Jedro

V konkretnem pravdnem postopku je predhodne narave vprašanje pridobitve lastninske pravice drugega toženca na podlagi upravne odločbe. O tem vprašanju je bilo na matičnem (upravnem) področju že odločeno s pravnomočno odločbo in na to je pravdno sodišče vezano (primerjaj 13. člen ZPP). Vložitve izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju pa med primere, v katerih je prekinitev postopka po sklepu sodišča obvezna, ni mogoče uvrstiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so lastniki nepremičnine ID z znakom ..., k. o. ..., drugi tožnik do 1/2 ter tretji tožnik in A. A. vsak do 1/4, ter za ugotovitev, da za potrebe te nepremičnine obstaja v korist vsakokratnega lastnika služnostna pravica hoje in vožnje z motornimi vozili po obstoječi poti v breme nepremičnin - poti z ID znakom ... (I. točka izreka). Razsodilo je, da se zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 10. 11. 2005, sklenjene med tožencema, za prodajo nepremičnine parc. št. 294/2, skupaj s funkcionalnim zemljiščem, vl. št. 1609, k. o. ..., ter za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini v korist oseb iz I. točke izreka (II. točka izreka). Ustavilo je postopek v delu, ki se je nanašal na pripadajoče zemljišče k nepremičnini z ID znakom ..., k. o. ... (III. točka izreka). Tožnikom je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencev (IV. točka izreka).

Ocenilo je, da zaključek o zakoniti in dobroverni posesti pravnih prednikov tožnikov (oprti na prodajno pogodbo iz leta 1967) utemeljuje sklep, da se je že do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih iztekla desetletna priposestvovalna doba in so zato pravni predniki tožnikov pridobili lastninsko pravico na objektu (zidani baraki /kurnici/, predelani v zasilno stanovanje, na parc. št. 296, k. o. ...) in na zemljišču pod njo (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Ob konkurenci tako pridobljene lastninske pravice s pridobitvijo lastninske pravice drugega toženca na podlagi odločbe upravnega organa o denacionalizaciji je treba, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09, dati prednost tej. Upravna odločba namreč ni nična, kot to zatrjujejo tožniki, ki so šele vložili predlog za ugotovitev njene ničnosti. Glede na to, da torej niso lastniki sporne nepremičnine, je odpadel tudi njihov interes za postavitev zahtevka za ugotovitev služnosti v njeno korist. Podredni zahtevek ni utemeljen, ker tožniki svojega zatrjevanja, da je prvi toženec vedel, da kupuje nepremičnine, ki so v lasti in posesti tožnikov, niso dokazali.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložilo je, da je zaključek o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem na celotni nepremičnini sicer zmoten. Predmet prodaje po pogodbi iz leta 1967 je bil objekt in prenos pravice uporabe na zemljišču (v družbeni lastnini), na katerem je objekt stal, družbene lastnine pa ni bilo mogoče priposestvovati. Pravica uporabe se je preoblikovala v lastninsko pravico šele z ZLNDL; na to podlago so tožniki tudi opirali svoj zahtevek. Upoštevaje, da je drugi toženec na sporni nepremični pridobil lastninsko pravico na podlagi odločbe o denacionalizaciji z dne 20. 6. 1996, tožniki kasneje na podlagi ZLNDL niso mogli postati lastniki iste nepremičnine. Ko si konkurira pridobitev lastninske pravice na objektu s priposestvovanjem in dejanskim izvrševanjem pravice uporabe na zemljišču z odločbo o denacionalizaciji, je pravilna odločitev o močnejši pravici drugega toženca, pridobljeni z odločbo o denacionalizaciji. Tožniki v tem postopku ne morejo doseči drugačne odločitve s sklicevanjem na napake v upravnem postopku, kjer je upravni organ o njihovem ugovoru lastninske pravice (kot predhodnem vprašanju in osnovi za odločanje o ovirah za vrnitev nepremičnine v naravi) sprejel drugačno odločitev kot sodišče v tem postopku. V upravnem postopku pa po ugotovitvah sodišča in priloženi sodbi Upravnega sodišča RS tožniki niso bili uspešni. O vsebinskem predhodnem vprašanju je bilo na matičnem (upravnem) področju že odločeno s pravnomočno odločbo, zato zakonskih pogojev za prekinitev postopka po prvem odstavku 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni.

