Jedro

Tožena stranka je dolžna v sodnem postopku dokazati, da so očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi resnični, četudi tožnik temu na zagovoru ni oporekal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 10/217 z dne 29. 5. 2009 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja (1. odstavek izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožnika pozvati nazaj na delo z vsemi pravicami in obveznostmi ter mu izplačati plačo v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (2. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo. Višji zahtevek za povrnitev stroškov je zavrnilo (3. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo izključno iz razloga, ker naj tožena stranka ne bi dokazala, da je tožnik kršitev storil dne 11. 5. 2009, kot izhaja iz izpodbijane odpovedi. Tožnik je šele na obravnavi dne 28. 9. 2009 prvič navedel, da naj kontrola ne bi bila opravljena dne 11. 5. 2009, temveč 12. 5. 2009, kot dokaz pa je predložil kontrolni trak ter izvode potnega naloga, iz katerih pa ni razvidno, da bi držale navedbe tožene stranke, da je bila kontrola opravljena 12. 5. 2009. To tudi ne izhaja iz priloženega traku, saj datum na kontrolnem traku sploh ni naveden. Tožnik na zagovoru dne 22. 5. 2009, ko so mu bile predočene kršitve, ugotovljene ob kontroli dne 11. 5. 2009, datumu kontrole ni oporekal in je priznal, da je navedenega dne izdal štiri karte in da je ceno nastavil narobe, kar pomeni, da je na zagovoru opisoval dan kontrole, ko je bila ugotovljena obravnavana kršitev. Iz zapisnika o razgovoru je razvidno, da mu je bila kršitev, vključno z datumi kršitve, predočena, vendar tožnik glede datuma ni imel pripomb. Spodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi kontrolorji potrdili, da je bila kontrola pri tožniku opravljena 12. 5. 2009, saj je kontrolor M.Š. na vprašanje, zakaj je v službenem poročilu naveden datum 11. 5. 2009, izpovedal, da na vprašanje težko odgovori in da zgolj dopušča možnost napake pri prepisovanju službenega poročila, enako pa sta izpovedala tudi priči A.H. in B.A.. Iz priloženih nalogov je razvidno, da je tožnik dne 11. 5. 2009 in 12. 5. 2009 vozil na isti liniji, na kontrolnem traku datum izdaje vozovnice ni naveden, je pa razvidno, da so vozovnice izdane za vsoto 11,30 EUR in 11,80 EUR, kar potrjuje obstoj tožnikove kršitve. Sodišče prve stopnje je dopustilo dokaz s kopijo tahografov in nultih vozovnic, glede katerih je bila tožeča stranka prekludirana, vendar tudi iz tahografov in nultih vozovnic ni razvidno, da bi tožnik kršitev storil 12. 5. 2009 in ne 11. 5. 2009. Številke kopiranih vozovnic, ki jih je tožnik predložil na obravnavi 11. 2. 2010, se ne ujemajo z zaporednimi številkami vozovnic na priloženem kontrolnem traku, ki je kopiran na isti strani kot vozovnice. Vozovnice, ki jih je predložil tožnik, se po zaporednih številkah ne ujemajo s tistimi na kontrolnem traku, torej ne gre za vozovnice, ki bi se nanašale na obravnavano kršitev, kot je pomotoma zaključilo sodišče prve stopnje. Navaja, da je bila kontrola opravljena dne 11. 5. 2009, kot je to razvidno iz službenega poročila. Iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, to je iz kontrolnega traku, tahografov in potnih nalogov namreč ne izhaja nasprotno kot zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je kljub ugovoru tožene stranke, ki se je nanašal na prekluzijo, dopustilo dokaz z kopijo tahografov, kopijo kontrolnega traku in nulte vozovnice (priloge od A5 do A7), čeprav jih je tožeča stranka vložila v spis šele 11. 2. 2010, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil opravljen že 28. 9. 2009. Pri tem tožeča stranka ni navedla, zakaj dokazov, ki jih je dne 11. 2. 2010 vložila v spis, ni uspela predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo. Poudarja, da sodišče toženi stranki ni naložilo, da v spis predloži sporne vozovnice, saj v dokaznem sklepu na obravnavi dne 28. 9. 