Jedro

V položaju, ko si konkurirata pridobitev lastninske pravice na objektu s priposestvovanjem in dejanskim izvrševanjem pravice uporabe na zemljišču ter pridobitev lastninske pravice z odločbo o denacionalizaciji, je močnejša pravica stranke, pridobljena z odločbo o denacionalizaciji, izdani pred uveljavitvijo ZLNDL.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju v točki I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so lastniki nepremičnine ID z znakom 1 k. o. X: A. A. do 1/2 ter B. B. in C. C., vsak do 1/4, ter za ugotovitev, da za potrebe te nepremičnine obstaja v korist vsakokratnega lastnika služnostna pravica hoje in vožnje z motornimi vozili po obstoječi poti v breme nepremičnin – poti z ID znakom 2 in ID znakom 3. 2. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 10. 11. 2005, sklenjene med toženima strankama, za prodajo nepremičnine parc. št. 1 s funkcionalnim zemljiščem, vl. št. x, k. o. X, ter za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini v korist oseb iz I. točke izreka (točka II).

3. Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na pripadajoče zemljišče k nepremičnini z ID znakom 1 k. o. X (točka III izreka).

4. O pravdnih stroških je odločilo v točki IV. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 3.115,20 EUR pravdnih stroškov prve tožene stranke in 3.115,20 EUR pravdnih stroškov druge tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti naprej.

5. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Odločbo izpodbija v točkah I, II in IV. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z ugoditvijo primarnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev v izpodbijanih točkah in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter plačilo pritožbenih stroškov. Strinja se z večino ugotovitev sodišča prve stopnje, ker so bila sporna dejstva ugotovljena pravilno. Natančno in jasno je razložena odločitev, da so tožniki na podlagi priposestvovanja postali lastniki vtoževanih nepremičnin. Pravilna je ugotovitev, da so bili lastniki teh nepremičnin na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji št. 362-331/92 z dne 20. 6. 1996, popravljeni s sklepoma št. 362-194/95 z dne 20. 1. 1999 in z dne 11. 3. 2003. Torej je ugotovljeno dejstvo, da je na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji obstajala ovira za vrnitev spornih nepremičnin v naravi (16. člen ZDen(2)). Podana pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločalo o zadevi, ki ni v sodni pristojnosti. Ugotovilo je, da navedena odločba o denacionalizaciji ni nična in da ima zato drugotožena stranka močnejšo lastninsko pravico. Za odločanje o ničnosti upravne odločbe ni pristojno pravdno sodišče. Gre za upravno stvar. Tožeča stranka je zato predlagala prekinitev tega postopka do odločitve v upravnem postopku, predlog je bil neupravičeno zavrnjen. Če je sodišče že moralo odločati o zadevi pred pravnomočnostjo odločbe o ničnosti upravne odločbe, bi bila pravilna odločitev le, da bi tožbo zavrglo v skladu z 18. členom ZPP. Vprašanje ničnosti upravne odločbe je predhodno vprašanje v tem postopku. Opozarja na sodno prakso, ki je veljala ob vložitvi tožbe (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 705/2007 z dne 15. 1. 2005). Šele kasneje (28. 9. 2011) jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo z obrazložitvijo, da sodišče ne more posegati v lastninsko pravico, ki temelji na podlagi pravnomočne oblikovalne odločbe upravnega organa, dokler ta odločba ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Zato so tožniki pričeli upravni postopek za ugotovitev delne ničnosti upravne odločbe. Sodišče bi zaradi spremenjene sodne prakse moralo prekiniti sodni postopek do odločitve v upravnem postopku, ali pa tožbo zavreči. Upravno sodišče RS je tožbo, povezano z ugotovitvijo delne ničnosti denacionalizacijske odločbe, zavrnilo, ker bi bilo po njegovem mnenju treba najprej v pravdnem postopku ugotoviti, da so tožniki lastniki sporne nepremičnine. Odločbo prilaga. Dve različni sodišči torej nedopustno posegata v ustavne pravice tožnikov in jima odrekata sodno varstvo. Obe zatrjujeta, da bi moralo biti o lastninski pravici tožnikov odločeno v drugih postopkih. Če ni kršitve materialnega prava, so podane kršitve ZPP. Poleg absolutne bistvene kršitve iz 3. točke prvega odstavka 339. člena ZPP je podana še kršitev, ki so jo tožniki že uveljavljali v posebni pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka. Ponovno zatrjujejo, da bi moralo sodišče prekiniti pravdni postopek do odločitve upravnega sodišča o ugotavljanju ničnosti odločbe o denacionalizaciji.

