Jedro

Sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na strankin predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Kakšne okoliščine so upravičeni vzrok za zamudo, zakon ne določa. Določitev vsebine predpostavke upravičenega vzroka tako pomeni interpretacijo pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Ob tem je treba upoštevati, da gre za izjemno sredstvo, omejeno le na upravičene primere, saj ima nasprotna stranka pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja Pravilna presoja ugotovljenih dejstev narekuje presojo, da je navidezna prodajna pogodba prikrivala veljavno darilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, zato so brez učinka le tista določila sporne prodajne pogodbe, v katerih se zapisana izjava ne ujema z voljo pogodbenih strank, to pa so le določila o kupnini.

Tožba tožnika je klasična civilnopravna tožba, za katero je pristojno redno sodišče. Tožba ni nesklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so v njej navedena. Ker stranke svobodno urejajo obligacijska razmerja (3. člen OZ), tudi ni nemogoč hkraten dogovor o darilu in dopustitvi osebne služnosti stanovanja na podarjenem premoženju.

V obravnavani zadevi je že pravnomočno odločeno, da so določbe sporne prodajne pogodbe o kupnini brez pravnega učinka. Toženca zato v pritožbi ne moreta uspeti s ponavljanjem trditev o neprepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje glede plačila kupnine. Prodajna pogodba je bila med strankami sklenjena zgolj navidezno, da bi se izognile višjim davkom, v resnici pa je tožnik tožencema stanovanje in garažo podaril. Preklic darila je enostransko oblikovalno upravičenje darovalca, z uresničitvijo katerega doseže razvezo darilne pogodbe. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec darilo obdržal (prvi odstavek 540. člena OZ). Huda nehvaležnost je torej pravni standard, ki ga napolni sodišče v vsakem posameznem primeru, pri čemer mora opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Dogodek, ki predstavlja zatrjevano hudo nehvaležnost, mora tako sodišče umestiti v celoten odnos med strankama darilne pogodbe ter preklic darila ocenjevati v luči vseh okoliščin medsebojnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba tožencev zoper sklep se zavrne.

II. Pritožbi tožnika zoper sodbo se ugodi in se sodba v II./3. in III./4. razveljavi ter v tem delu tožba zavrže, v preostalem delu II. in III. točke ter v IV. točki izreka pa se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka razveljavi, sicer pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je: (1) prodajna pogodba za stanovanje na Ulici 32, z ID znakom 0000-127, in garažo, z ID znakom 000-166, ki so jo 14. 2. 2011 sklenili tožnik in toženca, navidezna in prikriva darilno pogodbo; (2) zavrnilo je tožbeni zahtevek na preklic darila zaradi hude nehvaležnosti obdarjencev, vračilo darila in plačilo zneska 56.000 EUR; (3) podredni tožbeni zahtevek na preklic darila, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in plačilo zneska 56.000 EUR ter (4) tožencema naložilo, da sta tožniku dolžna povrniti 1.409,71 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi, na podlagi listin ugotovi pravo dejansko stanje in o zadevi ponovno odloči, oziroma opravi obravnavo, pri čemer opozarja, da bo zaslišanje tožnika (če sploh) mogoče le na njegovem domu. Graja dokazno oceno dogodka 6. 3. 2020, ki je glede odtujitve denarnega zneska in obstoja kaznivega dejanja velike tatvine neživljenjska in napačna. Opozarja, da je obtožnica zoper toženca postala pravnomočna, prav tako je drugačno dokazno oceno dogodka sprejelo delovno sodišče, ki je zavrnilo zahtevek delodajalca na ugotovitev nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja toženki. Sodišče je pretirano pozornost namenilo neskladnim izpovedbam tožnika o barvi škatle, iz katere mu je bil odtujen denar, ni pa upoštevalo, da je bil ob zaslišanju star 94 let. Rdeče škatle na kraju samem ni bilo mogoče najti, kontradiktornost glede barve je mogoče pripisati starosti, neprijetnosti med zaslišanjem in slabemu počutju. Pomembna je izpoved policista posebnega oddelka N. N., ki je potrdil, da je bila na kraju dogodka samo ena škatla, na katero so z roko pokazali tožnik in reševalci. Sodišče se ni opredeljevalo do zaslišanj prič, ki so potrdile, da je tožnik na kraju samem pokazal, da je prav bela škatla tista, iz katere sta mu toženca vzela denar. Identiteto škatle in zgodbo tožnika potrjuje tudi prstni odtis toženca, najden na beli škatli, saj ni navedel verjetnega razloga, zakaj bi se škatle dotikal in brskal po stvareh imetnika stanovanja. Ni razumnega razloga, zakaj bi 92 letni tožnik želel podtakniti kaznivo dejanje tožencema in si izmislil krajo. Sodišče se ni izreklo o finančnih kazalnikih in letnih poročilih družbe V., ki naj bi ji pripadal pri tožencih najdeni denar v višini 35.500 EUR. Če bi jih ocenilo, bi lahko prišlo do zaključka, da izpovedi tožencev nista verodostojni, saj v sefu ni bil denar njune družbe, temveč tožnikov. Toženca namreč nista imela znatnih denarnih sredstev ter z izjemo dveh večjih prilivov, ki sta jih prenakazala, drugih rednih in izrednih dohodkov, kot izhaja iz izpisa prometa in izpisa DURS, nista prejela. Družba V. je v poslovnem letu 2013 ustvarila zgolj 1.650 EUR prihodkov, od dneva ustanovitve do danes pa ni uspela s prihodki preseči najdenega zneska 35.500 EUR. Ker sodišče ni celovito pretehtalo vseh dokazov, dokazna ocena ni skrbna, predvsem pa ni logična in življenjska. Tožnik se tudi ne strinja, da mu ni uspelo izkazati grožnje s psihiatrično bolnico. V svoji izjavi je bil konsistenten, še posebej pred preiskovalnim sodnikom, na verjetnost groženj pa kaže tudi obnašanje tožencev v tem postopku. Zmotno je materialnopravno naziranje, da takšna grožnja ne zadošča za izpolnitev standarda hude nehvaležnosti.

