Jedro

Tožnica bi, na podlagi notarskega zapisa o sporazumni delitvi skupnega premoženja zakoncev, postala izključna lastnica nepremičnine samo, če bi predlagala vpis lastninske pravice na svoje ime v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica izključna lastnica nepremičnin s parcelno št. 7577/1 in parcelno št. 7577/2 k.o. B. in da je zato izvršba dovoljena s sklepom In 11/2001 z dne 18.4.2001 Okrajnega sodišča v Tolminu nedopustna. V posledici takšne odločitve je tožnici naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 176.553,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila vse v 15 dneh. Proti tej sodbi je vložila tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče v dokaznem postopku prečitalo razvezno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici in sporazum o delitvi skupnega premoženja, sestavljen v notarskem zapisu dne 10.6.1996. Razvezna sodba je postala pravnomočna 25.4.1997, zato se tožnica ne strinja z zaključki izpodbijane sodbe na 4. strani, ker so po njenem mnenju pravno zgrešeni. Ni pomembno, da je postal sklep o izvršbi na te nepremičnine pravnomočen preden je vložila tožnica ugovor tretjega v izvršilnem postopku, saj v primeru, če bi se njenemu ugovoru ugodilo, bi se sklep razveljavil in zaznamba po uradni dolžnosti izbrisala. V zemljiški knjigi je še vedno vpisan kot lastnik nepremičnin dolžnik, to je prejšnji zakonec tožnice. Vendar se drugačno dejansko stanje od zemljiškoknjižnega lahko dokazuje, saj je domneva o veljavnosti vpisa v zemljiški knjigi izpodbojna. Prav zato je tožnica tudi vložila ugovor tretjega oziroma tožbo v tej zadevi. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobila poplačilno pravico za svojo terjatev in to pred vsemi drugimi, tudi v primeru morebitne spremembe lastništva, ker je poplačilna pravica absolutna s podobnimi materialnopravnimi učinki kot jih ima zastavna pravica. To pa ne drži, kot ne drži nadaljnji zaključek sodišča, da v takih sporih položaj tožnika kot bivšega zakonca dolžnika ni v bistvu drugačen od položajev kot jih imajo zakonci v premoženjskopravnih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem. Konkretna pravda je popolnoma drugačna, sodišče zato tožbe v tej zadevi ne bi smelo primerjati s sodno prakso v zadevah enostranskega razpolaganja enega zakonca z domnevno skupnim premoženjem. V konkretni zadevi je položaj tožnice drugačen, prav tako pa tudi položaj tožene stranke. Tožena stranka ni pridobitelj nepremičnine, zato je vprašanje njene slabe vere kot upnika povsem odveč. Z zaznambo v zemljiški knjigi je pridobila samo poplačilno pravico, ta pa ni absolutne narave. Zgolj poplačilno pravico pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi le tisti upnik, ki pred sprožitvijo izvršilnega postopka ni pridobil zastavne pravice. Tožena stranka pred sprožitvijo izvršilnega postopka ni pridobila zastavne pravice. Sklep o izvršbi je izvršilno sodišče, ker je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Vsa sodna praksa, na katero opira sodišče v tej zadevi odločitev, temelji na drugačnih primerih, ko je šlo za posojilne pogodbe in sporazume o zastavni pravici na nepremičnini. Zato v tem konkretnem primeru ne gre za navzkrižje tožničinega interesa preprečiti izvršbo, ker naj bi njen zakonec kljub zakonski prepovedi skupnega in sporazumnega upravljanja skupnega premoženja oziroma zakonske prepovedi zakončevega razpolaganja celo s svojim deležem na takšnem premoženju obremenil skupno nepremičnino s hipoteko in tako povzročil, da je ta predmet izvršbe in toženčevega interesa, da doseže v izvršbi poplačilo svoje terjatve, ker se je ob sklepanju pogodbe in njenem zastavnopravnem zavarovanju zanesel na zemljiško knjigo. V teh primerih velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Sklep o izvršbi na nepremičnino se v zemljiški knjigi zaznamuje na podlagi 170. