Jedro

Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ki je ta izgubil posest nepremičnine. Za ta trenutek šteje tudi čas vložitve tožbe na izpraznitev nepremičnine. Ker je v stanovanju po izselitvi tožnikov še naprej živel njun sin, nista izgubila posesti in zastaralni roki niso tekli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika do ½ nepremičnin parc. št. 1580/4 in 1580/2, obe k.o. X, in sicer vsak do ¼, in na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis tožnikov v zemljiško knjigo pri omenjeni nepremičnini. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da je dolžna tožnikoma plačati znesek 28.427,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V presežku je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini 2.059,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi sodišče moralo zavrniti tožbeni zahtevek, saj sta se tožnika sama izselila iz hiše in opustila posest, zato nista izkazala, da stanovanja proti svoji volji ne moreta uporabljati. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3667/2012. Nepravilno je tudi sklepanje sodišča glede začetka teka zastaralnega roka po tretjem odstavku 48. člena SPZ. Vse priče so jasno izpovedale, da sta se tožnika izselila leta 2004 ali 2005. Sama odjava stalnega bivališča ne more biti pravnorelevantno dejstvo za opustitev posesti. Omenjena pravda je reakcija na tožbo tožene stranke zoper stranskega intervenienta, ki je v stanovanju bival brez pravnega naslova. Tožnika namreč nista mogla nanj prenesti lastninskopravnih upravičenj, če jih sama nista imela. Treba bi bilo verjeti N. Ž., kdaj sta se tožnika odselila iz sporne hiše, saj gre za merodajno pričo. Tudi dejstvo, da toženka od pridobitve hiše dalje ni zahtevala izselitve tožnikov, je logično, saj sta se sama prostovoljno izselila. Toženka je pričakovala, da se bo tudi L. Ž. izselil, ko pa je videla, da se to ne bo zgodilo, je vložila tožbo. Navedbe tožnikov glede datuma izselitve ne držijo in so prikrojene njunim interesom v pravdi. Če obvelja stališče prve stopnje, je moč zaključiti, da je tožba preuranjena, saj jo je mogoče vložiti le v primeru izgube posesti in pod pogojem, da je krivda na strani tožene stranke. Zmotna je tudi odločitev sodišča o višini priznanih vlaganj. Nobenega dvoma ni, da sta tožnika v mansardo vlagala, kar pa vrednostno ne more predstavljati obogatitve v višini prisojenega zneska. Celotno gradnjo hiše je financiral N. Ž., ki je pošiljal denar iz …., tožnik pa je bil za svoje delo plačan s strani očeta. To so potrdile vse priče, brat in sestre prvega tožnika, ki so vedele, kako je gradnja potekala. Prvi tožnik je bil ves čas brez sredstev za preživljanje, nikjer ni bil zaposlen, druga tožnica pa je s svojimi sredstvi komaj krila stroške tekočega bivanja v hiši. Toženka je predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS o zaposlitvah prvega tožnika, česar sodišče ni izvedlo. Ves denar za fasado je dal N. Ž., sin D. je fasado kupil, preostanek prodal in svoje delo tako poplačal. V fasado torej ni vložil niti centa, sodišče pa mu priznava več kot 7.000,00 EUR. Sodišče je priznalo tožeči stranki veliko materiala, ki ga je ostalo od gradnje hiše, ter delo N. Ž. Eventuelno bi lahko priznalo zgolj vrednost dela, ne pa tudi sredstev, ki jih tožnika nista imela. Sodišče je prezrlo pričevanje tedanjega lastnika, podkrepljeno s pričevanjem brata B. Ž. ter toženkinih sester. Tožeča stranka