2009 zgolj navedlo, da bo o dokaznih predlogih odločalo kasneje. Dokaznega predloga tožeče stranke, ki se nanaša na vozovnice, tudi ni mogoče razširiti še na tahograf. Sodišče prve stopnje je namreč dopustitev spornih dokazov utemeljevalo z dejstvom, da je tožnik že na prvi obravnavi kot dokaz predlagal predložitev vozovnic, ne pa tudi tahografov in kontrolnega traku. Takšno naziranje sodišča prve stopnje pa je po mnenju pritožbe napačno, saj bi morala tožeča stranka svoje dokaze specificirano navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, nesporno pa je, da tahografov ni predlagala kot dokaz. Sodba tudi s tem v zvezi, torej zaradi česa naj bi sodišče dovolilo dokazni predlog glede vozovnic, ki naj bi se razširil tudi na tahografe in kontrolni trak, nima razlogov. Zaradi tega je v tem delu podana tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba poudarja, da za samo kršitev in presojo pravilnosti in zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je tožnik storil hujšo kršitev 11. ali 12. 5. 2009. Nesporno je, da je kršil delovne obveznosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR v povezavi s 1. odstavkom 110. člena ZDR. Kršitev pa je bila takšne narave, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati. Obstoja kontrole in kršitve namreč tožnik ni zanikal, zato za presojo težje kršitve ni bistveno, ali je bila kršitev storjena 11. oz. 12. 5. 2009. To tudi ne vpliva na obstoj in težo kršitve, saj je tožena stranka oboje dokazala, to pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je presodilo, da gre za takšno kršitev, ki utemeljuje izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR, v povezavi s 110. členom ZDR. Dvom v datum, pri čemer gre za razliko enega dne, torej ne more vplivati na zakonitost odpovedi. Nadalje poudarja, da tožnik ni zatrjeval, da bi bile kršene njegove pravice glede rokov, ki se nanašajo na varstvo pravic ter poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni bil kršen rok iz 1. odstavka 83. člena ZDR, saj se ta rok nanaša na redno in ne na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je za obravnavano zadevo brezpredmeten oz. je sodišče navajalo nepravilno pravno podlago. Sklicevalo se je tudi na 2. odstavek 111. člena ZDR, ki pa določa zgolj prenehanje pogodbe o zaposlitvi v primeru neupravičene odsotnosti z dela, kar tudi ni predmet tega spora. Iz navedenega izhaja, da nobeden izmed rokov, ki jih je dolžan spoštovati delodajalec, ni bil kršen. Kar velja tudi v primeru, če bi se rok računal od 11. ali pa od 12. 5. 2009. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka, saj bi moralo sodišče v skladu s 24. členom Zakona o odvetniški tarifi v individualnem sporu glede sklenitve obstoja in prenehanja delovnega razmerja določiti nagrado za pooblaščenca glede na osnovo, ki znaša zadnjih šest osebnih dohodkov oziroma plač, ki so bile izplačani stranki pred nastankom nagrade. Potrebno je torej upoštevati plače tožnika, ki jih je prejemal v zadnjih šestih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ker je v tem času prejel plačo v skupnem znesku 6.610,34 EUR, bi pravilno izračunana nagrada za postopek znašala 315,90 EUR, nagrada za narok pa 291,60 EUR, glede na to bi moralo sodišče višje stroške iz tega naslova zavrniti, saj tožeča stranka v spis ni predložila dokaza, na podlagi katerega bi lahko sodišče odločilo o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje dovolilo izvedbo dokazov, glede katerih naj bi bila tožeča stranka prekludirana v smislu določbe 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, zato jo je mogoče preizkusiti. Navedlo je namreč, da je dovolilo izvedbo dokazov – kopije tahografov, kopijo kontrolnega traku in nultih vozovnic (priloge od A5 do A7), ker je tožnik navedel, da je po prvi obravnavi pri toženi stranki zaprosil za kopiji tahografov za 11. 5. 2009 in 12. 5. 2009 ter za kopije nultih vozovnic, ker se mu je očitalo, da se je 11. 5. 2009 dogajalo to, kar se je dogajalo 12. 5. 2009. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pojasnilo, da je tožnik že na prvem naroku predlagal, da tožena stranka v spis vloži sporne vozovnice, ker pa je bilo potrebno obravnavo odložiti zaradi zaslišanja priče A.H., se je sodišče ta dokaz dopustilo tako, da se je tožena stranka o listinah še lahko izjavila. Sodišče prve stopnje je torej pojasnilo, zakaj je dovolilo izvedbo teh dokazov, zato so protispisne navedbe tožene stranke, da sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni obrazložena.