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ta zaznamba je hkrati pravno dejstvo, na podlagi katerega pridobi upnik, ki je predlagal izvršbo pa ni imel že prej zastavne pravice, pravico poplačila iz nepremičnine pred nekom, ki pozneje pridobi na njej zastavno pravico ali poplačilno pravico. Zaznamba sklepa o izvršbi ima glede poplačilne pravice upnika podobne učinke kot zaznamba spora. Poplačilna pravica v primeru, če je izvršba opravljena, učinkuje tudi proti tretji osebi, ki je potem, ko je bila zaznamba sklepa o izvršbi na nepremičnino vpisana v zemljiško knjigo, pridobila lastnisko pravico. Zaznamba sklepa o izvršbi ni procensa ovira, ki bi preprečevala dovolitev vknjižbe (prenos) lastninske pravice na podlagi predloga, ki je bil vložen po vpisu zaznambe v zemljiško knjigo. V predmetni zadevi gre za situacijo, ko razvezani zakonec tožnice s tožencem ni sklenil sporazuma po Zakonu o izvršilnem postopku (ZIP) ali ZIZ, ki bi bil podlaga za pridobitev zastavne pravice. Sodišče je napačno razlagalo in uporabilo 170. čl. ZIZ, da je z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobil upnik poplačilno pravico, ki je absolutna. Poplačilna pravica je resda imela enake učinke kot zastavna, vendar pa ni bila z njo povsem izenačena. Če se je izvršba ustavila zaradi neuspešne prodaje nepremičnine, upnik na takšni nepremičnini ni obdržal zastavno niti poplačilno pravico. Absolutni učinki poplačilne pravice so bili torej omejeni samo na izvršilni postopek. V zvezi z učinki zaznambe sklepa o izvršbi na nepremičnino, je šele v novejši sodni praksi zastopano stališče, da velja takšna poplačilna pravica tudi v primeru, če zakonec kot tretji v izvršbi izločuje svoj delež nepremičnine iz naslova skupnega premoženja. Sodišče to stališče napačno razširja na poplačilno pravico, saj se po ZIZ ta razširja samo na tistega, ki je pridobil lastninsko pravico. Tožnica pa ni pozneje pridobila lastninsko pravico, saj je lastninsko pravico pridobila na originaren način, ki pa se je v dosedanji sodni praksi upošteval tudi, če zakonec ni bil vpisan kot skupni lastnik v zemljiški knjigi. Na podlagi 20. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in z odločbo državnega organa. Tožnica je lastninsko pravico pridobila na podlagi sodne odločbe o razvezi zakonske zveze. V teh primerih se lastninska pravica ne pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, saj je ta pogoj samo za pridobitve stvarnih pravic na podlagi pravnega posla. Glede na listinske dokaze v spisu ni dvoma, da je lastninska pravica tožnice na spornih nepremičninah neposredna posledica sodne odločbe, to je razvezne sodbe. Na podlagi te sodne odločbe je tožnica postala izključna lastnica nepremičnin v k.o. B. Sodna odločba je imela naravo oblikovalne odločbe, zato je tožnica izvirno pridobila lastninsko pravico, saj je hkrati prenehala na podlagi te sodne odločbe lastninska pravica njenemu bivšemu zakoncu. Drugi odst. 64. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da je pismeni in po sodniku overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja in o tem kateri od zakoncev bo imetnik stanovanjske pravice izvršilni naslov. Sporazum v notarskem zapisu, ki se nahaja v spisu je predpogoj za sporazumno razvezo in zato sestavni del razvezne sodbe, saj je ureditev premoženjskih razmerij med zakoncem pri tem načinu razveze zakonske zveze obvezna. Notarski zapis v spisu ima naravo javne listine po 3. čl. Zakona o notariatu (ZN). Javna listina ima posebno dokazno moč, ker dokazuje resničnost tistega, kar je v njem potrjeno. Sodba o razvezi zakonske zveze pa je oblikovalna. Za oblikovalne sodbe je značilno, da učinkujejo brez izvršbe s samim izrekom. Registracija sodb v javnih registrih ima