Jedro

Za uporabo pravilne materialne pravne podlage je bistven datum vložitve zahteve za uveljavitev pravice, ne glede na to, da tožnik zahteva priznanje pravice za nazaj. Zato se v reviziji zmotno zavzema, da bi se morala njegova zahteva presojati po določbah ZPIZ in ne po določbah ZPIZ-1. ZPIZ-1 ne pozna več nadomestila plače zaradi čakanja invalida III. kategorije na ustrezno zaposlitev. V obravnavani zadevi ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390 členu, saj tožnik ni uveljavil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev do začetka veljavnosti ZPIZ-1. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje te pravice ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. naknadno ugotovljeni

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. 4038685 z dne 8. 3. 2012, da se tožniku prizna pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 13. 5. 1996 do 12. 10. 1999 in povrnitev stroškov postopka.

2. Ugotovilo je, da je bil tožnik dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji. Na podlagi pravnomočne sodbe Ps 114/95 z dne 7. 6. 1996 je pridobil pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, s polnim delovnim časom od 13. 5. 1996 dalje. Tožena stranka mu je na tej podlagi z odločbo z dne 15. 2. 1999 tudi priznala pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 13. 10. 1999 dalje, ker je dne 12. 10. 1999 pridobil državljanstvo RS. Dne 20. 10. 2010 mu je Upravna enota Ljubljana izdala odločbo, po kateri je imel v RS dovoljenje za stalno prebivanje tudi od 26. 2. 1992 do 12. 10. 1999. Ta odločba po mnenju tožnika predstavlja novo dejstvo, zato je dne 30. 3. 2011 pri toženi stranki vložil predlog za izdajo odločbe o odmeri nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev za obdobje od nastanka invalidnosti 13. 5. 1996 do 12. 10. 1999. Prvostopni organ tožene stranke je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zahtevo zavrgel (sklep z dne 16. 6. 2011). Drugostopni organ tožene stranke je sicer odpravil prvostopni sklep, vendar zavrnil pritožbo tožnika in odločil, da nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da tožniku v spornem obdobju kot tujcu ni bilo izdano osebno delovno dovoljenje in zato ni mogel biti prijavljen kot brezposelna oseba pri Zavodu za zaposlovanje (drugi odstavek 69. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami). To pomeni, da ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice iz 123. člena ZPIZ, kljub naknadni odločbi z dne 20. 10. 2010. Poleg tega tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice ni imel zakonske podlage za pridobitev te pravice, saj ZPIZ-1, ki je veljal v času vložitve zahteve ter tudi v času izdaje izpodbijane odločbe, nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev kot pravice po tem zakonu, ni več poznal. 3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da na podlagi zahteve, vložene 30. 3. 2011, tožniku ni mogoče priznati pravic po ZPIZ, ki je nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo urejal v 123. členu. Po določbi 446. člena ZPIZ-1 so se določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ uporabljale do 31. 12. 2002. Od 1. 1. 2003 dalje pa je potrebno pravice iz invalidskega zavarovanja presojati po ZPIZ-1, razen če gre za dejanski stan, kot je urejen v prehodnih določbah ZPIZ-1. Zahtevo za priznanje in odmero nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo je tožnik vložil že v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več. Ne gre tudi za nobeno od stanj, urejenih v določbah 390. člena, 397. člena in 391. člena ZPIZ-1 ali katerekoli drugi prehodni in končni določbi tega zakona.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morali nižji sodišči zaradi specifičnosti njegove situacije uporabiti tisto materialno pravo oziroma zakon, ki je veljal v času obstoja tožnikove pravice, torej ZPIZ. Tožnik je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva v RS in ni bil tujec ali oseba brez državljanstva po svoji volji. Ker bi sicer pravico pridobil, gre za odvzem že pridobljenih pravic. Sodišči nista upoštevali, da ne zahteva priznanja pravice od dneva vložitve zahteve, pač pa za nazaj, za obdobje, ko je to pravico imel in je bila urejena v zakonu. To pomeni, da je v obravnavanem primeru odločilen trenutek, ko je imel pravico. Tožnik je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in kljub temu ni pridobil pravice do nadomestila, kar pomeni neenako obravnavo in neenakost pred zakonom in hkrati kršitev pravice do osebnega dostojanstva. Ker se sodišče druge stopnje do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni opredelilo, čeprav morajo sodišča po uradni dolžnosti paziti na kršitve ustavnih pravic, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Razpolaga s pravnomočno sodbo Ps 114/95 z dne 7. 6. 1996, v kateri je bilo odločeno o podlagi njegove zahteve. Zato bi morali upravni organ in nižji sodišči slediti citirani sodbi. Zaradi nezakonitega postopka izbrisa bi morali nižji sodišči obravnavati zahtevek tudi kot nadomestilo zaradi prikrajšanja.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da se do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitve ustavnih pravic, saj teh kršitev ni konkretiziral, očitno pa tudi sodišče druge stopnje, katerega sodba temelji na tem, da je tožnik zahteval pravico po ZPIZ, vendar v času veljavnosti ZPIZ-1, ki te pravice ni več poznal, teh kršitev ni ugotovilo.

