Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ugotavljanje istovetnosti nepremičnin v okviru trditvene podlage strank mogoče brez pomoči izvedenca. Primerjava skic iz Projekta, na katerem temelji Pogodba, in iz Elaborata, iz katerega izvirata aktualna ID znaka nepremičnin, namreč zahteva zgolj vizualno percepcijo skice Projekta in skice Elaborata ter njuno primerjavo, kar sodi v okvir logičnega, življenjsko izkustvenega sklepanja in znanja splošne izobrazbe ter od sodnika ne terja posebnega strokovnega znanja, ki bi zahtevalo dopolnitev sodnikovega spoznavnega procesa z izvedencem.

Glede na obstoj številnih posameznih delov v stavbi in njihovo preštevilčenje v Elaboratu je logično, da zgolj na podlagi (opisnih) podatkov iz Pogodbe (in Aneksa) ni mogoče ugotoviti identitete prodanih nepremičnin z nepremičninami, kot so bile leta 2006 vpisane v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče ne vidi nobene ovire, da si ne bi izvršilno sodišče pri ugotavljanju istovetnosti nepremičnin pomagalo z obstoječimi grafičnimi prikazi, katerih namen je tudi ali predvsem lažja določljivost (pozicije in tlorisa) posameznih delov. Vrhovno sodišče se v zgoraj navedeni sodni praksi, katere stališče izvira iz zemljiškoknjižnega postopka, res omejuje na zemljiškoknjižno dovolilo, a to ne pomeni, da sodišče druge stopnje v izvršilnem postopku ne bi smelo vpogledati v (podporne) skice Projekta in Elaborata ter jih primerjati. Prvi je (le) grafična podlaga Pogodbe, drugi pa grafični prikaz (osnova) za vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb, iz katerega črpa zemljiška knjiga. Takšno ugotavljanje istovetnosti nepremičnin izvršilnega sodišča ob odločanju o ugovoru dolžnika, ki ne pomeni presoje vknjižljivosti lastninske pravice (bistvo lastninske pravice v pričakovanju je ravno v tem, da ni bila vknjižena iz nekega objektivnega razloga ali iz razloga iz sfere kupca, ne pa iz sfere prodajalca), po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v zakonsko začrtane okvire zemljiškoknjižnega postopka oziroma ni v nasprotju z načelom formalnosti postopka iz 86. člena ZZK oziroma 124. člena ZZK-1.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Družba A., d. o. o., je bila podizvajalec družbe B., d. d., in je imela do nje na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe denarno terjatev v višini 16.067,46 EUR s pripadki. Ta terjatev je bila zavarovana z zastavno pravico, ki je vpisana pri nepremičninah z ID znakoma ... in ... V zemljiški knjigi je bila hipoteka vknjižena na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi, in sicer učinkuje od 21. 2. 2012. Nepremičnini sta po podatkih zemljiške knjige v dolžnikovo last prešli kasneje, in sicer 20. 12. 2012, kar naj bi pomenilo, da je dolžnik kot sedanji lastnik od prejšnjega lastnika dobil s hipoteko obremenjeni nepremičnini, zato naj bi upnicama (nekdanjima družbenicama izbrisane družbe A., d. o. o.) odgovarjal za dolg, ki je bil podlaga za vknjižbo hipoteke.

2. Upnici (kot družbenici) sta od (izbrisane) družbe A., d. o. o., pridobili terjatev do dolžnika ter vložili predlog za izvršbo. Temu je sodišče prve stopnje ugodilo in sklep o izvršbi izdalo, dolžnikov ugovor proti njemu pa je s sklepom 10. 6. 2020 zavrnilo. Proti temu sklepu se je dolžnik pritožil in višje sodišče je s prvotnim sklepom, ki ga je Vrhovno sodišče razveljavilo, njegovi pritožbi ugodilo ter je prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in predlog za izvršbo zavrnilo ter upnici naložilo plačilo izvršilnih stroškov. Višje sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je zemljiškoknjižno dovolilo v Pogodbi, št. 402027 z dne 12. 7. 2002, in Aneksu k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004 treba šteti kot veljaven, tj. perfekten razpolagalni pravni posel, zato je dolžnik v trenutku, ko je v korist družbe A., d. o. o., začela učinkovati zaznamba sklepa o izvršbi na spornih nepremičninah, že imel lastninsko pravico v pričakovanju. Pri tem je izpostavilo, da istovetnost nepremičnin v postopku ni bila vprašljiva.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 27/2021 z dne 18. 8. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je zemljiškoknjižno dovolilo v Pogodbi, št. 402027 z dne 12. 7. 2002, in v Aneksu k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004 šteti za veljaven (oz. perfekten) razpolagalni pravni posel?

4. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 106/2021 z dne 1. 12. 2021 ugodilo reviziji upnic in razveljavilo sklep sodišča druge stopnje z napotkom, naj to znova odloči o pritožbi, tako da bo ugotavljalo, ali je podana istovetnost nepremičnin ter bi se dolžnik v zemljiško knjigo lahko vpisal kot lastnik že na podlagi podatkov iz Pogodbe in Aneksa (dolžnik ob tem trdi, da je podal vse navedbe in predložil vse dokaze, ki to omogočajo), upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča o lastninski pravici v pričakovanju v primeru nevpisanih nepremičnin.

5. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo pritožbo dolžnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker na podlagi dolžnikovih navedb in dokazov ni mogoče nedvoumno zaključiti, da gre v primeru nepremičnin, kot sta označeni v Pogodbi in Aneksu, za nepremičnini, glede katerih teče izvršba in sta v zemljiški knjigi označeni z ID znakoma ... in .... V podkrepitev navedenega je povzelo del vsebine ugovora, češ da je prišlo pri zapisu velikosti poslovnega prostora do napake in je pravilna površina 16,54 m2 (butik C. v Projektu), za parkirni boks pa, da je prišlo do zamenjave lastništva posameznega dela št. 3 in 4. To naj bi primerjavo dodatno otežilo oziroma relativiziralo. Zgolj na podlagi Pogodbe in Aneksa torej ni mogoče ugotoviti istovetnosti, saj vsebujeta le stare oznake, iz katerih ni mogoče sklepati na njuno identiteto po vpisu v zemljiško knjigo. Odločba OGU Nova Gorica z dne 25. 8. 2005 o primerjavi med starimi oznakami in oznakami, s katerimi naj bi bili navedeni nepremičnini vpisani v zemljiško knjigo, ne pove ničesar. Ocenilo je, da samo nima ustreznega znanja, da bi lahko samo le na podlagi lastne primerjave skic Projekta in Elaborata ter kupoprodajnih pogodb, na katere se v ugovoru sklicuje dolžnik, ugotovilo, da so nepremičnine istovetne. Dolžniku tako ni uspelo izkazati, da je na nepremičninah, glede katerih teče izvršba, pridobil lastninsko pravico v pričakovanju, preden sta upnici pridobili prisilno hipoteko.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 231/2022 z dne 6. 7. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali sodišče lahko zavrne presojo posameznega dokaza s pojasnilom, da sodišče nima potrebnega znanja, če za presojo dokaza zadošča zgolj vizualna percepcija skice in medsebojna primerjava dveh skic, kar predstavlja logično, življenjsko izkustveno sklepanje in znanje splošne izobrazbe?

7. Dolžnik se v reviziji ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da nima ustreznega znanja, da bi lahko samo, zgolj na podlagi primerjave skic Projekta in Elaborata ter kupoprodajnih pogodb zaključilo, da je lokal št. ... v Projektu na tlorisu pritličja označen s št. 7, v Elaboratu pa s št. 20 ter da je parkirni boks, št. 16 v Projektu na tlorisu kleti označen s št. 8 v Elaboratu pa s št. 4. Meni, da primerjava skic Projekta in Elaborata zahteva zgolj vizualno percepcijo skice Projekta in skice Elaborata ter njuno medsebojno primerjavo, kar sodi v okvir logičnega, življenjsko izkustvenega sklepanja in znanja splošne izobrazbe ter ne zahteva posebnega strokovnega znanja, ki bi zahtevalo dopolnitev sodnikovega spoznavnega procesa z izvedencem. Po primerjavi navedenih dokumentov sklene, da je istovetnost obeh nepremičnin izkazana. Sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj zaradi zavzetja zmotnega procesnega stališča ni dokazno ocenilo Projekta in Elaborata. S tem je kršilo določbe 8., 213. in 243. člena ZPP, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. točki (pravilno prvem odstavku, op. Vrhovnega sodišča) 339. člena ZPP, prav tako absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni presojalo dokazov, ki so pomembni za ugotovitev pravno relevantnih dejstev in je na tej podlagi štelo, da dejstvo istovetnosti nepremičnin ni izkazano, zato je neutemeljeno zavrnilo pritožbo dolžnika zoper sklep o zavrnitvi ugovora. Izpostavlja primerljivo zadevo II Ips 13/2004 (pravilno 2014, op. Vrhovnega sodišča) z dne 24. 9. 2015, v kateri sodišče ni bilo dolžno imenovati sodnega izvedenca, ampak samostojno oceniti dokaze. Enako je stališče pravne teorije, da je eden od pogojev za imenovanje sodnega izvedenca ocena sodišča, da je za ugotovitev (ali razjasnitev) kakšnega (pravno ali dokazno) pomembnega dejstva ali za ugotovitev vsebine pravne norme potrebno strokovno znanje. Poudarja, da sodišče dokazne presoje Projekta in Elaborata ob pravilni uporabi določb 213., 8. in 243. člena ZPP ne bi smelo odkloniti. Če bi sodišče kljub temu ocenilo, da ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za ugotovitev pravno relevantnega vprašanja, ali je podana istovetnost nepremičnine, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva razkriti svoj pogled in omogočiti dolžniku, da poda dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ne glede na siceršnjo prekluzijo s predlaganjem novih dokazov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev v novo odločanje.

