Jedro

Zahtevo za priznanje in odmero nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo je tožnik vložil že v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več. V tožnikovem primeru tudi ne gre za nobeno od stanj, urejenih v prehodnih in končnih določbah ZPIZ-1. Zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za vtoževano obdobje ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 8. 3. 2011 ter, da se mu prizna pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 13. 5. 1996 do 12. 10. 1999 ter mu toženec povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da določba 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92) ne predvideva pogoja izdanega delovnega dovoljenja. Za priznanje tega nadomestila je bil pogoj le prijava osebe v evidenco brezposelnih na Zavodu za zaposlovanje. Tožnik je v postopku izkazal, da je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in da je bil tudi evidentiran v evidenci kot iskalec zaposlitve. S tem je izpolnil zakonske pogoje za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot je bil upravičen zahtevati na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 114/95 z dne 7. 6. 1996. Meni, da je stališče prvostopnega sodišča zmotno, ne glede na to, da se sklicuje na sodno prakso, saj gre pri njem za specifično situacijo. Tožnik namreč ni bil tujec ali oseba brez državljanstva po svoji volji. Bil je izbrisan, kar pomeni oseba brez vsakih pravic. Tožnik je tako postal oseba brez urejenega statusa v državi in ne tujec ali oseba brez državljanstva. Glede na to zanj Zakon o zaposlovanju tujcev ne velja oziroma ga ni mogoče uporabiti. Sicer pa je Zakon o zaposlovanju tujcev, ki je veljal v obdobju, za katerega tožnik zahteva priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, v določbi 1. odstavka 5. člena določa, da delovno dovoljenje izdaja Republiški zavod za zaposlovanje. Delovno dovoljenje na vlogo delodajalca se izda za določen čas, ki ne more biti daljši od enega leta in velja za delo pri delodajalcu, ki je zaprosil za delovno dovoljenje. Iz tega sledi, da je delovno dovoljenje zgolj podlaga za sklenitev veljavne pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi se delovno mesto zanj našlo in če bi izpolnjeval druge pogoje. Teh pogojev tožnik v tistem spornem obdobju ni izpolnjeval. Meni, da gre v njegovem primeru za odvzem že pridobljenih pravic, kar vse je povezano s samimi izbrisom iz registra stalnega prebivalstva v republiki Sloveniji. Gre za kršenje ustavno zagotovljenih pravic, predvsem enakosti pred zakonom (14. člen), enakega varstva pravic (22. člen), pravice do pravnega sredstva (25. člen), pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) in varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije). Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do kršitve ustavnih pravic, ki jih navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 8. 3. 2011, s katero je odpravil prvostopni sklep toženca št. ... z dne 16. 6. 2011 in odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 13. 5. 1996 do 12. 10. 1999. V konkretnem primeru je torej sporno, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za čas od 13. 5. 1996 do 12. 10. 1999. Tožnik je dne 30. 3. 2011 pri tožencu po svojih pooblaščencih vložil predlog za izdajo odločbe o odmeri nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Toženec je takšno zahtevo s sklepom z dne 16. 6. 2011 na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) zavrgel. Tožnik je v pritožbi vloženi zoper citirani sklep vztrajal, da zahteva odmero nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za obdobje, ki ni bilo zajeto z odločbo z dne 15. 12. 1999. Toženec je nato po izvedenih dokazih z odločbo z dne 18. 3. 2012 odpravil citirani prvostopni sklep z dne 16. 6. 2011 in tožnikovo pritožbo iz vsebinskih razlogov zavrnil. Takšno odločbo je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer ne samo zato, ker je enako kot toženec, zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v 123. člena ZPIZ/92, ampak tudi zato, ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo dne 30. 3. 2011, ko je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča na podlagi zahteve vložene 30. 3. 2011 ni mogoče tožniku priznati pravic po ZPIZ/92. Nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo je bilo urejeno v 123. členu ZPIZ/92. Skladno z določbo 446. člena ZPIZ-1 so se določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja po prejšnjem zakonu, to je po ZPIZ/92, uporabljale do 31. 12. 2002. Od 1. 1. 2003 dalje pa je potrebno pravice iz invalidskega zavarovanja presojati po ZPIZ-1, razen če gre za dejanski stan, kot je urejen v prehodnih določbah ZPIZ-1. Zahtevo za priznanje in odmero nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo je tožnik vložil že v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več. V tožnikovem primeru pa tudi ne gre za nobeno od stanj, urejenih v prehodnih in končnih določbah ZPIZ-1, to je v določbah 390. člena, 397. člena in 391. člena ali katerekoli druge prehodne in končne določbe ZPIZ-1. Določbi 390. člena in 397. člena urejata vprašanje uporabe ZPIZ/92 in posledično priznanje pravic po ZPIZ/92 za obdobje po 1. 1. 2000 oziroma po 1. 1. 2003 in ne za katerokoli drugo obdobje oziroma nazaj pred pričetkom veljavnosti ZPIZ-1, to je za obdobje od 13. 5. 1996 do 12. 10. 1999, kot je sporno v konkretnem primeru. V tožnikovem primeru tudi ni izpolnjen pogoj po 391. členu ZPIZ-1, saj se postopek za priznanje spornega nadomestila ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru bi se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določile po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti, ki je v tožnikovem primeru 13. 5. 1996. Ker so navedeni razlogi ključnega pomena za samo odločitev, se sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi s pogoji, določenimi v 123. členu ZPIZ/92 za pridobitev nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo glede prijave pri Zavodu za zaposlovanje, delovnega dovoljenja, kakor tudi ne do tega, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji. Vse navedene okoliščine namreč za samo odločitev niso relevantne in se je tudi materialno pravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru upoštevala enako kot za vse ostale zavarovance, ki so pravice iz invalidskega zavarovanja uveljavljali po ZPIZ/92 v času, ko je že veljal ZPIZ-1. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da gre v tožnikovem primeru za posebno situacijo. Pravna podlaga za odločanje v tožnikovem primeru je ZPIZ-1, za samo priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa pogoji, ki so določeni v tem zakonu. Pritožba se nadalje tudi neutemeljeno sklicuje na to, da gre v tožnikovem primeru za odvzem že pridobljenih pravic oziroma za kršenje ustavno zagotovljenih pravic, predvsem enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do pravnega varstva, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti in varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, pri čemer konkretno niti ne navede, v čem naj bi bila ta kršitev podana.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je o stroških pritožbe na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.