3. Tožniki so zoper navedeno sodbo vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da Vrhovno sodišče vpogleda v spis upravnega oddelka Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku proti sodbi Upravnega sodišča RS I U 135/2015, v katerem bi morala biti že ugotovljena delna ničnost sporne upravne odločbe o denacionalizaciji. Če bo njihovi reviziji ugodeno, bosta sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebinsko napačni, saj toženca ne bosta več lastnika spornih nepremičnin ter ne bo več ovir za ugoditev zahtevku tožnikov. Ob vložitvi tožbe je veljala sodna praksa, po kateri pravdno sodišče presoja obstoj lastninske pravice in pri tem ni vezano na pravnomočno odločbo upravnega organa o denacionalizaciji, saj se ta ne more raztezati na osebe, ki v postopku niso sodelovale (II Ips 705/2007). Kasneje, 28. 9. 2011, pa je Ustavno sodišče RS razveljavilo to odločitev z obrazložitvijo, da sodišče ne more posegati v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi upravnega organa, dokler ta ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Zaradi te odločitve Ustavnega sodišča RS so tožniki začeli upravni postopek, v katerem zahtevajo ugotovitev delne ničnosti upravne odločbe. Ker je bila sodna praksa v času vložitve tožbe drugačna, bi bilo prav, da bi sodišče postopek prekinilo do odločitve o ničnosti sporne odločbe o denacionalizaciji. Če bi bila ta odločitev Ustavnega sodišča RS znana že v letu 2009, bi tožniki že takrat najprej sprožili postopek za ugotavljanje ničnosti upravne odločbe in po uspešnem zaključku še tožbo na ugotovitev njihove lastninske pravice. Zaradi navedenega je odločitev sodišč nižjih stopenj, da se postopek ne prekine do odločitve o delni ničnosti sporne upravne odločbe napačna. Če Vrhovno sodišče ne bo ugodilo reviziji iz drugih razlogov, predlagajo, da ji ugodi zaradi te kršitve ter odloči o prekiniti pravdnega postopka. Tudi v reviziji uveljavljajo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zadevi, ki ni v sodni pristojnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sporna odločba o denacionalizaciji ni nična, zaradi česar ima drugi toženec močnejšo „lastninsko“ pravico. Jasno pa je, da sodi odločanje o ničnosti upravne odločbe v upravni postopek, zaradi česar so tožniki predlagali prekinitev postopka. Obrazložitev drugostopenjskega sodišča, da ugotovitev sodišča, da sporna odločba ni nična, ne pomeni odločanja o upravni stvari, temveč zgolj logičen sklep o dejstvu, da o tem vprašanju še ni bilo odločeno, ni prepričljiva, saj je sodišče prav na to odločitev oprlo svojo presojo, kar pomeni, da je odločalo o upravni stvari. Ocena drugostopenjskega sodišča, da z napačnimi odločitvami sodišč niso kršene ustavne pravice tožnikov, je napačna, saj dve različni sodišči tožnikom nedopustno odrekata sodno varstvo s tem, ko obe zatrjujeta, da bi moralo biti najprej odločeno v drugem postopku. Iz 13. točke sodbe Upravnega sodišča RS I U 135/2015 tako izhaja, da je pri konkurenci dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice (priposestvovanje in odločba o denacionalizaciji) zaradi več desetletne posesti močnejša pravica, ki izvira iz posesti. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da naj bi imela močnejšo pravico toženca, ker upravna odločba ni nična. Vsaj ena od obeh odločitev je napačna oziroma sta napačni celo obe. Pritožbeno sodišče tudi ni utemeljilo, zakaj pritožbeni razlog, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči in ne zavrniti, ni utemeljen. Ob vložitvi tožbe so bile izpolnjene vse procesne predpostavke, ob odločanju pa se je zaradi spremenjene sodne prakse izkazalo, da gre v konkretnem primeru najprej za odločanje o upravni zadevi, o kateri sodišče ni prisojno odločati, zaradi česar bi bilo treba tožbo zavreči. 4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ne drži, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ker postopka nista prekinili do odločitve o ničnosti denacionalizacijske odločbe. Prekinitev postopka po sklepu sodišča je obvezna le v zakonsko predvidenih primerih, in sicer, če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, ter v primeru izrednih dogodkov (primerjaj prvi odstavek 206. člena ZPP). Kot je tožnikom pojasnilo že drugostopenjsko sodišče, je v konkretnem pravdnem postopku predhodne narave vprašanje pridobitve lastninske pravice drugega toženca na podlagi upravne odločbe. O tem vprašanju je bilo na matičnem (upravnem) področju že odločeno s pravnomočno odločbo in na to je pravdno sodišče v tem postopku vezano (primerjaj 13. člen ZPP). Vložitve izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju pa med primere, v katerih je prekinitev postopka po sklepu sodišča obvezna, ni mogoče uvrstiti.

7. Prav tako ni utemeljeno revizijsko vztrajanje pri očitku absolutne bistvene procesne kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritrditi je treba sodišču druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni odločalo o tem, ali je obravnavana denacionalizacijska odločba nična ali ne. Glede omenjenega predhodnega vprašanja je zgolj ugotovilo, da je bil o ničnosti denacionalizacijske odločbe sprožen postopek pred upravnim organom, katerega odločitve v času odločanja v tem (pravdnem) postopku še ni. S tem, ko je svojo odločitev (skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS, zavzetem v odločbi Up-457/09) oprlo na okoliščino, da je sporna denacionalizacijska odločba veljavna, saj ni bila izpodbita pred pristojnim organom, pa ni odločalo o upravni stvari. V tem pojasnilu, ki ga je tožnikom dalo že sodišče druge stopnje, je vsebovan tudi odgovor na očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Zaradi tega je tudi graja o odsotnosti razlogov v tem delu obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje neutemeljena.

8. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do sodnega varstva je treba revidentom pojasniti, da ta obsega pravico do meritorne odločitve v ustavno skladnem postopku. Pri tem velja posebej poudariti, da domnevne kršitve pravice do sodnega varstva ni mogoče utemeljevati z navedbo, da naj bi bila izpodbijana sodna odločitev po vsebini napačna,1 kot to poskušajo tudi revidenti v konkretnem primeru.

9. Glede na obrazloženo uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 75, in Sklep Ustavnega sodišča RS Up 106/02 z dne 25. 4. 2002.