6. Toženi stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožniki so zahtevali ugotovitev pridobitve lastninske pravice na parc. št. ID z znakom 1 k. o. X na podlagi prodajne pogodbe z dne 26. 1. 1967, sklenjene med pravnima prednikoma tožeče stranke kot kupcema in A. kot prodajalcem, ter priposestvovanja in na podlagi ZLNDL(3). Nadalje so zahtevali ugotovitev o pridobitvi služnostne pravice hoje in vožnje za potrebe navedene nepremičnine kot gospodujoče nepremičnine v breme nepremičnine – poti z ID znakom 2 in ID znakom 3. S podrednim zahtevkom pa ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 10. 11. 2005, sklenjene med toženima strankama in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke. Pritožba vsebinsko ne izpodbija ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na služnostno pravico in ničnost pogodbe z dne 10. 11. 2005. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe, ko mora samo paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitev pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodba v teh delih pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

9. Prav tako pritožba sprejema dejanske ugotovitve in razloge sodbe, da so tožniki dokazali pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi priposestvovanja v zvezi z veljavno – realizirano – prodajno pogodbo z dne 26. 1. 1967, katere predmet je bil objekt (zidana baraka – kurnica – predelana v zasilno stanovanje, na parc. št. 11, vl. št. x k .o. X) s pravico do uporabe zemljišča, na katerem je stal objekt. Iz ugotovitev sodišča izhaja, in to med strankama tudi ni bilo sporno, da navedena pogodba v zemljiški knjigi ni bila vknjižena in da je do leta 1996 v zemljiški knjigi ostala vpisana družbena lastnina. Ob takih ugotovitvah je ugotovitev o pridobitvi lastninske pravice s priposestovanjem na celotni nepremičnini (objekt s pripadajočim zemljiščem) zmotna. Predmet obravnavane pogodbe je bila prodaja objekta in prenos pravice uporabe zemljišča, na katerem je objekt stal. To je dopuščala tedanja zakonodaja (Zakon o prometu z zemljišči in stavbami – ZPSZS(4)). V sistemu družbene lastnine je bila dopuščena le prodaja stavb v družbeni lastnini, prodaja zemljišč v družbeni lastnini pa ne. Vendar je z odtujitvijo stavbe iz družbene lastnine pridobitelj pridobil na zemljišču pravico uporabe, in sicer vse dotlej, dokler je na njem stala stavba (drugi odstavek 6. člena ZPSZS). Tako je določal tudi kasnejši ZTLR(5). Lastnik stavbe na zemljišču v družbeni lastnini je imel na zemljišču, na katerem je bila stavba zgrajena, in na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo, dokler je stavba stala, le pravico uporabe (prvi odstavek 12. člena ZTLR). Družbene lastnine pa ni bilo mogoče priposestovati (29. člen ZTLR). Pravica uporabe se je preoblikovala v lastninsko pravico šele z ZLNDL, če nepremičnine v družbeni lastnini niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih (prvi odstavek 1. člena ZLNDL). Na tej podlagi so nepremičnine postale lastnine fizičnih oseb, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov (2. člen ZLNDL). Na to podlago so tožniki tudi opirali svoj tožbeni zahtevek.

10. Ni bilo sporno, da je na obravnavanih nepremičninah pridobila lastninsko pravico drugotožena stranka na podlagi odločbe o denacionalizaciji št. 362-331/92 z dne 20. 6. 1996, torej pred sprejemom ZLNDL. Pritožbeno naziranje, da so bili tožniki tedaj že lastniki vtoževane nepremičnine, je torej zmotno. Na podlagi priposestvovanja v zvezi s pogodbo iz leta 1967 so lahko pridobili le lastninsko pravico na objektu ter pravico uporabe na pripadajočem zemljišču, ki bi se lahko preoblikovala v lastninsko pravico šele na podlagi ZLNDL. Ker pa je druga tožena stranka že pred ZLNDL (v letu 1996) originarno pridobila lastninsko pravico sporne nepremičnine na podlagi pravnomočne oblikovalne odločbe o denacionalizaciji, tožeča stranka kasneje (na podlagi ZLNDL) ni mogla več postati lastnica iste nepremičnine. Tedaj nepremičnina ni bila več v družbeni lastnini, na njej ni bilo več pravice uporabe, olastninila je že po ZDen.