8. Upnici sta na revizijo pravočasno odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

9. Lastninska pravica v pričakovanju se načeloma varuje tedaj, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi „perfektnega“ zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla1 oziroma ko se za prenos lastninske pravice na kupca ne pričakuje (več) nobenega ravnanja prodajalca in je slednji kupcu izročil vse, kar se v skladu s predpisi, veljavnimi ob sklenitvi prodajne pogodbe, zahteva za vknjižbo njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo. To stališče je sprejemljivo le, kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino,2 oziroma v primeru nevpisane nepremičnine, če lahko sodišče iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.3 V takem primeru zadostuje, da je nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu označena tako, da je določljiva.4

10. Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v konkretni zadevi, je, ali je dolžnik pridobil lastninsko pravico v pričakovanju na nevpisani nepremičnini oziroma nevpisanih posameznih delih v etažni lastnini pred nastankom prisilne hipoteke. Ob pritrdilnem odgovoru bi namreč uspel preprečiti izvršbo. Preden je mogoče odgovoriti na navedeno vprašanje, je treba razčistiti, ali je podana istovetnost nepremičnin iz Pogodbe in Aneksa z nepremičninama ID znak del stavbe ... in ..., glede katerih teče izvršba. Zato je Vrhovno sodišče v prvem postopku naložilo višjemu sodišču, naj ugotovi, ali je podana istovetnost nepremičnin iz Pogodbe oziroma Aneksa, ter bi se dolžnik v zemljiško knjigo lahko vpisal kot lastnik že na podlagi podatkov iz Pogodbe in Aneksa.

11. Višje sodišče je v ponovljenem postopku sklenilo, da ni mogoče nedvoumno zaključiti, da gre v primeru obravnavanih nepremičnin „lokal št. ... v pritličju v velikost 16.19 m2 ter en parkirni boks v kleti vzhodna stran, št. 16“, kot sta označeni v Pogodbi in Aneksu, za nepremičnini, na katerih teče izvršba in sta v zemljiški knjigi označeni z ID znakoma ... in ... Ocenilo je, da samo nima ustreznega znanja, da bi zgolj na podlagi primerjave skic Projekta in Elaborata ter kupoprodajnih pogodb zaključilo, da sta nepremičnini istovetni. Primerjavo naj bi dodatno otežile navedbe dolžnika v ugovoru.

12. ZPP v 243. členu v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Kdaj je potreben izvedenec, je torej v presoji sodišča. Če to oceni, da za odločitev ne potrebuje posebnega strokovnega znanja oziroma jo lahko sprejme z uporabo splošnega znanja, pritegnitev izvedenca ni potrebna. Tedaj odloči na podlagi ocene drugih dokazov. Ko nasprotno presodi, da je izvedenčev angažma potreben, mora o tem v okviru materialno procesnega vodstva odprto razpravljati s strankami in jim omogočiti, da predlagajo dokaz z izvedencem, če tega niso storile že pred tem.5