9. Tožnik je dne 30. 3. 2011 pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot jo je priznaval ZPIZ. To pomeni, da je zahteval priznanje pravice po določbah ZPIZ, čeprav je vložil zahtevo že po uveljavitvi ZPIZ-1. Za uporabo pravilne materialne pravne podlage je bistven datum vložitve zahteve za uveljavitev pravice, ne glede na to, da tožnik zahteva priznanje pravice za nazaj. Zato se v reviziji zmotno zavzema, da bi se morala njegova zahteva presojati po določbah ZPIZ in ne po določbah ZPIZ-1. 10. ZPIZ-1 ne pozna več nadomestila plače zaradi čakanja invalida III. kategorije na ustrezno zaposlitev (1). V obravnavani zadevi ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390 členu (2), saj tožnik ni uveljavil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev do začetka veljavnosti ZPIZ-1. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje te pravice ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Ne gre niti za primer, ki bi ga reševala katera od drugih prehodnih določb ZPIZ-1 (3).

11. Na podlagi pravnomočne sodbe Ps 114/95 z dne 7. 6. 1996 je tožnik res pridobil pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, s polnim delovnim časom od 13. 5. 1996 dalje, toženi stranki pa je bilo naloženo, da s posebno odločbo odloči tudi o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Tožena stranka mu je na tej podlagi z odločbo z dne 15. 12. 1999 priznala pravico od 13. 10. 1999 dalje, saj je šele s tem datumom izpolnjeval pogoje za priznanje (4). O tožnikovi pravici do nadomestila za obdobje od 13. 5. 1996 do 12. 10. 1999 še ni bilo odločeno, temveč je bilo odločanje o tem šele predmet tožnikove zahteve z dne 30. 3. 2011 (v izpodbijani odločbi z dne 8. 3. 2012). Tožnik je sicer že pred tem vložil tudi predlog za obnovo postopka (s katerim je zahteval nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev od 13. 5. 1996, vendar je bil predlog zavržen (odločbi tožene stranke z dne 13. 5. 2009 in 1. 9. 2009 ter z dne 18. 11. 2010 in 14. 3. 2011). Navedeno ne spremeni ugotovitve, da je zahteva z dne 8. 3. 2012 nova zahteva, s katero je bilo odločeno po vsebini; tudi obe stranki sta šteli, da o pravici do nadomestila za čas od 13. 5. 1996 do 12. 10. 1999 še ni bilo odločeno (glej razloge izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 8. 3. 2012).

12. Stališče tožnika, da bi morali nižji sodišči zaradi specifičnosti njegove situacije uporabiti ZPIZ, ni utemeljeno, ker za posebno obravnavo tožnika v socialnem sporu ni pravne podlage v veljavni zakonodaji iz tega področja. Problematiko izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki jo tožnik izpostavlja v reviziji, ureja Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Ur. l. RS, št. 99/2013, ki se uporablja od 18. 6. 2014 dalje). Navedeni posebni zakon, ki ga je bila Republika Slovenija dolžna sprejeti na podlagi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v podobnem primeru (5), vsebuje določbe o pravici do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja oseb, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva. Zato razlogi, ki jih tožnik navaja v reviziji, kljub naknadno ugotovljeni nezakonitosti izbrisa iz registra prebivalstva Republike Slovenije, na odločitev v tem socialnem sporu ne morejo vplivati in tudi niso predmet presoje.

13. Revizijsko sodišče se nadalje ne strinja z razlogi revizije, da naj bi šlo v tem postopku za diskriminatorno obravnavanje tožnika in kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS)(6). Prav obravnavanje njegove zahteve po določbah ZPIZ-1 (zahtevo je tudi vložil v času veljavnosti tega zakona) pomeni enako obravnavo tožnika kot v primeru ostalih zavarovancev, ki so uveljavili pravice po tem zakonu. Ustavna pravica iz 22. člena pa je pravica procesnega značaja in posamezniku zagotavlja enakopravno obravnavo strank v podobnih in enakih primerih. Tožnik je imel možnost v postopku pojasniti in odgovoriti na navedbe tožene stranke, torej do kršitve 22. člena ni prišlo. Tudi očitek o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave ni utemeljen, saj je imel zagotovljeno pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa tožene stranke in sodno varstvo pravic v socialnem sporu, ki jo je tudi izkoristil. Sodišču le na splošno očita kršitev ustavne pravice iz 34. in 35. člena Ustave RS, pri čemer konkretno ne pojasni, na kakšen način naj bi mu bili ti dve pravici v tem socialnem sporu kršeni. Sodišče je pri sojenju res vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), vendar v okviru ustrezne trditvene podlage (212. člen ZPP). Tožnik je v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic le na splošno zatrjeval, da je do kršitev prišlo in navajal člene.

14. Ker revizijske navedbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ (prijava na Zavodu za zaposlovanje, delovno dovoljenje), za odločitev niso pomembne (upoštevaje obrazloženo), revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Tovrstno nadomestilo plače, ki ga je urejal ZPIZ, sedaj vsebinsko nadomešča nadomestilo za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1. Op. št. (2): Prvi odstavek 390. člena ZPIZ-1 določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, in se usklajujejo po določbah tega zakona.

Op. št. (3): Primerjaj odločbe VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011, VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011 in VIII Ips 130/2014 z dne 9. 12. 2014. Op. št. (4): Dne 12. 10. 1999 je pridobil državljanstvo RS.

Op. št. (5): Pilotna sodba Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, št. 26828/06 z dne 28. 6. 2012. Op. št. (6): Na te razloge bi se tožnik eventualno lahko skliceval v tožbi na podlagi navedenega Zakona o povračilu škode.