11. Ob takem pravnem položaju, ko si konkurirata pridobitev lastninske pravice na objektu s priposestvanjem in dejanskim izvrševanjem pravice uporabe na zemljišču ter pridobitev lastninske pravice z odločbo o denacionalizaciji, je pravilna presoja sodišča prve stopnje o močnejši pravici druge tožene stranke, pridobljene z odločbo o denacionalizaciji. Oprta je na odločbo Upravnega sodišča RS Up-457/09 z dne 28. 9. 2011(6). V njej je Ustavno sodišče opozorilo na posebno varovan položaj denacionalizacijskih upravičencev in na učinke pravnomočne oblikovalne odločbe upravnega organa, na podlagi katere so pridobili upravičenci lastninsko pravico na vrnjenih nepremičninah. Poseg v njihovo lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi upravnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenim z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njihovi učinki, bi pomenil kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je tudi poudarilo, da v pravdnem postopku v sporu o lastninski pravici, kakršen je obravnavani, ni mogoče odpravljati morebitnih napak, storjenih v postopku denacionalizacije(7). Zato pritožniki v tem postopku ne morejo doseči drugačne odločitve (ugotovitve o pridobitvi lastninske pravice v svojo korist) s sklicevanjem na napake pri odločanju v upravnem postopku, kjer je upravni organ o njihovem ugovoru lastninske pravice (kot predhodnem vprašanju in osnovi za odločanje o ovirah za vrnitev spornih nepremičnin v naravi – tretji odstavek 16. člena ZDen) sprejel drugačno odločitev kot sodišče v tem postopku. Preverjanju pravilnosti upravne odločbe so namenjena redna in izredna pravna sredstva, predvidena v upravnem postopku. V teh pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje (glede obnove postopka – razlogi v točki 15 sodbe) in po pritožbenih navedbah in priloženi sodbi Upravnega sodišča RS(8) (ki je sodišče prve stopnje še ni moglo upoštevati, ker je bila izdana kasneje) pritožniki niso bili uspešni. Tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravno pravilno zavrnjen, pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic pa neutemeljeni.

12. Pritožba sodišču očita še absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče samo odločalo o ničnosti odločbe o denacionalizaciji in s tem poseglo v upravno stvar, ter procesno kršitev 206. člena ZPP, ker ni prekinilo pravdnega postopka do pravnomočnosti postopka za ugotovitev ničnosti odločbe o denacionalizaciji. Pritožniki so tak predlog podali upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Up-457/2009 med pravdo – 15. 4. 2014. Sodišče navedenih procesnih kršitev ni zagrešilo.

13. Predlog za prekinitev postopka je bil obrazloženo zavrnjen s sklepom na redni št. 79 spisa, ki je prestal pritožbeni preizkus (sklep VSL I Cp 2459/2014 z dne 12. 11. 2014 na redni št. 95 spisa). Zato je treba v odgovor na pritožbo zgolj ponoviti, da je v tem postopku predhodno vprašanje pridobitev lastninske pravice na podlagi upravne odločbe in ne vprašanje ničnosti te odločbe, kot zmotno trdi pritožba. O vsebinskem predhodnem vprašanju pa je bilo na matičnem (upravnem) področju že odločeno s pravnomočno odločbo. Zato zakonskih pogojev za prekinitev postopka po prvem odstavku 206. člena ZPP ni. Zaradi vloženega izrednega pravnega sredstva (za kar gre pri predlogu za ugotovitev ničnosti upravne odločbe) zoper pravnomočno odločbo o predhodnem vprašanju ni mogoče zahtevati prekinitve pravdnega postopka.

14. Pritožbeno naziranje, da je sodišče samo odločalo o ničnosti upravne odločbe in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je zmotno. Res je zapisalo, da odločba ni nična. Iz razlogov v točki 13 sodbe pa dovolj jasno izhaja, da gre zgolj za logičen zaključek k ugotovljenemu dejstvu, da je bil o ničnosti upravne odločbe sprožen ustrezen postopek pred pristojnim organom, čigar odločitve (in s tem odločitve o ničnosti upravne odločbe, ki bi lahko vplivala na odločitev v tem postopku) v času odločanja (še) ni, ne pa za vsebinsko presojo in odločanje o tem, ali je denacionalizacijska odločba vsebinsko pravilna oziroma nična. Očitki, da je sodišče odločalo o stvari, ki ne spada v sodno pristojnost, so zato neutemeljeni.

15. Drugih obrazloženih pritožbenih očitkov ni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sprejeta odločitev pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/1997 s spremembo.

Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 43/1965 s spremembami.

Op. št. (5): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 s spremembami.

Op. št. (6): s katero je bila razveljavljena odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 705/2007 z dne 15. 1. 2009, kot pravilno navaja pritožba.

Op. št. (7): Navedena odločba Ustavnega sodišča, točka 13. Op. št. (8): Sodba I-U-135/2015-109 z dne 16. 6. 2015 v prilogi A25.