4. Toženca vlagata (laično) pritožbo zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških. Pritožbeno sodišče njeno vsebino povzema le glede pravno odločilnih pritožbenih razlogov, do katerih se bo v nadaljevanju obrazložitve tudi opredelilo. Ostale pritožbene navedbe se ne nanašajo na izpodbijani del sodbe, temveč predstavljajo (dobesedno) ponavljanje trditev, podanih v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, oziroma se nanašajo na delovni spor I Pd 363/2014 glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženca opozarjata, da sta pravočasno predlagala preložitev naroka in svoj izostanek opravičila z ustreznimi dokazili, do česar se sodišče ni opredelilo. Ker naroka ni preložilo, jima je onemogočilo obravnavanje, še posebej, ker sta vložila novi dokazili. Sodišče ju o odločitvi, da zaprosilu ne bo ugodilo, ni obvestilo, zadevo pa je protipravno poimenovalo z novo opravilno številko. Vsak posameznik se lahko zastopa sam, zato očitek, da bi si lahko priskrbela odvetnika, tudi po BPP, ni na mestu. Do sedaj še nista prejela zapisnika z naroka, odločeno tudi ni bilo o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Sodišče je odločilo o zahtevku, ki ne sodi v sodno pristojnost, saj ni mogoče skleniti darilne pogodbe z bremenom služnosti dosmrtnega bivanja. Tožba je nesklepčna, tožnika pa se na neobstoječo odločitev o obstoju služnosti ne moreta pritožiti. Sodišče je odločitev glede kupnine oprlo na nedovoljen dokaz, in sicer uradni zaznamek o razgovoru, ki ga je sestavil policist K. K., in na zmedeno izjavo priče N. N. Njegova izpovedba je bila glede zaslišanja priče L. L. neprepričljiva in povsem v nasprotju z njeno izpovedbo. Sodišče ni izvedlo soočenja teh prič in je s tem tožencema odvzelo pravico do izjave. Iz dopisov MNZ, za katere je toženka izvedela 19. 5. 2019, izhaja, da je bilo njeno delovno razmerje prekinjeno že 30. 9. 2009, kar pomeni, da je bil postopek pred delovnim sodiščem namenjen izključno ustvarjanju navideznega delovnega razmerja med MNZ in toženko in je bilo sodišče za njen zahtevek nepristojno. Uradni zaznamki v zvezi s tem postopkom predstavljajo nedovoljene dokaze, na katere sodbe ni mogoče opreti. Tožnik z računa pred sklenitvijo prodajne pogodbe ni dvignil 82.000 EUR, temveč je to storil potem, ko je toženka nanj položila kupnino. Njegove navedbe so neverodostojne, sploh ob upoštevanju vpisa v zemljiški knjigi iz novembra 2018, ki kaže, da je z zakoncema Č. pripravljal razlastitev tožencev s podpisom lažne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Iz listin v kazenskem spisu izhaja, da sta razpolagala z lastnimi denarnimi sredstvi, ki so presegala 100.000 EUR, kar bi sodišče moralo upoštevati tudi v tej zadevi, tožnik pa se je bližal bankrotu. Poleg tega je tožnik trdil, da jima je znesek 82.000 EUR podaril, torej je bilo to darilo, s tem zneskom pa sta nato kupila stanovanje in garažo. Zahtevek v zvezi s prodajo stanovanja zato ni spadal v pristojnost sodišča, tožba pa je nesklepčna. Sodišče bi moralo svojo odločitev po uradni dolžnosti po vpogledu v vse predložene dokaze spremeniti, tako da bi jima toženec moral vrniti 82.000 EUR. V prvem sojenju sodišče tudi ni odločilo o vseh zahtevkih, saj se v presojo podrednih ni spuščalo. Ker se tožnik v tem delu ni pritožil, se šteje, da so bili ti zahtevki umaknjeni in je vrhovno sodišče prekoračilo kogentne določbe. V zadevi bi moral odločati senat. Tožnik v pravdi ni uspel in je stroškovna odločitev napačna. Priglašata stroške v višini 80 EUR za 4 vloge, tožnik pa bi moral plačati tudi njune stroške za revizijo, ki so bili poravnani iz proračuna.

