Jedro

Obseg uveljavljanja sodnega varstva je odvisen od vsebine in načina predhodnega odločanja pri posameznih nosilcih socialnih zavarovanj oziroma organov, pri katerih se socialne pravice uveljavljajo.

Ker je toženec v izpodbijanem sklepu in odločbi odločal le v okvirih procesnega upravnopravnega vprašanja in sta bili sodišči vezani na presojo navedenega vprašanja, ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti očitek kršitve ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Ker tožnik v upravnem postopku domnevnega zastaranja ni uveljavljal in zato to ni bil predmet izpodbijanega sklepa in odločbe, revizijske navedbe o domnevnem zastaranju dolga za presojo niso odločilne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženca št. 1803-59/2014-DI/2 z dne 6. 10. 2014 in sklepa št. 1803-14/2010-NM/9 z dne 2. 11. 2010 ter zahtevek, da je toženec dolžan izplačati tožniku 17.139,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbo zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta se sodišči postavili na zmotno pravno stališče, da sta izpodbijan sklep in odločba zakoniti, ker dolgovanih prispevkov ni plačal do 6. 10. 2014. Med postopkom je namreč uveljavljal, da tožencu ne dolguje ničesar več, saj je dolg zastaral, toženec pa ni dokazal drugače. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče upoštevalo obvestilo FURS, predloženo šele v pritožbenem postopku, torej prepozno. Sodišči bi morali zahtevek obravnavati po vsebini, zato je podana bistvena kršitev določb postopka in kršena tožnikova ustavna pravica do sodnega varstva. Ker je uveljavljal zastaranje in posledično dolga ni, je protispisna ugotovitev, da se pravno in dejansko stanje od 22. 1. 2010 ni spremenilo. Ker sodišči Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU) nista zastavili predhodnega vprašanja, sta kršili tožnikovo pravico do sodnega varstva in načelo enakega varstva pravic. Na kršitev ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave, ki ju je tožnik uveljavljal v pritožbi, sodišče ni odgovorilo. Meni, da določba 78. a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ni v skladu z določbo 50. in 51. člena Ustave RS. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno skladnosti navedene določbe.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v reviziji izpodbija samo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ne pa tudi sklepa o zavrženju (1). Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V reviziji tožnik samo navrže, da pritožbeno sodišče ni podalo odgovora na pritožbene navedbe, pri čemer očitka nadalje ne obrazloži, zato revizijski preizkus v tem delu ni mogoč.

8. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano - tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je bil tožnik zavarovan kot samostojni podjetnik v času od 14. 3. 1994 do 5. 3. 2011, vendar ni plačeval prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. V februarju leta 2010 je vložil zahtevek za povračilo nadomestila plače, potnih stroškov, zdravstvenih storitev in stroškov za nakup zdravil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z odločbo št. 1803/2014/2010-NM/2 z dne 22. 2. 2010 je bila njegova zahteva glede povračila nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnjena in odločeno, da se mu do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje zadrži pravica do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvenih storitev in stroškov za nakup zdravil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je dne 29. 10. 2010 vložil zahtevek za izplačilo zadržanih pravic, ki ga je toženec s sklepom z dne 2. 11. 2010 zavrgel. Pritožbo tožnika z dne 8. 11. 2010 je zavrnil z odločbo z dne 6. 10. 2014. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti.

9. Prvi odstavek 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Obseg uveljavljanja sodnega varstva je torej odvisen od vsebine in načina predhodnega odločanja pri posameznih nosilcih socialnih zavarovanj oziroma organov, pri katerih se socialne pravice uveljavljajo.

10. Predmet tega socialnega spora je sklep toženca z dne 2. 11. 2010 in odločba z dne 6. 10. 2014, ki predstavljata okvir odločanja v sodnem postopku. Z izpodbijanim sklepom in odločbo je toženec zavrgel tožnikovo zahtevo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 22. 2. 2010 in se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenil. Ker je torej toženec v izpodbijanem sklepu in odločbi odločal le v okvirih procesnega upravnopravnega vprašanja in sta bili sodišči vezani na presojo navedenega vprašanja, ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti očitek kršitve ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člen Ustave RS, ker sodišči nista odločali o tožbenem zahtevku po vsebini (o pravicah, ki bi tožniku domnevno šle na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja).

11. Po prepričanju tožnika naj bi njegovo plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje zastaralo in s tem tudi njegov dolg do toženca iz naslova plačila prispevkov, medtem ko bi mu moral toženec priznati in izplačati zadržane pravice. Da naj bi domnevno zastaranje dolga do toženca iz naslova plačila prispevkov predstavljalo novo dejstvo, je tožnik začel zatrjevati šele v sodnem postopku. Dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, predstavljajo dejstva, ki so nastala do izdaje drugostopenjske upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Stranka nova dejstva (z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja) lahko uveljavlja še v pritožbenem postopku pri tožencu, ne pa tudi v sodnem postopku. Ker tožnik v upravnem postopku domnevnega zastaranja ni uveljavljal in zato to ni bil predmet izpodbijanega sklepa in odločbe, revizijske navedbe o domnevnem zastaranju dolga za presojo niso odločilne. Zaradi omejenosti sodne presoje, pojasnjene v 10. točki obrazložitve, revizijske navedbe o nedovoljenem upoštevanju obvestila FURS s strani sodišča druge stopnje niso odločilne.

12. Sodišči nižje stopnje sta utemeljeno zavrnili tožnikov predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU, in sicer ali je določba 78a. člena ZZVZZ v skladu z Uredbo (ES) 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Odločanje o zahtevku tožnika ni bilo odvisno od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske skupnosti (prvi odstavek 113a. člena Zakona o sodiščih). Določba 78a. člena ZZVZZ ne predstavlja materialnopravne podlage za odločanje v obravnavanem socialnem sporu. Zato tudi ni utemeljen predlog za vložitev pisne zahteve s strani Vrhovnega sodišča za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 78a. člena ZZVZZ.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Sodišče prve stopnje bi sicer moralo v delu, s katerim je tožbo v preostalem zavrglo, pravilno odločiti s sklepom.