je v trditveni podlagi zatrjevala vlaganja ter zahtevala povrnitev vlaganj, čeprav lahko zahteva zgolj neupravičeno obogatitev. Zato je njen zahtevek nesklepčen. Dokazna ocena sodišča ni v skladu z 8. členom ZPP. Veliko verodostojnost poklanja pričama C. ter do njih ni kritično. Sodba nima razlogov, zakaj ne poklanja vere ostalim pričam. V notarskem zapisu izročilne pogodbe je N. Ž. jasno povedal, da je tožnik le opremil mansardno stanovanje, ki ga je zgradil izročevalec s svojimi finančnimi sredstvi. Sodišče je prezrlo, da je N. Ž. vseskozi pomagal tožnikoma, jima posojal denar, ki ga nista vrnila, ter investiral v hišo. Tožnik ni hotel sodelovati pri zapisu izročilne pogodbe, saj je zase zahteval celotno hišo. To kaže na njegovo konfliktnost ter požrešnost. Za ugotovitev zneska neupravičene obogatitve je treba ločiti delo in material, pri fasadi delež dela znaša 50%. Mnenje izvedenca v tem delu ni eksaktno, fasada je previsoko ocenjena, pristop izračuna pa napačen in neustrezen. Enako velja glede centralnega ogrevanja, razen radiatorjev, ki so nesporno vložek tožnikov. Toženka se ne more strinjati s sodbo, da ni pomembno, kdo in koliko je vlagal v posamezne elemente nepremičnine. Tak pristop je zgrešen in krivičen ter izničuje vlaganja lastnika nepremičnine. Izvedenec je uporabil tržni pristop pri oceni vrednosti nepremičnine, vendar brez uporabe primerjalne metode. Vse to je rezultiralo napačno oceno povečanja vrednosti nepremičnine zaradi tujih vlaganj. Jasno je, da takšna hiša ne more imeti cene 101.587,00 EUR, zato je mnenje izvedenca v nasprotju s tržnimi merili. Hiše so se prodajale za okrog 60.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženka, sicer sestra prvega tožnika, je na podlagi izročilne pogodbe z njunim očetom, sklenjene 7. 7. 2004, postala lastnica nepremičnin parc. št. 1580/4 in 1580/2, k.o. X, ki v naravi predstavljata stanovanjsko stavbo in dvorišče. Tožnika v tej pravdi zatrjujeta in izkazujeta, da sta na podlagi soglasja s prejšnjim lastnikom nepremičnine N. Ž. v celoti adaptirala mansardo stanovanjske hiše in si v njej uredila stanovanje, kjer sta z družino dolga leta bivala. Sodišče je zavrnilo njun primarni tožbeni zahtevek na pridobitev solastninske pravice na omenjenih nepremičninah, česar s pritožbo ne izpodbijata, zato je v tem delu sodba postala pravnomočna. Delno pa je ugodilo njunemu podrednemu zahtevku in na podlagi prvega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) toženki naložilo, da jima izplača vlaganja v višini zneska, za katerega je obogatena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožba tožnikov preuranjena. Res sta se tožnika iz nepremičnine izselila pred vložitvijo tožbe, vendar pa sta svojo posest izvajala posredno preko njunega sina, stranskega intervenienta L. Ž., ki je stanovanje še naprej uporabljal. Zato ne gre za primer, kot ga je obravnavalo sodišče v zadevi VSL II Cp 3667/2012, kjer je povračilo vlaganj zahteval najemnik, ki se je odrekel ponujenemu nadaljevanju najema z novim lastnikom. V postopku ni sporno, da je toženka pred vložitvijo te pravde sprožila postopek za izselitev stranskega intervenienta iz mansardnega stanovanja ter mu že poprej oteževala dostop, da je v stanovanje moral hoditi po lestvi. Začela je torej onemogočati uporabo stanovanja, s tem pa je nastopilo tudi upravičenje tožnikov do povrnitve tistega, za kar je bila kot lastnica neupravičeno obogatena.

6. Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je ta izgubil posest nepremičnine. Posest je lahko posredna ali neposredna. Ni pravno odločilno, kdaj sta se tožnika v celoti izselila iz mansardnega stanovanja, saj sta posredno posest izvrševala preko njunega sina, ki je v stanovanju še naprej bival z njunim soglasjem. Zato njun podredni tožbeni zahtevek ni mogel zastarati.

7. Po določilu prvega odstavka 48. člena SPZ lahko graditelj, ki je s soglasjem lastnika nepremičnine izboljšal zgradbo, od njega zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno uporabilo pravilno metodologijo, ko je izvedencu naložilo, naj ugotovi povečanje vrednosti stanovanjske hiše zaradi opravljenih vlaganj v mansardo. Ob tem je izhajalo iz opisa mansardnega dela stanovanja pred pričetkom vlaganj, kot ga je podala priča F. C. in ki mu tudi toženka ni nasprotovala. Tako iz ugotovitev sodišča izhaja, da pred ureditvijo etaže na podstrešju ni bilo inštalacij, vodovodne, elektro napeljave, ni bilo predelnih sten, notranjih vrat, podstrešje je bilo v grobem stanju, brez tlakov, a zaprto. Pritožba teh ugotovitev obrazloženo ne izpodbija, temveč ponavlja trditve, da vlaganja v mansardni del niso bila financirana s sredstvi tožnikov, temveč s strani N. Ž., kar naj bi izhajalo iz njegove izpovedbe. Vendar pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje iz 8. točke sodbe, saj je ta življenjsko logična in izkustveno sprejemljiva. Sodišče je ocenilo tako razmere v družini N. Ž. kot v družini tožnikov, namen adaptacije mansarde, upoštevalo je skrhanost odnosov med strankami in sorodstvom ter zato kot bolj verjetno ocenilo priči, ki sta razmere v družini poznali, vendar vanje nista bili čustveno vpleteni. Zaključek sodišča, da N. Ž. ni bil glavni finančni in delovni nosilec dokončnega urejanja mansardnega dela hiše, temveč je to prepustil tožnikoma za izgradnjo njunega doma, je zato verjetnejši, od trditev, da je celotno adaptacijo mansarde financiral prav N. Ž., ki je takrat še živel v Nemčiji in tam preživljal sebe, nezaposleno ženo in štiri mlajše otroke. Na to ne more vplivati neizvedba dokaza s pridobitvijo podatkov o zaslužkih tožnika, saj je bilo v postopku pojasnjeno, da je tožnik kot zidar veliko del odslužil z nasprotno uslugo, kar je bilo v tistih časih običajen način plačila, prav tako pa tudi, da vrsto let ni bil zaposlen in je zgolj pomagal ženi pri obrti, kjer ni bil prijavljen. Uradni podatki o trajanju zaposlitve in višini njegovih zaslužkov torej ne bi bili realni pokazatelj vseh prejetih dohodkov. Tudi zapis navedbe izročevalca N. Ž. v notarskem izvodu izročilne pogodbe, da D. Ž. živi v mansardnih prostorih, ki jih je izgradil izročevalec, opremil pa tožnik, na prej opisano dokazno oceno sodišča prve stopnje ne vpliva. Pritožba zmotno šteje izpoved priče N. Ž. kot zelo konsistentno, saj je priča izpovedovala, da je tožnik izgradnjo podstrešja financiral z njegovim denarjem, po drugi strani pa je navedla, da ni kontrolirala, kaj se na podstrešju dogaja, da ne ve, kdo je kupil radiatorje, potrdila je, da je vodo napeljal tožničin brat, elektriko sin od svakinje, vrata sta kupila tožnika sama. Priča je bila mansardo tožnikoma tudi pripravljena dati.

8. Ker sodišče v vrednosti obogatitve toženke ni vštelo celotne izgradnje fasade, za katero je zaključilo, da jo je pretežno financiral N. Ž. (točka 9. sodbe), so neodločilne pritožbene navedbe glede ocene vrednosti te investicije. Slednje namreč sodišče tožnikoma ni priznalo. Prav tako pritožba neutemeljeno graja izvedenčevo metodo vrednotenja nepremičnine po tržni vrednosti z uporabo podatkov GURS namesto primerjalnih podatkov, saj ne pojasni, v čem bi bil rezultat sicer drugačen, poleg tega pa gre za nove in zato neupoštevne pritožbene navedbe, saj tovrstnih pripomb na izvedeniško mnenje toženka predhodno ni podala.

9. Tožnika sta v tožbi opisala svoja vlaganja v nepremičnino in zahtevala njihovo povračilo, hkrati pa navedla, da nimata namena toženki prepustiti svojega dolgoletnega dela. S tem sta podala zadostno trditveno podlago tudi za obogatitveni zahtevek, saj sta po eni strani zatrjevala svoje prikrajšanje zaradi vlaganj, na drugi strani pa zahtevala plačilo za to, kar je lastnica s tem prejela. Pritožbene navede o prekoračitvi tožbenega zahtevka, ker se ta ne nanaša na neupravičeno obogatitev, so zato neutemeljene.

10. Toženkini pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker je toženka s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165.člena ZPP).