5. Na pritožbo tožnika sta odgovorila toženca, ponovila svoje pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

6. S sklepom z 8. 1. 2020 je sodišče zavrnilo predloga tožencev za vrnitev v prejšnje stanje in izdajo dopolnilne sodbe.

7. Zoper sklep vlagata pritožbo toženca. Poudarjata, da sta pravočasno predlagala preložitev naroka, sodišče pa se do njunih opravičil ni opredelilo. O odločitvi, da naroka ne bo preklicalo, bi ju moralo obvestiti. Vztrajata, da se lahko zastopata sama. V spis sta vložila nove dokaze, s katerimi sta dokazala, da tožnik že od leta 2016 nima interesa za podredni tožbeni zahtevek, saj ga je umaknil. Vztrajata pri predlogu za izdajo dopolnilne sodbe in ponavljata trditve iz pritožbe zoper sodbo, ki jih je sodišče v bistvenem delu že povzelo zgoraj.

8. Pritožba tožnika in delno pritožba tožencev (glede stroškovne odločitve) zoper sodbo sta utemeljeni, pritožba tožencev zoper sklep ni utemeljena.

**O zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje:**

9. Sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na strankin predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP).

10. Kakšne okoliščine so upravičeni vzrok za zamudo, ZPP v prvem odstavku 116. člena ne določa. Določitev vsebine predpostavke upravičenega vzroka tako pomeni interpretacijo pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Ob tem je treba upoštevati, da gre za izjemno sredstvo, omejeno le na upravičene primere, saj ima nasprotna stranka pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS.

