Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno presodili, da je odpoved nezakonita zaradi očitno zmotnega zapisa datuma v odpovedi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2009 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje ni prenehalo. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za plačilo plače, ki bi jo prejemal, če bi delal. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik storil kršitev po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker potnikom ni izdajal vozovnic za izročeni denar. Ugotovilo pa je, da je bila kršitev storjena 12. 5. 2009 in ne 11. 5. 2009 kot je bilo tožniku očitano v sporni odpovedi. Navedlo je, da sodišče lahko presoja le odpoved, kakršno je podal delodajalec in ne sme prekvalificirati razloga za odpoved. Zato je kljub ugotovljenim kršitvam, ki pa niso bile storjene tistega dne, kot se tožniku očita v odpovedi, ta nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zavrnilo je pritožbeni ugovor, da ni bistveno, ali je bila kršitev storjena 11. ali 12. 5. 2009, ker naj bi bilo nesporno, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ni bilo dokazano, da je tožnik kritičnega dne kršil pogodbene obveznosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti, kar je bilo ugotovljeno ob kontroli. Sodišči pa nista pojasnili, na podlagi katerih dokazov sta prišli do zaključka, da je bila kontrola opravljena 12. 5. 2009. Tožnik je šele na obravnavi 28. 9. 2009 prvič trdil, da kontrola ni bila 11. 5. temveč 12. 5. 2009, čeprav je na zagovoru 22. 5. 2009 priznal, da je kršitev storil 11. 5. in to izhaja tudi iz službenega poročila o opravljeni kontroli. Do pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi s temi dejstvi se sodišče druge stopnje ni opredelilo in zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da za ugotovitev, ali so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bistvenega pomena točen trenutek kršitve. Sodišče ni upoštevalo pritožbenega ugovora, da ni bistveno, ali je bila kršitev storjena 11. ali 12. 5. 2009. S tem, ko je dovolilo izvedbo dokazov, glede katerih je bila tožeča stranka prekludirana (kopije tahografov, kopija kontrolnega traku in nultih vozovnic) je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče druge stopnje pa je ravnalo napačno, ko je presodilo, da ni šlo za kršitev določb postopka. Revizijo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Predmet revizijske presoje je odločitev nižjih sodišč, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zgolj zato, ker tožnik sicer dokazane kršitve pogodbenih obveznosti ni storil 11. 5. 2009, kot je navedeno v odpovedi, temveč 12. 5. 2009. 7. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz zmotne predpostavke, da bi ugotovitev datuma kršitve pomenila „prekvalifikacijo razloga za odpoved“. Pri (pre)kvalifikaciji ugotovljene kršitve pogodbenih obveznosti gre za njeno pravno kvalifikacijo, ki pa se v obravnavani zadevi v ničemer ne spremeni z ugotovitvijo, ali je bila kršitev storjena 11. ali 12. 5. 2009. Tudi sodišče prve stopnje pravne kvalifikacije tožnikove kršitve, ki je bila po ugotovitvah sodišča storjena 12. 5. 2009, ni spreminjalo. Slejkoprej gre za kršitev, ki po presoji sodišča „pomeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb druge alineje 111. člena ZDR“.

8. Datum storjene kršitve bi bil lahko pravno pomemben za presojo o pravočasnosti odpovedi, kar pa ni bilo sporno. V zvezi s tem rokom je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da za odločitev o zakonitosti odpovedi zadošča že ugotovitev, da očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso (vsebinsko in) časovno opredeljene, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede subjektivnega ali objektivnega roka. Delodajalec mora navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti (drugi odstavek 86. člena ZDR), te navedbe oziroma obrazložitev pa morajo biti – tudi časovno – dovolj konkretne (tako na primer sodba in sklep VIII Ips 353/2007). V obravnavani zadevi pa je v sporni odpovedi jasno navedeno kaj je tožnik storil in kdaj.

9. Tožnik ne pri delodajalcu ne v tožbi ni oporekal, da bi bil datum storitve očitane kršitve napačen. To je postalo sporno šele tekom sodnega postopka, v katerem je sodišče nedvomno ugotovilo, da je bila očitana kršitev storjena 12. 5. 2009. Navedba datuma v sporni odpovedi izhaja iz navedbe datuma v službenem poročilu o opravljeni kontroli z dne 14. 5. 2009 (priloga B6). Iz izpovedi obeh kontrolorjev izhaja, da je zapis datuma 11. 5. 2009 verjetno posledica napake pri prepisovanju službenega poročila, ki se na samem terenu piše na roke. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da je bilo popolno jasno tudi tožniku, katera oziroma kakšna kršitev se mu očita, kako je bila ugotovljena in kdaj jo je storil. Zato zapis očitno napačnega datuma o opravljeni kontroli v odpovedi ne pomeni, da je zaradi tega odpoved nezakonita.

10. Kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki je bila razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je bila po vsebini in časovno jasno opredeljena in je tožniku omogočala vsebinsko ustrezno obrambo (zagovor) tako pri delodajalcu (drugi odstavek 83. in drugi odstavek 86. člena ZDR) kot v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik očitano kršitev storil in da jo je storil 12. 5. 2009. Zoper odločitev v tem delu se tožnik ni pritožil. Ker pa sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da je odpoved nezakonita zaradi očitno zmotnega zapisa datuma v odpovedi, se s presojo o tem, ali je za zakonitost odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena, nista ukvarjali. Zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, zaradi česar je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ob ugotovitvi, da je tožnik storil očitano kršitev presoditi še, ali so izpolnjeni tudi vsi drugi pogoji za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, se sodišče do drugih revizijskih navedb, vključno z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ne opredeljuje posebej.

12. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.