13. Revident utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje za ugotavljanje istovetnosti nepremičnin ni potrebovalo znanja, s katerim ne bi razpolagalo. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ugotavljanje istovetnosti nepremičnin v okviru trditvene podlage strank mogoče brez pomoči izvedenca. Primerjava skic iz Projekta, na katerem temelji Pogodba, in iz Elaborata, iz katerega izvirata aktualna ID znaka nepremičnin, namreč zahteva zgolj vizualno percepcijo skice Projekta in skice Elaborata ter njuno primerjavo, kar sodi v okvir logičnega, življenjsko izkustvenega sklepanja in znanja splošne izobrazbe ter od sodnika ne terja posebnega strokovnega znanja, ki bi zahtevalo dopolnitev sodnikovega spoznavnega procesa z izvedencem.6 Revident v podkrepitev svoje teze napravi primerjavo skic navedenih dokumentov. Njegove navedbe pa niso nedovoljene novote, kot to v odgovoru na revizijo trdita upnici. So le konkretizacija njegovih ugovornih navedb, s katerimi podrobneje – po korakih – opiše, kako povezati isti nepremičnini, različno označeni v Pogodbi (Projektu) in zemljiški knjigi (Elaboratu). To se sklada z njegovim siceršnjim dojemanjem, da gre za enostaven spoznavni proces na podlagi primerjave skic iz obeh dokumentov, ki ga je nato zaradi nasprotnega stališča sodišča druge stopnje in dopuščenega vprašanja v tej smeri v reviziji dodatno pojasnil. Vrhovno sodišče še dodaja, da je glede na ohranitev tlorisov stavb, posameznih etaž in razporeditve posameznih prostorov (nobena od strank ni trdila nasprotno) primerjava skic iz Projekta in Elaborata možna, iskanje ujemajočih prostorov na podlagi njihove lege, oblike (tlorisa) in kvadrature (z dopustnimi minimalnimi odstopanji zaradi merske napake) pa nezahtevno opravilo. Sklep o istovetnosti nepremičnin se ponuja sam.

14. Glede na obstoj številnih posameznih delov v stavbi in njihovo preštevilčenje v Elaboratu je logično, da zgolj na podlagi (opisnih) podatkov iz Pogodbe (in Aneksa) ni mogoče ugotoviti identitete prodanih nepremičnin z nepremičninami, kot so bile leta 2006 vpisane v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče ne vidi nobene ovire, da si ne bi izvršilno sodišče pri ugotavljanju istovetnosti nepremičnin pomagalo z obstoječimi grafičnimi prikazi, katerih namen je tudi ali predvsem lažja določljivost (pozicije in tlorisa) posameznih delov. Vrhovno sodišče se v zgoraj navedeni sodni praksi, katere stališče izvira iz zemljiškoknjižnega postopka, res omejuje na zemljiškoknjižno dovolilo, a to ne pomeni, da sodišče druge stopnje v izvršilnem postopku ne bi smelo vpogledati v (podporne) skice Projekta in Elaborata ter jih primerjati. Prvi je (le) grafična podlaga Pogodbe, drugi pa grafični prikaz (osnova) za vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb, iz katerega črpa zemljiška knjiga. Takšno ugotavljanje istovetnosti nepremičnin izvršilnega sodišča ob odločanju o ugovoru dolžnika, ki ne pomeni presoje vknjižljivosti lastninske pravice (bistvo lastninske pravice v pričakovanju je ravno v tem, da ni bila vknjižena iz nekega objektivnega razloga ali iz razloga iz sfere kupca, ne pa iz sfere prodajalca), po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v zakonsko začrtane okvire zemljiškoknjižnega postopka oziroma ni v nasprotju z načelom formalnosti postopka iz 86. člena ZZK oziroma 124. člena ZZK-1, kot to menita upnici v odgovoru na revizijo. Listina, na podlagi katere bi zemljiškoknjižno sodišče vknjižilo lastninsko pravico, ostaja Pogodba in njej pripadajoči Aneks. Obravnavana zadeva nazorno kaže, da bi bila v kontekstu izvršilnega postopka razlaga sodne prakse, ki bi se omejila izključno na zemljiškoknjižno dovolilo, pretirano zožujoča in bi zažirala lastninsko pravico (v pričakovanju), njenim imetnikom pa bi v celoti izvotlila učinkovito obrambo pred kasnejšimi prisilnimi hipotekami. Vsekakor bi bila v opreki s pravnim varstvom, ki ga je Vrhovno sodišče izpostavilo v zadevi II Ips 211/2010. V njej zavzeto stališče je v konkretnem primeru uporabljivo, čeprav zaradi prvega vpisa stavbe v zemljiško knjigo že pojmovno ne more iti za naknadno spremembo katastrskih podatkov, a ta razlika po oceni Vrhovnega sodišča ni odločilna.7 Poudarek navedene zadeve namreč ni na tem, ampak je ključna posledica, da pridobitelj lastninske pravice ni razpolagal s pravnim poslom, ki bi vseboval aktualne zemljiškoknjižne podatke. Skupno navedeni in obravnavani zadevi je to razhajanje, ne glede na razlog zanj.