11. Upravičen razlog za izostanek z naroka v primeru bolezni je lahko nenadno in nepredvidljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, zaradi katerega stranka ni mogla zagotoviti svoje udeležbe ali si priskrbeti pooblaščenca. Že dejstvo, da sta toženca svoj izostanek predhodno napovedala, kaže na to, da ni bil posledica nepredvidenega dogodka. Toženka sama potrjuje, da je njeno zdravstveno stanje slabo od 12. 1. 2017, toženec pa je za medicinski poseg vedel že več kot mesec dni pred razpisanim narokom. Poleg tega je sodišče stranke z dopisom s 6. 8. 2019 izrecno opozorilo, da narokov, če ne bodo izpolnjeni zakonski pogoji iz 115. člena ZPP, ne bo več prelagalo. Toženca imata seveda pravico, da se zastopata sama, s tem pa prevzemata odgovornost, da sodišče obravnava zadevo tudi v primeru njune (neupravičene) odsotnosti.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, je glede na navedeno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

**O zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodbe:**

13. Sodišče na predlog stranke izda dopolnilno sodbo, če ugotovi, da ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih ali ni odločilo o delu zahtevka (325. člen ZPP). Toženca v pritožbi vztrajata, da bi sodišče sodbo moralo dopolniti z odločitvijo, ki se nanaša na klavzulo v prodajni pogodbi o ustanovitvi brezplačne dosmrtne služnosti stanovanja, glede katere tožbeni zahtevek ni bil postavljen. Ker sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), v tem okviru pa je odločilo tudi v obravnavanem primeru, je odločitev, da pogoji za izdajo dopolnilne sodbe niso izpolnjeni, pravilna.

14. Pritožbeno sodišče tožencema še pojasnjuje, da je tožnik v tožbi zahtevke kumuliral subsidiarno, zato se sodišče prve stopnje v prvem sojenju ob ugoditvi primarnemu zahtevku na ničnost kupoprodajne pogodbe pravilno ni ukvarjalo s podrednim zahtevkom (tretji odstavek 182. člena ZPP), o katerem je odločalo v tem postopku. Neutemeljene so zato njune navedbe, da bi tožnik zaradi izostanka odločitve o podrejenem zahtevku moral predlagati izdajo dopolnilne sodbe, ker tega ni pravočasno storil, pa je privolil v umik tega zahtevka.

15. Ker za odločanje o izdaji dopolnilne sodbe tudi niso pomembne trditve o nesklepčnosti tožbe in pomanjkanju sodne jurisdikcije, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

**O pritožbah zoper sodbo:**

16. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika in s sodbo z 12. 4. 2016: (1) ugotovilo, da je prodajna pogodba, sklenjena med tožnikom in tožencema za stanovanje na Ulici 32, in garažo brez pravnega učinka in nična; (2) ugotovilo ničnost vknjižbe lastninske pravice na podlagi te pogodbe, (3) dovolilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist tožnika, (4) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 56.000 EUR in (5) odločilo o stroških postopka. Tožnik pritožbe zoper zavrnilni del ni vložil, pritožbo tožencev pa je Višje sodišče zavrnilo in pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. V revizijskem postopku je VS RS opozorilo na zmotnost ocene nižjih sodišč glede neveljavnosti prikrite darilne pogodbe oziroma njene ničnosti, zavzelo je stališče, da pravilna presoja ugotovljenih dejstev narekuje presojo, da je navidezna prodajna pogodba prikrivala veljavno darilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, zato so brez učinka le tista določila sporne prodajne pogodbe, v katerih se zapisana izjava ne ujema z voljo pogodbenih strank, to pa so le določila o kupnini. Zato je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da je pritožbi tožencev ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo v I. točki izreka, s tem da je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe ter odločilo, da so določbe prodajne pogodbe o kupnini brez pravnega učinka. V preostalem delu je zahtevek po izbrisni tožbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj odloči o zahtevkih na ugotovitev, da prodajna pogodba prikriva darilno, o preklicu darila in povezanimi dajatvenimi zahtevki.

17. Kot je bilo pojasnjeno, tožnik pritožbe zoper sodbo prvostopnega sodišča z 12. 4. 2016 ni vložil, zato je ta postala pravnomočna v delu, s katerim je od tožencev zahteval plačilo zneska 56.000 EUR. Sodišče prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo ta zahtevek ponovno zavrnilo (II./3 in III./4 izreka sodbe), je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu ob odločanju o pritožbi tožnika sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odst. 354. člena ZPP).

