi glede na okoliščine konkretnega primera ugoditev tožbenemu zahtevku o obstoju delovnega razmerja predstavljala dvojno delovno razmerje; – ali je mogoče obdobje od 15. 11. 2010 do 9. 8. 2015, ko je bil pokojni tožnik samostojni podjetnik, ugoditi zahtevku za priznanje delovnega razmerja ter ali je v zvezi s tem vložil tožbo pravočasno; – ali je pravilno stališče nižjih sodišč, da je pri delu pokojnega tožnika šlo za agencijskega delavca; – ali sta nižji sodišči z uporabo materialnopravne podlage, da je šlo za agencijskega delavca, zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je prišlo do t.i. sodbe presenečenja; – ali neobrazloženost (sodb) sodišč prve in druge stopnje glede odškodninske narave denarnega dela zahtevka izpolnjuje standard zadostne in prepričljive obrazložitve ter ali sta sodišči kršili pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS in pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS; – ali ima denarni zahtevek predlagateljev do tožene stranke naravo odškodninske terjatve.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Po prvem odstavku 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP izpolnjeni glede vprašanj, razvidnih iz izreka tega sklepa, glede ostalih pa niso izpolnjeni, saj v tem sporu niso pravno pomembna.

7. Odločitev je bila sprejeta soglasno.