Jedro

O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2014 ter sklep št. ... z dne 2. 11. 2010 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati znesek 17.139,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje in povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka), v preostalem pa tožbo zavrglo (točka II izreka). Ugotovilo je, da sta izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je ta vlogo tožnika za povračilo nadomestila plače, povračila potnih stroškov, stroškov zdravstvenih storitev in stroškov za nakup zdravil zavrgla, ter odločba z dne 8. 11. 2010, s katerim je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izdani sklep, pravilna in zakonita, saj je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 22. 1. 2010, dejansko in pravno stanje pa se ni spremenilo. Tožbo je v preostalem delu zavrglo, saj je bilo s pravnomočno odločbo z dne 22. 2. 2010 odločeno tudi, da se zadrži pravica do povračila potnih stroškov, stroškov zdravstvenih storitev in stroškov za nakup zdravil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa o povračilu nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za januar, februar in marec 2011 ni bilo odločeno. Sodišče o zahtevkih, o katerih ni bilo odločeno z dokončno odločbo v sodnem sporu namreč ne more presojati.

2. Pritožuje se tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ne verjame podatkom, da je toženec pri pristojni službi FURS dne 12. 10. 2015 prejel informacijo, da je stanje tožnika v zvezi z neplačanimi prispevki na dan 30. 9. 2015 še vedno znašalo 1.180,00 EUR, tudi upoštevanje zastaranja dolga, kakor to navaja prvostopenjsko sodišče v točki 9 obrazložitve. Če bi dolg res obstajal, pravobranilstvo ne bi umaknilo zavarovanje zahtevka iz naslova davčnega dolga. Sodišče prve stopnje navedb toženke o obstoju dolga ni preverilo pri FURS, posledica česar je zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede višine dolga, kateri je v celoti zastaral. Tožnik je v tožbi izrecno predlagal, da sodišče opravi poizvedbe pri FURS, ali dolg obstoji. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo kot nepotreben in je tako podana bistvena kršitev določb postopka. Gre za ključen dokaz za odločitev v zadevi. Sodišče ugotavlja, da bi toženec dolg lahko pobotal s tožnikovim v okviru zakonskih določb. Tožnik se s takšnim stališčem deloma strinja, pri čemer pa meni, da bi toženec ta dolg moral pobotati. Tožena stranka uveljavlja svoj monopolni položaj kot močnejša stranka in pobote izvaja le takrat, ko to njej odgovarja. Tožnik je v pripravljalni vlogi tudi predlagal, da sodišče zastavi predhodno vprašanje sodišču Evropskih skupnosti glede tega ali je določba 78.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju skladna z Uredbo ES 883/2004 Evropskega parlamenta in sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti in z enotno ureditvijo prava EU ter ali so določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in varstvenem zavarovanju, ki dajejo izključno pristojnost za sklepanje obveznega zdravstvenega zavarovanja Zavodu za zdravstveno zavarovanje v skladu z ureditvijo prava EU, pa sodišče takšnih vprašanj sodišču ES ni postavilo in predlog za predhodno odločanje zavrnilo ne da bi to obrazložilo v skladu z zahtevami pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Pri tem niso bile spoštovane odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 1056/2011 z dne 21. 11. 2013 in v zadevi Up 797/2014-16 z dne 12. 3. 2015. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pojasnjuje namen določbe 78.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in da se tožnik neutemeljeno zavzema za predložitev ustreznega pravnega vprašanja glede skladnosti slovenskega sistema ureditve v ZZVZZ s pravom Evropske unije ter predlaga, da sodišče pritožbo zavrne.

4. Tožnik je podal pripombe na odgovor na pritožbo, ker meni, da stališče toženke glede uporabe prava EU ni pravilno, saj je Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ps 18/2013 zavzelo jasno stališče, da v skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani Ustavnega sodišča RS.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2014 in v zvezi s tem sklep št. ... z dne 2. 11. 2010 in zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna izplačati znesek 17.139,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje in povrniti stroške postopka.

8. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bil tožnik zavarovan kot samostojni podjetnik v času od 14. 3. 1994 do 5. 3. 2011 in ni plačeval prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Dne 12. 2. 2010 je po elektronski pošti in naknadno 15. 2. 2010 po navadni pošti tožencu podal zahtevek za povračilo nadomestila plače, potnih stroškov, zdravstvenih storitev in stroškov za nakup zdravil ter zakonskih zamudnih obresti in sicer za nadomestilo plače 12.699,51 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 4.440,17 EUR (do dne 11. 2. 2010), potnih stroškov v višini 1.401,47 EUR, zdravstvene storitve in nakup zdravil 522,69 EUR in zakonskih zamudnih obresti 519,35 EUR (do dne 11. 2. 2010), skupaj torej 19.583,19 EUR. Z odločbo z dne 22. 2. 2010 pod št. ... je bila tožnikova vloga v delu povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 17.139,68 EUR zavrnjena ter nadalje odločeno, da se tožniku do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje zadrži pravica do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvenih storitev in stroškov za nakup zdravil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeno odločitev je zavod sprejel po opravljeni poizvedbi pri FURS o neplačanih prispevkih za zdravstveno zavarovanje ter ugotovitvi, da je tožnik na dan 15. 2. 2010 še vedno dolžnik prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik je dne 29. 10. 2010 vložil nov zahtevek za izplačilo zadržanih pravic in sicer povračilo za nadomestilo plače, potnih stroškov in stroškov zdravstvenih storitev ter stroškov za nakup zdravil z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na to vlogo je tožena stranka izdala sporni sklep z dne 2. 11. 2010 št. ..., s katerimi je vlogo tožnika za povračilo nadomestila plače, povračila potnih stroškov, stroškov zdravstvenih storitev in stroškov za nakup zdravil z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrgla. Tožnikovo pritožbo z dne 8. 11. 2010 je toženec zavrnil z odločbo št. ... z dne 6. 10. 2014. 9. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam (dokončnim odločbam) ZZZS oziroma njegovih organov (drugi odstavek 58. člena in prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi je predmet presoje dokončna odločba Direkcije zavoda o potrditvi sklepa, s katerim je bila zavržena vloga tožnika na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami ZUP). Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katere se opira zahtevek ni spremenilo.

10. O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 17.139,68 EUR ter glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je bilo pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 22. 2. 2010. Ta odločba je izdana na podlagi tožnikove vloge z dne 12. 2. 2010 po elektronski pošti in 15. 2. 2010 po navadni pošti.

11. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesec januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom z dne 22. 2. 2010 ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik kaj takega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. 12. V danem primeru gre tako za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ta pa se na podlagi določbe 85. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami, ZZVZZ) uporablja tudi za odločanje o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja. V okvir sodne presoje prvostopenjskega sodišča je bila presoja tako omejena na presojo razlogov za zavrženje tožnikove zahteve in ne na odločanje po vsebini. Takšna presoja bi bila lahko pomembna šele ob odločitvi, da tožena stranka tožnikove ponovne zahteve ni pravilno zavrgla.

13. V posledici tega na odločitev ne morejo vplivati obsežne pritožbene navedbe tožnika o tem, da sodišče prve stopnje navedb tožene stranke o obstoju dolga tožnika na dan 30. 9. 2015 ni preverilo pri FURS, saj je sodišče presojalo pravilnost in zakonitost sklepa z dne 11. 2. 2010, prav tako pa tudi ne pritožbene navedbe glede zastave predhodnega vprašanja sodišču EU glede skladnosti 78.a člena ZZVZZ z evropsko zakonodajo, saj prvostopenjsko sodišče o zadevi ni odločalo po vsebini.

14. Ker je glede na navedeno prvostopenjsko sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi zatrjevane, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stroški pritožbe tožnika, ki z njo ni uspel, se krijejo iz proračuna glede na sklep prvostopenjskega sodišča o pravici tožnika do brezplačne pravne pomoči.