18. Sodišče prve stopnje z izvedbo naroka 17. 9. 2020 v odsotnosti tožencev ni kršilo pravil postopka, ki omogočajo preložitev naroka iz upravičenih razlogov (115. člen ZPP). Toženca namreč nista izkazala nenadne in nepredvidljive bolezni ali poškodbe, zaradi katere se naroka ne bi mogla udeležiti, prav tako nista zdravstvenega stanja opravičila z zdravniškim potrdilom, izdanim v skladu z drugim odst. 115. člena ZPP. Ker sta svojo odsotnost v postopku že večkrat opravičila, ju je sodišče pred razpisom naroka z dopisom izrecno opozorilo, da bo narok preložilo le v primeru izpolnjenih zakonskih pogojev, v primeru dolgotrajnega slabega počutja ali predvidljive odsotnosti pa imata možnost, da sodelovanje v postopku zagotovita preko pooblaščenca. Sodišče je stranke hkrati obvestilo, da bo zadevo zaključilo na podlagi že zbranih dokazov, glede katerih so že imele možnost izjave, zato neposredna prisotnost tožencev na naroku niti ni bila potrebna. Ker pravica do osebne udeležbe na naroku ni absolutna, temveč mora sodišče skrbeti tudi za pravico do sojenja v razumnem roku in do sodnega varstva nasprotne stranke, pravica do izjave tožencema ni bila kršena. Zmotno je tudi njuno stališče, da bi ju sodišče o tem, da naroka ne bo preklicalo, moralo obvestiti, saj je skrbnost, da preverita, ali bo sodišče narok opravilo, na njuni strani. Še posebej je to veljalo v konkretnem primeru, ko sta glede na predhodno jasno stališče sodišča o nadaljnjem izvajanju postopka lahko pričakovala, da njunima predlogoma ne bo ugodeno.

19. Toženca kot dodaten razlog za preložitev naroka neutemeljeno izpostavljata listine, ki jih je toženka priložila k prošnji za preložitev naroka (prilogi B 104, 105). To vlogo je sodišče namreč prejelo po zaključenem naroku za glavno obravnavo1, ko je bil dokazni postopek že sklenjen.

20. Tožba tožnika je klasična civilnopravna tožba, za katero je pristojno redno sodišče. Tožba ni nesklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so v njej navedena. Ker stranke svobodno urejajo obligacijska razmerja (3. člen OZ), tudi ni nemogoč hkraten dogovor o darilu in dopustitvi osebne služnosti stanovanja na podarjenem premoženju. Prav tako sodišče zadeve v novem postopku ni protipravno preimenovalo, temveč je to storilo skladno z določili Sodnega reda o ponovnem vpisu razveljavljenih zadev. Kot je bilo že pojasnjeno, je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje pri izdaji dopolnilne sodbe, saj te ni mogoče izdati o s strani tožencev namišljenih, sicer pa v pravdi neobstoječih zahtevkih.

21. V obravnavani zadevi je že pravnomočno odločeno, da so določbe sporne prodajne pogodbe o kupnini brez pravnega učinka. Toženca zato v pritožbi ne moreta uspeti s ponavljanjem trditev o neprepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje glede plačila kupnine. Prodajna pogodba je bila med strankami sklenjena zgolj navidezno, da bi se izognile višjim davkom, v resnici pa je tožnik tožencema stanovanje in garažo podaril in je ugotovitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sodbe o prikriti darilni pogodbi pravilna. Sodišče je podrobne razloge za svojo odločitev predstavilo na 11. do 14. strani sodbe ter jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Ob tem glede na obsežne in mestoma nerazumljive pritožbene navedbe še dodaja, da sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o ničnosti kupoprodajne pogodbe, zato tudi ni uporabilo določila 87. člena OZ glede posledic ničnosti, prav tako dokazne ocene v tem delu ni oprlo na izjavi policistov K. K. in N. N., ki se nanašata na dogodek v zvezi s preklicem darila. Ker je sodišče sledilo tožniku, da je denar hranil doma (to zase trdita tudi toženca), je logično, da ga pred sklenitvijo pogodbe ni dvignil z računa. Je pa to storil naknadno, kar potrjuje njegovo verzijo, da denarja ni želel imeti na bančnem računu. Tudi izpostavljanje tožnikovega naknadnega tesnejšega odnosa z zakoncema Č., dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o pravi naravi pravnega posla s 14. 2. 2011 ne vzbuja. Šlo je za enovit pravni posel, ki je bil izvršen tako, da je tožnik tožencema izročil denarni znesek, ki sta ga nato kot „kupnino“ položila na njegov bančni račun, zato da bi se prikazala verodostojnost denarnega toka, sama pa sta prejela sporno nepremičnino. Trditve o dveh ločenih poslih, darilu gotovine in nakupu stanovanja, ki jih toženca v pritožbi postavita prvič, so zato neutemeljene. Ker toženca ob predložitvi dokazov, ki so na sodišče prispeli po zadnjem naroku za glavno obravnavo, nista navedla, zakaj jih nista uspela predložiti pravočasno, se nanje v pritožbi ne moreta uspešno sklicevati.

