Jedro

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta tožnika solastnika vsak do ¼ nepremičnin parc. št. 1580/4 in 1580/2, obe k. o. ..., ter da je toženka dolžna tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in je toženki naložilo, da mora tožnikoma plačati 28.427,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v presežku za 6.573,00 EUR do zahtevanih 35.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da tožnika nista pridobila solastninske pravice spornih nepremičnin, saj A. A. ni sprejel zavezujočega dogovora o nastanku solastnine na svojem objektu (drugi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). S podrednim zahtevkom pa tožnika zahtevata povračilo vlaganj v hišo (prvi odstavek 48. člena SPZ). Kriterij, od katerega je odvisna časovna veljavnost (in uporaba) tretjega odstavka 48. člena SPZ, je čas vložitve tožbe tudi, kadar gre za gradnje, opravljene v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) (primerjaj judikat Vrhovnega sodišča II Ips 174/2010). Skladno z navedeno določbo zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine, tožnika pa sta se iz spornega stanovanja izselila spomladi leta 2011, pri čemer sta še vedno izvrševala posredno posest preko svojega sina B. A., zato splošni petletni zastaralni rok še ni potekel. Za povrnitev vlaganj velja obogatitveno načelo, torej koliko je hiša po izvedbi vlaganj več vredna. Sodišče je s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da povečana vrednost hiše znaša 28.427,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj zastaranja in višine prikrajšanja. Navaja, da bi nižji sodišči morali uporabiti zakone, veljavne v času vlaganj, torej ZTLR in Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), namesto SPZ in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tretjem odstavku 48. člena SPZ namreč ni mogoče presojati zastaranja tistih terjatev, ki izvirajo iz razmerij v času ZTLR. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (VSL II Cp 1842/2013 in VSL II Cp 2938/2009 ter II Ips 270/2006). Terjatev tožnikov je torej zastarala. Zmotno je stališče, da sta tožnika posredno posest izvajala preko sina, saj je slednji bival v stanovanju brez dovoljenja lastnika in torej njegova posest ni bila dobroverna. Nižji sodišči bi se morali opreti na 346. člen v zvezi s 190. členom OZ. Meni, da je na podlagi izpovedbe tožnikov in prič mogoče sklepati, da sta se tožnika iz stanovanja izselila nekje leta 2005 ali 2006, zato je prišlo do napačne uporabe materialnega prava glede pričetka teka zastaralnega roka. Zaključki o višini obogatitve toženke in prikrajšanja tožnikov so napačni, saj nižji sodišči ne bi smeli vseh vlaganj pripisati tožnikoma, ker so pri vlaganjih s svojim delom pomagali tudi svojci, denarna sredstva pa je izključno zagotavljal A. A. V tem delu so razlogi izpodbijanih sodb v nasprotju z izpovedbami prič in strank v postopku (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da ni pomemben nominalni vložek v povečanje vrednosti nepremičnine. Nižji sodišči nista ugotavljali premoženjskih razmer tožnikov, saj je bil dokazni predlog v tej smeri zavrnjen. Nista zavzeli stališča do nespornega dejstva, da sta tudi tožnika na temelju brezplačnega bivanja v stanovanju neupravičeno obogatena (198. člen OZ). V teku je tudi zapuščinski postopek po pokojnem A. A., v katerem prvi tožnik uveljavlja nujni delež na sporni nepremičnini. To dejstvo vpliva na utemeljenost višine vtoževane terjatve. Zaradi navedenega je toženka predlagala prekinitev pravdnega postopka do zaključka zapuščinskega postopka, vendar je bil ta predlog zavrnjen (kršitev 13. člena ZPP). Izpodbijani sodbi tudi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o zastaranju, o tem, da se vsa vlaganja pripišejo tožnikoma, o višini prikrajšanja in obogatitve in o tem, da se zavrne predlog za prekinitev pravde zaradi teka zapuščinskega postopka (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).