Jedro

V 11. točki drugega odstavka 339. člena je določeno, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, "če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka ...". Toda toženka je bila po podatkih sodnega registra s sklepom Srg ... dne 20.8.2003 izbrisana iz registra, torej precej po tem, ko je sodišče prve stopnje 17.12.2002 izdalo sodbo. Ker pa je za sojenje odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave in je tedaj toženka obstojala, ni bilo razlogov za prekinitev postopka. To je tudi v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZPP, ki sodišču prve stopnje izrecno omogoča izdajo odločbe, če je razlog za prekinitev nastal po koncu glavne obravnave. Pri tem bi lahko nastal problem udeležbe toženke v pritožbenem postopku, če ne bi imela pooblaščenca, toda tega je imela, zato tudi ni bil izpolnjen razlog iz 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP, kot zmotno navaja tožnica. Sodišče druge stopnje je torej pravilno upoštevalo, da se pravnomočnost sodbe nanaša na pravno razmerje, kakršno obstaja v času zaključka glavne obravnave, to je v času, do katerega so imele stranke možnost v postopku na prvi stopnji uveljaviti nova dejstva in nove dokaze in da ne zajema sprememb, ki so nastopile kasneje.

Tožnica trdi, da je postala izključna lastnica premoženja na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ki sta ga zakonca za potrebe razveznega postopka sklenila pri notarju. Toda tak sporazum je le pogoj za sporazumno razvezo in se v sodbo o sporazumni razvezi ne povzame. Zato ne drži, da je tožnica postala lastnica nepremičnine, ki jo izločuje, na podlagi sodne odločbe o razvezi zakonske zveze. Obligacijsko pravico, na podlagi katere bi lahko pridobila lastninsko pravico, je pridobila na podlagi pogodbe, bi pa morala še poskrbeti za vpis v zemljiško knjigo in če tega ni storila, jo zadenejo pravne posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica izključna lastnica nepremičnin s parc. št. 7577/1 (njiva 237 m2) in parc. št. 7577/2 (stavbišče 50 m2) k.o..., vpisanih pri obnovi v Rz 546/90-7/464 in da zato ni dopustna izvršba, dovoljena s sklepom pod opr. št. In 11/01 z dne 18.4.2001 Okrajnega sodišča v Tolminu. Po tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje leto zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku iz razloga iz drugega odstavka tega člena. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in ustrezno odločitev v skladu s pravilno uporabo materialnega prava in postopka v tej zadevi. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 11. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona. Navaja, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo 17.12.2002, sodišče druge stopnje pa 23.3.2004, torej po tem, ko je Okrožno sodišče v Novi Gorici 16.6.2003 začelo in zaključilo stečaj tožene stranke, ki je bila izbrisana iz registra 20.8.2003. Tako je sodišče druge stopnje odločalo o zadevi, v kateri toženka ni več obstajala in zato ni mogla imeti lastnosti pravdne stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo po 205. členu ZPP izdati deklaratorni sklep, da so nastopile okoliščine, ki narekujejo prekinitev postopka. Tožnica za vse to ni vedela in ni mogla obvestiti sodišča, toda sodišče mora paziti na sposobnost pravdnih strank po uradni dolžnosti ves čas postopka. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zavrže tožbo. Nato bo treba ustaviti izvršilni postopek, v katerem je bila tožnica napotena na pravdo in razveljaviti že opravljena izvršilna dejanja. Dodaja, da je sodišče druge stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, ki ga je sodišče dolžno poznati in upoštevati po uradni dolžnosti. Pojasnjuje, da je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Tolminu tožnica že dalj časa vknjižena kot izključna lastnica spornih nepremičnin.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 69/05) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

3.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku v 350. členu določa meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje. V drugem odstavku nalaga sodišču, da preizkusi sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V 11. točki drugega odstavka 339. člena pa je določeno, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, "če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka ...". Toda toženka K. d.o.o., kot jo označuje njen pooblaščenec, oziroma K., m. d.o.o., N. G., kot je bila vpisana v centralno bazo sodnega registra, je bila po podatkih tega registra s sklepom Srg ... dne 20.8.2003 izbrisana iz registra, torej precej po tem, ko je sodišče prve stopnje 17.12.2002 izdalo sodbo. Ker pa je za sojenje odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave in je tedaj toženka obstojala, ni bilo razlogov za prekinitev postopka. To je tudi v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZPP, ki sodišču prve stopnje izrecno omogoča izdajo odločbe, če je razlog za prekinitev nastal po koncu glavne obravnave. Pri tem bi lahko nastal problem udeležbe toženke v pritožbenem postopku, če ne bi imela pooblaščenca, toda tega je imela, zato tudi ni bil izpolnjen razlog iz 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP, kot zmotno navaja tožnica. Sodišče druge stopnje je torej pravilno upoštevalo, da se pravnomočnost sodbe nanaša na pravno razmerje, kakršno obstaja v času zaključka glavne obravnave, to je v času, do katerega so imele stranke možnost v postopku na prvi stopnji uveljaviti nova dejstva in nove dokaze in da ne zajema sprememb, ki so nastopile kasneje.

Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov v zvezi z materialnim pravom, kot ga je uporabilo sodišče druge stopnje. Tožnici je pritrdilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za enostransko razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem, kljub temu pa njen položaj ne more biti ugodnejši. Tožnica namreč trdi, da je postala izključna lastnica premoženja na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ki sta ga zakonca za potrebe razveznega postopka sklenila pri notarju. Toda tak sporazum je le pogoj za sporazumno razvezo in se v sodbo o sporazumni razvezi ne povzame. Zato ne drži, da je tožnica postala lastnica nepremičnine, ki jo izločuje, na podlagi sodne odločbe o razvezi zakonske zveze. Obligacijsko pravico, na podlagi katere bi lahko pridobila lastninsko pravico, je pridobila na podlagi pogodbe, bi pa morala še poskrbeti za vpis v zemljiško knjigo in če tega ni storila, jo zadenejo pravne posledice. Dejstvo, da se je naknadno vpisala v zemljiško knjigo, njenega položaja v izločitveni pravdi napram toženki ne more spremeniti.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo po 378. členu ZPP zavrnilo.