22. Preklic darila je enostransko oblikovalno upravičenje darovalca, z uresničitvijo katerega doseže razvezo darilne pogodbe.2 Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec darilo obdržal (prvi odst. 540. člena OZ). Huda nehvaležnost je torej pravni standard, ki ga napolni sodišče v vsakem posameznem primeru, pri čemer mora opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem.3 Dogodek, ki predstavlja zatrjevano hudo nehvaležnost, mora tako sodišče umestiti v celoten odnos med strankama darilne pogodbe ter preklic darila ocenjevati v luči vseh okoliščin medsebojnega razmerja.

23. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na preklic darila zavrnilo, ker ni sledilo verziji tožnika glede poteka dogodka 6. 3. 2013, pri čemer pa ni zavzelo stališča, kaj se je na tisti dan resnično zgodilo ter tega ni umestilo v širši odnos med pravdnima strankama. Drži, da so bile neposredno ob zatrjevani tatvini denarja v tožnikovem stanovanju prisotne le pravdne stranke in je tako na podlagi njihovih kontradiktornih izpovedb dejansko stanje s stopnjo prepričanja težko ugotoviti. Vendar pa ni nepomembno, da so naknadno v stanovanje prišli reševalci, ki so na tožnikov predlog poklicali policijo. Iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj bi takrat dvaindevetdesetletni tožnik, ki je bil po navedbah zaslišanih strank in prič nezaupljiv do okolice in ki predhodno za obisk tožencev ni bil dogovorjen4, da bi lahko vnaprej načrtoval lažno ovadbo, kot mu očitata, od reševalcev zahteval, da pokličeta policijo in prijavil tatvino, zakaj na prihod policije toženca nista počakala, če denarja nista imela pri sebi, prav tako tudi ne, zakaj je imel ob sebi nahrbtnik, kako da se je na kovinski škatli nahajal prstni odtis toženca in zakaj pri hišni preiskavi ni bilo najdene več gotovine, če do tatvine ni prišlo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je do teh okoliščin pomanjkljiva, saj se pretirano opira na izpovedi tožnika v kasnejših postopkih, ki jih je dal več kot leto dni po dogodku, zanemari pa, da te izpovedi tudi niso bile več natančne glede nekaterih dejstev, ki jih je tožnik zanikal, pa so potrjene z listinskimi dokazi5, in da njegove spominske kapacitete očitno niso bile več enake. Glede na visoko starost tožnika in celotno dogajanje zato pritožnik utemeljeno opozarja, da bi sodišče dogodek moralo oceniti celostno, upoštevajoč tudi ostala ugotovljena dejstva in indične dokaze ter se opredeliti do verjetnega vzroka obiska tožencev, trditev, da je tožnik predhodno imel denar, ter do listinskih dokazov, ki ne potrjujejo, da bi toženca ali njuno podjetje iz zaslužka oziroma poslovanja lahko razpolagala z večjo vsoto gotovine.