deklaratoren značaj. To pa ne sme veljati samo za javni register kot je matična knjiga, ampak tudi za zemljiško knjigo kot javno knjigo, saj se spremenijo s sodno odločbo tudi premoženjska razmerja med bivšima zakoncema. Za takšne sodbe velja, da nastopi kontitutivni učinek, ko se iztečejo roki za vložitev pravnih sredstev. Lastninsko pravico je tožnica zato pridobila na podlagi sodne odločbe, ki je neposredni pravni temelj za pridobitev lastninske pravice in to s pravnomočnostjo. Takšno sodbo bi moralo sodišče poslati zemljiški knjigi, saj je sodišče bilo dolžno odrediti ustrezne vpise. V tem kontekstu bi moralo sodišče ocenjevati tožničino izpoved v tej zadevi, saj je bila tožnica prepričana, da je vknjižba njene lastninske pravice na spornih nepremičninah urejena že vse od razveze dalje avtomatično ne da bi bilo treba njej še kaj urejati. Notarski zapis je treba obravnavati analogno kot sklenjeno sodno poravnavo. Če se ta nanaša na pravna razmerja iz 1. odst. 24. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK), jo je treba poslati zemljiškoknjižnemu sodišču, ki bo začelo postopek za vpis po uradni dolžnosti kot to določa 68. čl. ZZK. Napačna je tudi obrazložitev glede zemljiškoknjižnega postopka. Trditev, da se tožnica niti ne bi mogla vknjižiti kot lastnica nepremičnin zaradi sprememb v katastru, je napačna, ker gre za isto nepremičnino, bi morala zgolj geodetska uprava izstaviti listine o spremembi podatkov. Ker je tožnica predložila in dovolj zatrjevala vse okoliščine glede postavljenega zahtevka, predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi in predlaga, da pritožbeno sodišče naloži toženi stranki tudi povračilo vseh stroškov tega postopka, vključno s pritožbenimi. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Ne sprejema argumentov v pritožbi tožeče stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in predlaga, da se tožnici naloži še povračilo stroškov odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbene navedbe, da konkretni primer ni identičen v dejanskem pogledu primerom iz sodne prakse, v katerih zakonec, ki ni poskrbel za vpis pravice iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, v zemljiški knjigi je vpisana nepremičnina samo na njegovega drugega zakonca in izločuje svoj delež na takem premoženju, ki je predmet izvršbe, so točne. V primerih, ki jih je obravnavala sodna praksa, je običajno šlo za to, da je eden od zakoncev nepremičnino, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana samo nanj, obremenil s hipoteko. Ko je prišlo v izvršilnem postopku na takšni nepremičnini do izvršbe, je drugi zakonec izločeval s tožbo svoj delež. Sodna praksa se je v teh primerih postavila na stališče, da varnost pravnega prometa terja, da tisti, ki se je zanesel na zemljiško knjigo, ne sme biti prizadet, zato zakonec, ki ni poskrbel, da se njegova pravica iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca, vpiše vanjo, ne more uspešno izločevati svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno. V konkretni zadevi tožnica trdi, da je postala izključna lastnica nepremičnine, ki je v zemljiški knjigi vpisana na njenega bivšega moža, na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ki sta ga zakonca za potrebe postopka za sporazumno razvezo sklenila pri notarju. Tožena stranka pa je na tej nepremičnini pridobila "samo" poplačilno pravico na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi pri nepremičnini. Dejanske okoliščine v tej zadevi so tako na tožničini strani kot na strani tožene stranke nekoliko drugačne od zgoraj navedenih primerov v sodni praksi, vendar odločitev tudi v tem primeru po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti drugačna. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica na podlagi notarskega zapisa o sporazumni delitvi skupnega premoženja zakoncev postala izključna lastnica nepremičnine samo, če bi predlagala vpis lastninske pravice na svoje ime v zemljiški knjigi. Zmotno je njeno stališče, da bi takšen vpis moralo sodišče opraviti po uradni dolžnosti, ko je razvezalo zakonsko zvezo s sodbo. Pritožba ima prav, da je razvezna sodba oblikovalna. Vendar velja to izključno za odločitev, v kateri sodišče odredi razvezo. Premoženjska razmerja niso predmet tega postopka. V 64. členu ZZZDR je strankam dana samo možnost, da se sporazumno razvežeta, če med drugim predložita tudi v obliki notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja. Sporazum o delitvi skupnega premoženja pa se v izrek razvezne sodbe ne povzame. Zato so povsem zmotne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče, ki je razvezalo zakonsko zvezo, poslati po pravnomočnosti takšno sodbo tudi v zemljiško knjigo. V zemljiški knjigi bi se vpis na podlagi notarskega zapisa opravil samo, če bi ga stranki predlagali, kot je bilo tudi povsem jasno v sporazumu zapisano v II. točki. Ker ni šlo za odločbo v smislu 24. člena ZZK, se tak vpis ni opravljal po uradni dolžnosti. Zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na podlagi notarskega zapisa pa je tožnica vložila šele 29.10.2002. Tožnica zato v postopku izvršbe ne more uspeti z ugovorom, da je izvršba na nepremičnine nedopustna, saj je bil sklep o izvršbi na te iste nepremičnine v zemljiški knjigi zaznamovan že 28.6.2001. Res je tožena stranka pridobila s to zaznambo po določbah ZIZ, ki so veljale v času,ko je bil izdan sklep o izvršbi, ki se je v zemljiški knjigi zaznamoval, samo poplačilno in ne zastavno pravico. To dejstvo pa ni bistveno glede na to, da je izvršilni postopek še vedno v teku. Razlika med poplačilno in zastavno pravico je bila zgolj v tem, da je pri ustavitvi izvršilnega postopka izvršilno sodišče razveljavilo zaznambo sklepa o dovolitvi izvršbe v zemljiški knjigi, dočim sedaj po 4. odst. 194. čl. ZIZ tudi, ko se izvršilni postopek ustavi, sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Učinki poplačilne pravice po 2. odst. 170. čl. prejšnjega ZIZ pa so bili popolnoma enaki kot so učinki zastavne pravice po čl. 170 ZIZ-A. Tudi pri poplačilni pravici je upnik z zaznambo te pravice dobil za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine v primeru, čeprav je pridobil pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico. Pritožba tožnice zato ni utemeljena, saj so njena stališča zmotna. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnice, da je izvršba na sporne nepremičnine nedopustna. Zahtevek tožnice, da naj se ugotovi, da je ona izključna lastnica teh nepremičnin pa je bil povezan z zahtevkom, da je zato na te nepremičnine nedopustna izvršba. Zato se sodišče v tem postopku ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bo njen predlog za vpis lastninske pravice zanjo ugodno rešen. Dejstvo je, da tožnica še ni vpisana v zemljiško knjigo, zato ni dokazala, da je izključna lastnica teh nepremičnin. Utemeljeno sicer navaja, da zaznamba izvršbe ni ovira za nadaljnje vpise, vendar to za odločitev v konkretnem sporu, ko je predmet spora bila nedopustnost izvršbe, niti ni pomembno. Tudi če bi zemljiškoknjižno sodišče vpis dovolilo, izvršba še vedno ne bi bila nedovoljena, kot je obrazloženo zgoraj, saj je tožena stranka pridobila poplačilno pravico preden je bil vložen zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na tožnico. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker tožena stranka v pritožbi ne navaja nič pravno relevantnega, samo ponavlja to, kar je bilo že do izdaje izpodbijane sodbe povedano, je pritožbeno sodišče ocenilo, da so bili stroški z odgovorom na pritožbo nepotrebni, zato ni naložilo tožnico povračilo teh stroškov.