Jedro

1. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti je zavarovan premoženjski interes osebe, ki odškodninsko odgovarja za škodo, povzročeno v prometni nesreči z zavarovanim avtomobilom. To pa je poleg voznika (dejanskega povzročitelja) tudi imetnik (lastnik) nevarne stvari, kot to določata 154. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

2. Prvostopno sodišče teh dokazov ni izvedlo, ker je štelo, da sta toženca diskriminatorno obravnavala upnike zapustnika, saj bi morala vse upnike poplačati v enakem razmerju. Taka odločitev je napačna, saj dedičeva odgovornost preneha, ko dejansko poplača upnike do višine podedovanega premoženja. Velja torej, da je dedič dolžan poplačati vsakemu upniku, ki to zahteva, zapustnikov dolg v celoti, po načelu prior tempore potior iure.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno r a z v e l j a v i v delu glede drugo in tretje tožene stranke in glede stroškov postopka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem pa se pritožba zavrne in se glede prvotožene stranke potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo tožene stranke na plačilo več denarnih zneskov v skupni vrednosti 17.822.601,00 SIT. Gre za odškodnino, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovankam v prometni nesreči, ki jo je z vozilom, last prvotožene stranke, povzročil (z veliko malomarnostjo) Z.K. Ker je Z.K. vozil pod vplivom alkohola, mora tožena stranka na podlagi določbe 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) plačane zneske povrniti tožeči stranki in sicer solidarno odgovarjajo lastnica avtomobila in dediča pokojnega Z.K. Tožena stranka je upnike pokojnega Z.K. obravnavala diskriminatorno, zato se ne more sklicevati, da so poplačane obveznosti že presegle zapuščino. Terjatev tudi ni zastarana. Sodišče je odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 1.578.520,40 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je pokojni protipravno odvzel vozilo prvotoženi stranki, ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, saj je dokazni predlog odpravilo z utemeljitvijo, da so pristranske. Za dejstvo, da je pokojni ukradel avtomobil je prvotožena stranka izvedela šele ob nesreči, zato kraje prej niti ni mogla prijaviti. Glede na to, da je Z.K. v nesreči umrl, pa tudi kasneje od nje ni bilo mogoče pričakovati tako preračunljivega dejanja kot je ovadba. Sodišče v zvezi s tem ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je uporabilo napačno materialno pravo, saj 939/1 člen ZOR določa regres zoper osebo, ki je za škodo odgovorna, v obravnavanem primeru pa tožene stranke za škodo niso bile odgovorne. Odgovornost toženih strank pa ne temelji niti na splošnih zavarovalnih pogojih, saj ti določajo, da zavarovalne pravice izgubi zavarovanec, ki je vozilo vozil pod vplivom alkohola, zavarovanka pa vozila ni vozila. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s soodgovornostjo oškodovank. Pred nezgodo so bile namreč s pokojnim v diskoteki, nato pa so ga štopale. Zato bi se morale zavedati nevarnosti, da se vozijo z vinjenim voznikom in so tako soodgovorne. Okoliščina, da se zdaj ničesar ne spominjajo, ne pomeni, da se vinjenosti voznika niso zavedale takrat, morda pa so bile tudi same vinjene. Sodišče tudi ni brezdvomno in povsem prepričano ugotovilo dejstva, da dolgovi ne presegajo vrednosti zapuščine. Tožene stranke o namreč priložile listine, iz katerih povsem nedvoumno izhaja, da je drugotožena stranka že poplačala dva upnika pokojnega Z.K. Dolg je gotovo izviral še iz časa življenja pokojnega, zato je nepravilna ugotovitev, da toženci niso dokazali, iz katerega obdobja izhajajo dolgovi. Sodišče je v razlogih sodbe samo s seboj v nasprotju, ko enkrat trdi, da tožene stranke niso podale nobene trditvene in dokazne podlage, drugič pa, da iz dokazne in trditvene podlage ne izhaja višina terjatev upnikov. Ker sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo predlaganih prič, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugo in tretje tožene pa utemeljena.