24. Po oceni pritožbenega sodišča za presojo pravnega standarda hude nehvaležnosti v konkretnem primeru ni ključno zgolj, ali je prišlo do kraje prav takšnega denarnega zneska, kot ga je navedel tožnik, temveč tudi siceršnje ravnanje tožencev ob njunem obisku. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik s tožencema ni v sorodu. Njihovo poznanstvo se je pričelo tri leta pred sklenitvijo pogodbe, ko je tožnik preko toženčeve matere, ki je zanj občasno skrbela, prišel v stik s toženko. Ker ni imel svoje družine in bližnjih sorodnikov, toženca pa sta si jo ravno ustvarjala, se je ponudil za krstnega botra. Od takrat dalje je bila toženčeva družina večkrat deležna denarnih prispevkov, toženec je otrokom plačeval vrtec, dajal pa je tudi druga darila, vse do spornega stanovanja s pripadajočo garažo. Tožnik je nadalje zatrjeval, česar sodišče prve stopnje prav tako ni ocenilo, da je toženki po dvigu zneska 82.000 EUR, ki je bil nakazan kot navidezna kupnina na njegov bančni račun iz njegovih lastnih sredstev, izročil 50.000 EUR. Po oceni sodišča tudi to dejstvo v luči celotnih razmerij med strankami ni nepomembno, saj so se odnosi med njimi kmalu po podpisu darilne pogodbe ohladili, do česar naj bi prišlo prav zaradi nenamenske porabe tega denarja, namenjenega potrebam toženkinih otrok. Če te trditve držijo, je po oceni pritožbenega sodišča kot hudo hvaležnost treba razlagati vsa morebitna ravnanja tožencev, s katerimi je bilo poseženo v dostojanstvo in osebnostno integriteto takrat 94 letnega tožnika, čeprav sicer nimajo znakov hujših kaznivih dejanj6, in tudi v tej luči oceniti hud konflikt, do katerega je 6. 3. 2013 nedvomno prišlo.

25. Ker se sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, temveč jih je ocenilo segmentirano in ključni poudarek pripisalo spreminjajoči se izjavi toženca glede identitete škatle, iz katere naj bi mu bil odtujen denar, dokazna ocena ni celovita, življenjska in prepričljiva ter je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, hkrati pa sodbe ni mogoče preizkusiti glede vseh odločilnih dejstev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo (razen v delu, ki se nanaša na že pravnomočno razsojeno stvar) vrnilo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe (354. člen ZPP). Takšno odločitev je sprejelo, ker je sodišče prve stopnje že opravilo obširen dokazni postopek, v katerem je neposredno izvedlo številne dokaze z zaslišanjem prič in strank, ki jih bo v nadaljevanju moralo zgolj ponovno oceniti, upoštevajoč gornja stališča pritožbenega sodišča. S ponovitvijo izvedbe teh dokazov pred pritožbenim sodiščem bi prišlo do nesorazmerno podaljšanega postopka, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Hkrati so na odločitev pritožbenega sodišča, da v zadevi ne razpiše pritožbene obravnave, vplivale tudi posebne razmere ob razglašeni epidemiji zaradi koronavirusne bolezni COVID-19, ki otežujejo možnost hitre in za udeležence varne izvedbe personalnih dokazov.

26. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha celotnega postopka, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo tudi glede stroškovne odločitve, ki sta jo izpodbijali obe pravdni stranki, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (četrti odst. 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Iz dohodnega žiga izhaja, da je vloga prišla na sodišče 18. 9. 2020, torej dan po zadnjem naroku za glavno obravnavo. 2 B. Podgoršek, Komentar k 539. členu OZ, OZ s komentarjem, 3. knjiga, str. 485. 3 Primerjaj odločbe II Ips 549/96, II Ips 4/2006, II Ips 22/2006. 4 Toženca sta navedla, da sta ga neposredno pred prihodom poklicala in se oglasila, ker je trdil, da se slabo počuti, ne pa, da bi bili za obisk dogovorjeni. 5 Tožnik je ob zaslišanju pri preiskovalni sodnici (priloga B 5) spisa npr. zanikal, da bi reševalcema povedal, zakaj naj pokličeta policijo, iz prepisa posnetka pogovora reševalcev z nujno medicinsko pomočjo (priloga C 2) pa izhaja, da jima je povedal, da sta mu toženca vse pobrala in da bi ga rada strpala v dom za ostarele. 6 Obtožnica jima očita kaznivo dejanje velike tatvine, storjene na posebno predrzen način.