Jedro

Tožeča stranka je zatrjevala dejstvo, da dolžnik (toženkin mož) nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožnice. Tožena stranka je očitno spregledala, da sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo v celoti, ampak le v obsegu kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo dne 27.1.1997 (pravilno 27.11.1997) sklenila A. Z. kot darovalec in L. Z. kot obdarjenka, za solastniški delež do 1/2 na nepremičninah vpisanih v vložno št. 90 k.o. S..., neučinkovita oziroma brez pravnega učinka do tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da je za izterjavo terjatve tožeče stranke v višini 10.800 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pp, ki jo ima le-ta zoper dolžnika A. Z., dolžna dovoliti izvršbo na svoj solastninski delež do 1/2 na premičninah, vpisanih v vložno št. 90 k.o. S..., oziroma da se na podlagi sodbe za uveljavitev terjatve tožeče stranke dovoli izvršba na solastninski delež do 1/2 nepremičnin, vpisanih v vložno št. 90 k.o. S... v lasti tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 123.190,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1999 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala drugače je zavrnilo. Proti ugoditvenemu delu sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svoje pristojnosti, saj je odločalo o vprašanju, ali ima toženkin mož dovolj sredstev za izpolnitev terjatve. Tožeča stranka ni zatrjevala, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve. Sodišče je vezano na dejstva, ki jih navajajo stranke in lahko samo ugotavlja le-te samo, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi to ne morejo. Ni splošno znano dejstvo, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve, kakor tudi se to dejstvo ne domneva. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravnega postopka, saj je to dejstvo odločilno, sodišče pa je odločalo na njegovi podlagi, ne da bi ga tožeča stranka zatrjevala. Posledično je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejstvo, da toženkin mož nima sredstev za izpolnitev obveznosti. Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni predlog, zato ni moglo dovoliti dovoliti izvršbe na denarna sredstva, ki jih ima toženkin mož pri banki. Tožnica bi morala v okviru izvršilnega postopka poskrbeti, da bi izvedela, kjer ima prihranke toženkin mož. Lastninska pravica mora biti varovana in le v skrajnem primeru, ko je mogoče z gotovostjo trditi, da dolžnik nima sredstev, bi bilo sodišče upravičeno odločiti, da se bo lahko upnik poplačal iz premoženja tretje osebe, ki z razmerjem med upnikom in dolžnikom nima nič. Tožnica ni uspela dokazati, da dolžnik nima dovolj sredstev. Potrebno bi bilo narediti poizvedbe pri določenih bankah in ugotoviti stanje na njegovih računih. S tem je bila tudi storjena bistvena kršitev pravdnega postopka, saj bi morala tožeča stranka predlagati dokaze, ki bi potrjevali njene navedbe o neobstoju dovoljšnih sredstev za poplačilo njene terjatve. Ker tega ni storila, ni dokazala svoje trditve, sodišče pa je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in tako posledično izdalo napačno sodbo. Odločitev sodišča je napačno tudi zato, ker lahko sodišče, skladno z 284. čl. ZOR, ugodi tožbenemu zahtevku le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatev. Sodišče je ugodilo zahtevku v celoti, to je do 1/2 pri nepremičnini vpisani v vložno št. 90 k.o. S.... Vrednost nepremičnine daleč presega tožničino terjatev. Napačno je zato uporabljen zakon, ki jasno omejuje, v kolikšni meri je mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Potrebno bi bilo oceniti vrednost nepremičnin in šele nato odločati o zahtevku. Zahtevek tožeče stranke je tudi nesklepčen, saj tožena stranka ne more dovoliti izvršbe na svoj delež. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo na podala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Storilo pa tudi ni smiselno zatrjevane bistvene kršitve iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Ne drži, da je sodišče prve stopnje, brez ustrezne trditvene podlage ugotavljalo ali ima toženkin mož dovolj sredstev za izpolnitev tožničine terjatve. Tožeča stranka je že v 1. točki tožbenih navedb trdila, da je predlagala izvršbo in da le-ta ni bila uspešna in da je dolžnik, toženkin mož, prvotni upnici, tožničini materi, izstavil tudi vknjižbeno dovoljenje za vpis zastavne pravice na nepremičninah, ki so bile predmet darilne pogodbe. V utemeljitev postavljene trditve je tožeča stranka predlagala tudi ustrezne dokaze. Zoper tako trditev je tožena stranka ugovarjala, češ da ima dolžnik, toženkin mož, pokojnino in druga sredstva. Na podlagi tega ugovora je sodišče prve stopnje nato ugotavljajo višino pokojnine in ali ima toženkin mož v lasti osebni avto. Ne drži torej trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage ugotavljalo dejstva, ki so odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so, glede tudi na upoštevano materialnopravno podlago (določbe 280. do 285. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), odločilnega pomena. Dokazi, ki jih je prvostopnjsko sodišče izvedlo, so nudili zanesljivo podlago za zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila darilna pogodba sklenjena v škodo tožnice (2. odst. 280. čl. ZOR). Glede na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki predpisujejo omejitve izvršbe, ni prav nikakršne možnosti, da bi tožnica prišla do poplačila terjatve z izvršbo na pokojnino dolžnika, to je moža toženke. Dolžnik tudi nima avtomobila. Tožena stranka pa drugih navedb glede sredstev dolžnika ni podala. Glede na pritožbene navedbe je mogoče sklepati, da je tožena stranka spregledala, da sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni ugodila v celoti, ampak le v obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve tožnice in kot mu to nalaga določba 284. čl. ZOR. Tožena stranka ni obrazložila pritožbene trditve, da zahtevek tožeče stranke ni sklepčen, ker toženka ne more dovoliti izvršbe na svoj delež. Očitno ima tožena stranka v mislih sklepčnost tožbe, ki pomeni, da mora iz dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, izhajati tista posledica, ki jo zatrjuje v tožbenem zahtevku. Tožena stranka ne pojasni razloga, zakaj toženka ne bi mogla dovoliti izvršbe na svoj delež. Obravnavani tožbeni zahtevek je tudi povsem primerljiv z zahtevki, ki so uveljavljeni v sodni praksi (primerjaj dr. Boris Strohsack, Obligacijska razmeja III, Časopisni zavod Uradni list RS, 1993, stran 57). Po navedenem se pokaže, da nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni izpolnjen. Ker tudi ni podan nobeden od tistih, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 498. čl. ZPP uporabilo določbe ZPP/77.