Glede pritožbe prvotožene stranke: Sodba zoper prvotoženo stranko temelji na dejstvu, da je prva toženka bila lastnica avtomobila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča. Prvotožena stranka je ugovarjala, da ji je povzročitelj nesreče avtomobil vzel proti njeni volji, zato za posledice v zvezi z nesrečo ne more odgovarjati. Prvostopno sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj toženki ni verjelo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je praktično neverjetno, da bi pokojni (prva toženka je zdaj žena njegovega brata) vdrl najprej v zaklenjeno stanovanje prve toženke, nato pa še v predal, da bi ji odvzel ključe (vse to v A.) in ukradel avtomobil, parkiran v K. (torej ne pri stanovanju toženke) in to v času, ko je bila zaradi opravkov v T. le kratek čas (že istega dne okrog 21. ure se je po lastnih navedbah vrnila). Res je sicer, da je povsem možno, da toženka v danih okoliščinah kraje avtomobila ne bi prijavila, vendar to ne spremeni dejstva, da ni ponudila nobene trditvene in dokazne podlage o tem, kako je pokojni prišel v hišo in vdrl v predal s ključi in na koncu odpeljal avtomobil. Predlagane priče T.V.P., D.P. in M.P. naj bi vedele povedati o tem, da je bila tožnica v času, ko je pok. Z.K. vzel avtomobil, odsotna, enako naj bi povedal tretji toženec in R.P. Dejstvo, da je pok. K. avtomobil vzel v času toženkine odsotnosti še ne pomeni, da ga je odvzel brez njenega dovoljenja. Zato prvostopno sodišče utemeljeno predlaganih prič ni zaslišalo. Ob dejstvu, da je povsem nemogoče, da bi svak vdrl v stanovanje v A. in neopažen odpeljal avtomobil, parkiran v K., pa je bilo nepotrebno tudi zaslišanje P.R. Dejansko stanje je bilo tako popolno in pravilno ugotovljeno. Pravna podlaga zahtevka zavarovalnice ni odškodninska, ne gre za zahtevek za povračilo škode, uperjen zoper odgovornemu za škodo, ampak je pogodbena in izhaja iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo toženko in tožečo stranko. V 3. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju splošni pogoji), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je namreč določeno, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola. Po 4. členu splošnih pogojev pa ima v primeru izgube zavarovalnih pravic zavarovalnica, ki je poravnala odškodnino oškodovancem, od zavarovanca in od odgovorne osebe pravico uveljaviti povračilo izplačanih zneskov, skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški. Zavarovanec je po uvodnih določbah splošnih pogojev oseba, katere premoženjski interes je zavarovan, in ni isto kot zavarovalec. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti je zavarovan premoženjski interes osebe, ki odškodninsko odgovarja za škodo, povzročeno v prometni nesreči z zavarovanim avtomobilom. To pa je poleg voznika (dejanskega povzročitelja) tudi imetnik (lastnik) nevarne stvari, kot to določata 154. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika. Če sta to dve osebi, oškodovancem odgovarjata solidarno oba. Iz istega razloga, to je, ker so zavarovalne pravice v zvezi z obravnavano škodo izgubljene zaradi ravnanja voznika, je napačna tudi pritožničina razlaga določb splošnih pogojev glede tega, da ne more odgovarjati, ker ona ni vozila pod vplivom alkohola. Ob takem dejanskem stanju je na podlagi določb splošnih pogojev (zavarovalne pogodbe) tožbeni zahtevek zoper prvo toženko utemeljen. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 939. člena ZOR, vendar to na pravilnost odločitve glede na vse zgoraj povedano (ugotovljeno dejansko stanje, obveznost na podlagi določb zavarovalne pogodbe) ne vpliva. V zvezi s soodgovornostjo oškodovank je najprej ugotoviti, da so navedbe o tem, da so bile s pokojnim Z.K. skupaj v diskoteki, oziroma da so bile oškodovanke same v vinjenem stanju, pritožbena novota, in da jih zato, ker so prepozne, na podlagi določbe 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče upoštevati. Ugotovitve sodišča, da oškodovanke za škodo niso soodgovorne, ob trditveni in dokazni podlagi, s katero je ob odločanju razpolagalo sodišče prve stopnje, so zato pravilne. Oškodovanke namreč za vinjenost voznika niso vedele, glede na okoliščine pa ni bilo mogoče od njih zahtevati posebnega preverjanja psihofizičnega stanja voznika. Ker pritožbeno sodišče v zvezi s sodbo zoper prvo toženko ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je na podlagi povedanega pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe drugo in tretje tožene stranke: V delu, v katerem so pritožbene navedbe drugo in tretje tožene stranke enake pritožbenim navedbam prvotožene stranke, se pritožbeno sodišče sklicuje na vse zgoraj povedano v zvezi s pritožbo prvotožene stranke. Poleg povedanega pa sta drugi in tretji toženec ugovarjala še, da odgovarjata za dolgove zapustnika samo do višine podedovanega premoženja in da sta vsaj v enaki višini že poravnala obveznosti zapustnika do drugih upnikov. S tem v zvezi sta predložila dve listini in predlagala pričanje dveh upnikov in po potrebi imenovanje izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotovil, da že vrednost teh dolgov presega zapuščino. Prvostopno sodišče teh dokazov ni izvedlo, ker je štelo, da sta toženca diskriminatorno obravnavala upnike zapustnika, saj bi morala vse upnike poplačati v enakem razmerju. Taka odločitev je napačna, saj dedičeva odgovornost preneha, ko dejansko poplača upnike do višine podedovanega premoženja. Zakon o dedovanju (ZD) ne ureja vrstnega reda poplačila zapustnikovih dolgov, zato je pri poplačilu treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Velja torej, da je dedič dolžan poplačati vsakemu upniku, ki to zahteva, zapustnikov dolg v celoti, po načelu prior tempore potior iure. Seveda pa ta dolžnost obstaja le dotlej, dokler poplačila ne dosežejo višine vrednosti zapuščine 1dr. Karel Zupančič v Dedovanje, z uvodnimi pojasnili, Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 121. . V zvezi s tem sta torej odločilni vprašanji vrednost zapuščine in višina že poplačanih dolgov zapustnika. Ker zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča prvostopno sodišče niti enega niti drugega ni ugotavljalo, je bilo treba sodbo glede zahtevka zoper drugega in tretjega toženca razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Hkrati je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti predlagane dokaze in odločiti o tem, ali so dediči dejansko že poravnali nekatere dolgove zapustnika in v kakšni višini in kaj to pomeni glede na vrednost podedovanega premoženja. Odločilni pri tem sta tako vrednost dolgov kot vrednost podedovanega premoženja v času smrti zapustnika.

Glede stroškov: Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.