Jedro

Ker toženka (sicer lastnica avtomobila) ni bila voznica, ni izgubila zavarovalnih pravic po 3. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev. Ker pa je zaupala vozilo v uporabo drugi osebi, ta za škodo odgovarja namesto nje (prvi odstavek 176. člena ZOR). Zavarovalnica zato od nje ne more na podlagi drugega odstavka 7. člena ZOZP zahtevati povračila oškodovancem plačanih zneskov.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi tudi v preostalem delu in se sodba prve stopnje glede toženke spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so toženci dolžni tožeči stranki solidarno plačati 17.642.356 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in od datumov, kot je razvidno iz I. točke izreka sodbe, ter tožencem naložilo, da tožeči stranki povrnejo odmerjene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo so se pritožili toženci. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo glede drugega in tretjega toženca in glede stroškov postopka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbo (prve) toženke pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo toženka iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Vztraja, da ni odgovorna za nastalo škodo, niti tožeči stranki ne gre regresni zahtevek. Kdaj in pod kakšnimi pogoji je zavarovalnica upravičena zahtevati od svojega zavarovanca odškodnino, ki jo je izplačala osebam, udeleženim v škodnem dogodku, je urejeno med zavarovalnico in njenim zavarovancem v pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Da gre dejansko za presojo o povrnitvi pogodbene obveznosti, pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje, zaradi česar je še bolj nerazumljiv njegov zaključek, da je tožbeni zahtevek zoper toženko utemeljen. Določila pogodbe in splošnih pogojev, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice v primeru, če je sam kot voznik vozila vozil pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov, so jasna in nedvoumna. Sodba sodišča druge stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, tega natančneje niti ne obrazloži, temveč odločitev utemeljuje zgolj z dejstvom, da je toženka zavarovalne pravice izgubila zaradi ravnanja voznika. Kakšna pravna podlaga je sodišče druge stopnje pripeljala do takega zaključka, ni jasno in iz tako skope obrazložitve ni razumljivo. Če je sodišče druge stopnje za materialnopravno podlago vzelo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o odgovornosti za škodo od nevarne stvari, pa je to napačno. Ravno zaradi strogega „režima odgovornosti“ se namreč sklepajo pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, na podlagi katerih škodo oškodovancu krije zavarovalnica. Vprašanje, ali in pod kakšnimi pogoji bo zavarovalnica terjala regresno svojega zavarovanca, pa pogodbeni stranki uredita v pogodbi. Uporaba določil ZOR bi bila zato napačna, saj gre pri tem za urejanje razmerij med imetnikom nevarne stvari in tretjo osebo neposredno, ne pa za primere, ko škodo iz škodnega dogodka povrne zavarovalnica. Višje sodišče je ugotovilo napačno uporabo materialnega prava, to je 919. člena ZOR. Če ta določba ni materialna podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka, so edini pravni temelj splošni pogoji, ne pa določila o odgovornosti za škodo od nevarne stvari. Kot zanimivost navaja, da je tožeča stranka kasneje spremenila določbo splošnih pogojev tako, da je besedno zvezo „če je kot voznik vozila“ nadomestila z „če voznik vozila“, s čimer se je bistveno razširil krog primerov, kdaj zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice. Splošni pogoji, veljavni v času škodnega dogodka, pa so to zelo ozko določali. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Delu revizije, v katerem toženka trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da so razlogi o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper toženko nejasni, ni mogoče pritrditi. Tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje, ki je v pretežnem delu pritrdilo njegovim razlogom, sta namreč tožbenemu zahtevku ugodili na pogodbeni podlagi, in sicer sta obe šteli, da je toženka izgubila zavarovalne pravice na podlagi 3. točke prvega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-97), in da tožeči stranki pripada pravica do povračila oškodovankam izplačanih zneskov po 4. členu teh pogojev.

7. Prav pa ima revizija, da so ti razlogi materialnopravno zmotni. Dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katerega je vezano tudi revizijsko sodišče, je naslednje: - Z. K. (oče drugega in brat tretjega toženca ter svak toženke) je 3. 8. 1997 z osebnim vozilom, last toženke, povzročil hudo prometno nesrečo, v kateri so bile hudo poškodovane sopotnice ..., sam pa je umrl; - toženka je pokojnemu prostovoljno izročila avto v upravljanje; - Z. K. je nesrečo povzročil pod vplivom alkohola; - oškodovankam (bile so avtoštoparke) ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja oziroma vedenja, da je bil voznik vinjen, - zavarovalnica je poškodovanim sopotnicam izplačala odškodnino (denarne zneske, ki so vsebovani v tožbenem zahtevku).

8. Zavarovalnica s tožbo zahteva od tožencev solidarno plačilo zneskov, izplačanih oškodovankam z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne posameznih plačil, in sicer od prve toženke kot lastnice zavarovanega vozila, od drugega in tretjega toženca pa kot dedičev Z. K., ki je zaradi vožnje pod vplivom alkohola zgubil zavarovalne pravice.