15. Odgovor na dopuščeno vprašanje je po navedenem nikalen; sodišče ne sme zavrniti presoje posameznega dokaza s pojasnilom, da sodišče nima potrebnega znanja, če za presojo dokaza zadošča zgolj vizualna percepcija skice in medsebojna primerjava dveh skic, kar predstavlja logično, življenjsko izkustveno sklepanje in znanje splošne izobrazbe. S tem, ko je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da brez izvedenca ne more ugotoviti istovetnosti nepremičnin, je kršilo 243. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Z nadaljnjim korakom, ko dolžniku ni omogočilo, da bi predlagal dokaz z izvedencem, ga je prikrajšalo za pravico do izjave (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.).

16. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču druge stopnje v nov postopek. Višje sodišče bo moralo znova odločiti o pritožbi, in sicer tako, da bo na podlagi ocene predloženih dokazov vnovič ugotavljalo, ali je podana istovetnost spornih nepremičnin iz Pogodbe z nepremičninama, glede katerih teče obravnavani izvršilni postopek, tudi ob pomoči grafičnih prikazov iz Projekta in Elaborata ter njihovih primerjav, s pomočjo opornih (in stičnih) točk, nakazanih v razlogih tega sklepa. Šele nato bo lahko opravilo materialnopravni preizkus, ali bi se dolžnik v zemljiško knjigo lahko vpisal kot lastnik že na podlagi Pogodbe in Aneksa pred nastankom prisilne hipoteke 21. 2. 2012, upoštevaje zgoraj – v 9. točki obrazložitve – predstavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča o lastninski pravici v pričakovanju v primeru nevpisanih nepremičnin.

17. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Glej sodbo III Ips 35/2015 z dne 22. 4. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da ker podpis prodajalca na pogodbi ni bil overjen, zemljiškoknjižno dovolilo pa je bilo pogojno, tožeča stranka ni imela veljavnega razpolagalnega pravnega posla in je zato neutemeljeno njeno sklicevanje na učinkovanje prenosa lastninske pravice tudi do (nedobrovernih) tretjih oseb, ki bi kasneje pridobile lastninsko pravico na nepremičnini. 2 Glej sodbo VS RS II Ips 211/2010 z dne 26. 7. 2012, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da s stališča pravne varnosti ni sprejemljivo, če sodišče – kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino – predlagatelju, ki je ob sklenitvi pravega posla spoštoval vse veljavne predpise, zgolj zaradi naknadne spremembe katastrskih podatkov o nepremičnini ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. 3 Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 328/2015 z dne 19. 5. 2016. 4 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 196/2010 z dne 28. 11. 2013. 5 Sodnik naj strankam vselej razkrije poglede o tem, ali je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno znanje, s katerim ne razpolaga, oziroma ali je tako znanje potrebno za normativno konkretizacijo kakega pravnega standarda. Če se bo potreba po izvedencu pokazala šele kasneje oziroma če bo sodnik šele kasneje prišel do spoznanja, da njegova splošna razgledanost ne zadošča, stranki ne bo mogoče očitati krivde za pozno predlaganje dokaza z izvedencem. O tem Zobec, J. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 476. 6 Primerjaj razloge sodbe VS RS II Ips 13/2014 z dne 24. 9. 2015, ki se sicer nanaša na povsem drugačna pravna vprašanja – izpolnjenost predpostavk odškodninske odgovornosti, kot sta ocena nastanka škode ter protipravnost toženčevega ravnanja. 7 Zato tudi ni prišla v poštev poočitev spremembe identifikacijskega znaka nepremičnine. V skladu s 1. točko 114. člena ZZK-1 je poočitev pomožni vpis, s katerim se vpiše sprememba identifikacijskega znaka nepremičnine zaradi uskladitve s spremembo tega podatka v katastru.