Tožena stranka se torej dejansko ne strinja z materialnopravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Na prvem naroku za glavno obravnavo je namreč tožnik pravočasno izpostavil, da je sporno vprašanje datuma zatrjevane kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja ter za ugotovitev tega dejstva (pravočasno) predložil kopiji potnih nalogov za 11. 5. 2009 in 12. 5. 2009 ter kopijo kontrolnega traku (priloge od A 2 do A 4). Tožniku ni mogoče očitati, kot to smiselno uveljavlja pritožba, da bi moral na to dejstvo opozoriti že prej, oziroma da na zagovoru ni oporekal datumu kršitve. To namreč ne vpliva na dokazno breme delodajalca v individualnem delovnem sporu, ki mora v skladu z 2. odstavkom 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007, v nadaljevanju ZDR) dokazati, da obstojijo razlogi, zaradi katerih lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (3. odstavek 82. člena ZDR). Ker iz dokazov, ki sta jih stranki predložili do konca prvega naroka, ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bila kršitev storjena 11. 5. ali 12. 5. 2009, saj tožena stranka ni predložila spornih vozovnic, na kasnejšem naroku dne 23. 11. 2009 pa je zaslišana priča – kontrolor pri toženi stranki B.A. dopuščal možnost, da je lahko pri prepisovanju službenega poročila nastala napaka, je nastal pravni položaj, ko bi lahko sodišče prve stopnje izvedlo dokaz po uradni dolžnosti v smislu določbe 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1). Če namreč sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, v skladu s citirano določbo 1. odstavka 34. člena ZDSS-1. Ker je torej kontrolor B.A. dopuščal možnost napake, je tožnik glede na obrazloženo na naroku dne 11. 2. 2010 upravičeno predlagal izvedbo dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Pri tem ne gre spregledati, da je tudi priča M.Š. zaslišan kot priča na naroku 11. 2. 2010 dopustil možnost, da je prišlo do napake pri prepisovanju službenega poročila, kontrolor A.H. pa je na naroku 10. 5. 2010 izpovedal, da je bila kontrola dne 12. 5. 2009, zato izvedba spornih dokazov ni odločilna, saj glede na navedeno tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil kršitev pogodbenih obveznosti 11. 5. 2009 in ne 12. 5. 2009, dokazno breme pa je bilo na njej (2. odstavek 82. člena ZDR).

Ker je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravno odločilno, ali so utemeljeni očitki, ki jih delodajalec očita delavcu, v obravnavani zadevi pa je dokazano, da tožnik kritičnega dne ni kršil pogodbenih obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2009 (priloga A 1) nezakonita. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na pomembnost časovne komponente kršitve v zvezi z roki, ki jih določa ZDR, kar pa pravno ni bistveno, saj je odpoved nezakonita iz razloga, če očitki niso utemeljeni, tudi če delodajalec sicer spoštuje roke oziroma, kot v obravnavanem primeru, ko tožena stranka navaja, da v nobenem primeru (torej tudi če bi bila kršitev storjena 11 ali 12. 5. 2009) zakonski roki niso bili kršeni. S tem v zvezi torej niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na roke, ki se ne nanašajo na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na vse obrazloženo tudi ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, češ da ni bistveno, ali je bila kršitev storjena 11. ali 12. 5. 2009, ker naj bi bilo nesporno, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka poudarja, da tožena stranka ni nasprotovala navedbi tožene stranke glede vrednosti spora, kot ga je ta navedla v tožbi, zato se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da je nagrada po ZOdvT odmerjena od napačne osnove.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.