9. Čeprav je zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), eno od obveznih zavarovanj v prometu in torej odstopa od temeljnega načela prostovoljnosti zavarovanja, tudi to zavarovanje temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo mora skleniti lastnik vozila (15. člen v času prometne nesreče veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, v nadaljevanju ZOZP). Po drugem odstavku 7. člena ZOZP lahko stranki pogodbe določita primere, v katerih ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo oškodovancem plačanih zneskov – gre za povračilni zahtevek (v praksi pogosto imenovan regres), ki je proti sklenitelju zavarovanja odškodninske narave in temelji na kršitvi zavarovalne pogodbe. Povračilni (regresni) zahtevek ima torej podlago v drugem odstavku 7. člena ZOZP in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji zavarovanja (142. člen ZOR).

10. To velja tudi v obravnavanem primeru. Po 3. točki prvega odstavka 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če je v času prometne nezgode kot voznik vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov in v teh (ter še drugih, izrecno naštetih) primerih ima po 4. členu pogojev zavarovalnica, ki je poravnala odškodnino oškodovancem, od zavarovanca in od odgovorne osebe pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški. Pravilno opozarja revizija, da so pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti jasni in se izguba zavarovalnih pravic po teh splošnih pogojih nanaša le na zavarovanca, ki je voznik in samo ta izgubi zavarovalne pravice. Besedilo zavarovalnih pogojev oziroma besedna zveza, da „zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola“, je nedvoumna in drugačne razlage niti ne omogoča. Toženka je sicer lastnica avtomobila in skleniteljica zavarovanja in po drugem odstavku 1. člena pogojev zavarovana oseba, vendar ni bila voznica. Voznik je bil Z. K., ki je po drugem odstavku 1. člena pogojev prav tako zavarovana oseba in on je tisti, ki je zavarovalne pravice izgubil. Toženka kot lastnica avtomobila zavarovalne pogodbe ni kršila in tožeča stranka tega niti ni trdila, pač pa je izgubo zavarovalnih pravic izvajala zgolj iz ravnanja tretjega – voznika, kar pa je po povedanem napačno. Predmet zavarovanja je namreč odgovornost zavarovanca in obstoj te odgovornosti je predpostavka za dolžnost zavarovalnice, da oškodovancem povrne pravno relevantno škodo.

11. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženka prostovoljno izročila vozilo v upravljanje pokojnemu Z. K., kar je storila že tudi pred tem dogodkom. Ker je torej zaupala stvar v uporabo drugi osebi, ta za škodo v zvezi z njo odgovarja namesto nje (prvi odstavek 176. člena ZOR). Toženka tako za škodo, ki je bila sicer povzročena z vozilom, ki je njena last, ni odgovorna niti po splošnih odškodninskih predpisih, saj ji tožeča stranka v zvezi s prepustitvijo stvari ni očitala kakšnega protipravnega ravnanja (npr. da bi zaupala stvar osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati in da bi bila zato odgovorna poleg tretjega – četrti odstavek 176. člena ZOR). Toženke zato tudi ni mogoče šteti za odgovorno osebo.

12. Tožeča stranka svojo pravico do povračila oškodovankam izplačanih zneskov temelji na 4. členu pogojev za zavarovanje avtomobilskih pogojev, po katerem ima zavarovalnica pravico zahtevati povračilo oškodovancem izplačane odškodnine od zavarovanca in od odgovorne osebe. To določilo pa ni (in glede na namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ki je tudi v tem, da je povzročitelj škode oziroma zanjo odgovorni lastnik vozila rešen plačila odškodninske obveznosti, tudi ne more biti) samostojna podlaga za zahtevek zavarovalnice. Pri pravici zahtevati povračilo od zavarovanca se določilo sklicuje na tretji odstavek 2. člena, prvi odstavek 3. člena in četrti odstavek 7. člena zavarovalnih pogojev in gre torej za primere, ko zavarovalnica ne odgovarja zaradi neplačila dodatne premije za povečano nevarnost oziroma za zavarovanje zunaj Republike Slovenije ter za primere izgube zavarovalnih pravic zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Te okoliščine pa pri toženki niso podane. Ker pa toženka tudi sicer po splošnih odškodninskih predpisih ni odškodninsko odgovorna, je tudi ni mogoče šteti za odgovorno osebo v smislu 4. člena zavarovalnih pogojev oziroma drugem odstavku 7. člena ZOZP.

13. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je pritožbi toženke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo.

14. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje o stroških razveljavljena, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržana za končno odločbo, vrhovno sodišče ni moglo odločati o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), pač pa je tudi samo pridržalo odločitev o revizijskih stroških za končno odločbo.